Nasum / Black Breath / Hellcrawler

Zagreti grinderji, death metalci, crusterji in še kdo so se včeraj zbrali na prizorišču ljubljanskega dela zadnjega dejanja enega prepoznavnejših akterjev v grindcore sceni. Poslednja turneja Nasum z naslovom Farewell Tour 2012 je hkrati obeležila tudi dvajseto obletnico nastanka skupine in počastila spomin na svojega v cunamiju preminulega frontmana Mieszka Talarczyka, ki ga je (zelo uspešno) nadomestil Finec Keijo Niinimaa iz Rotten Sound.
Večer so odprli Novogoričani Hellcrawler, v zadnjem času dokaj pogost »opening act« velikanom metala, ki so nas ogrevali pretežno z death metalom, pomešanim z zanimivimi in nepričakovanimi vložki, ki so črpani iz blacka in thrasha ter rokenrola na splošno. Bobnarjevi ženi/punci se ne piše dobro, če jo bo mlatil tako, kot je (ob sicer suvereni bobnarski izvedbi) svoje činele. Čupavi kitarist me je spominjal na svojega stanovskega kolega iz Exhumed, pobriti pa na neznano black metal ikono. Na čase sta se zbegano spogledala, solaže so bile prepotiho, a nič ne de, suvereno riffanje je obdržalo pozitivno kitarsko sliko. Pester kolaž akterjev na odru sta dopolnjevala visoki suhi basist in povsem old school rokerska pojava pevca z Iron Maiden majčko. Frontman, ki to bolj kot ne sploh ni, je v celem setu dvakrat rekel hvala in en komad posvetil nekogaršnji sestri, to pa je bil na žalost ves kontakt s publiko, kar je dalo vtis, da je band sramežljiv in nesiguren, kar pa definitivno ne paše v stil glasbe, ki jo fantje preigravajo.
Na touru z Nasum so bili tudi Američani Black Breath, ki so pod odrom imeli že kar zajetno množico fanov in razmetovalcev. Konstanten mosh, ki je po kontinuiteti presegel celo tistega pri headlinerjih, je dokazoval, da band navdušuje in motivira, kamorkoli stopi. Njihovega spogledovanja z Entombed ni mogel zgrešiti nihče, saj so zvočne nastavitve takorekoč identične. Koncert je odlikovala fenomenalna odrska energija, za katero so bili odgovorni vsi člani banda, zagotovo pa tudi odlična publika. Skulirani bobnar je tolkel odtrgane cupa-cupa ritme, blast beate in supersonic prehode z najbolj umirjenim obrazom leta. Skoraj identična kitarista sta divje čupala vsepovprek in dvigovala kitare v smeri boga, ki pa jo je ob vsej brutalnosti verjetno popihal od tam zgoraj. Zakaj samo verjetno? Ker je možno, da je bil na odru prisoten kot Jezus, saj je ta s svojo brado in kodri prevzel podobo basista. Pevec je odlično komuniciral s publiko, jo nagovarjal in sodeloval z njo na vse načine. Tisti, ki so znali kakšno vrstico besedil, so se jo oddrli v mikrofon, kar je bil še eden izmed povodov za pravo zabavo v Gala Hali.
»What we need now iz ze perfect … nazum! Tatatatatatatatatađnđntatatatatatađnđnđđđđ … The next song is called Scoop! Ttrndrntrndrntrdndrntatatata …« Neverjeten šus od samega začetka do konca! Progresiva, ki odlikuje ta band, je v živo prišla še toliko bolj do izraza. Nasum so očitno izumili recept za pravo norišnico, ki jo je poganjala neverjetna vsesplošna energija v dvorani. Člani banda in gostujoči vokalist so z družnim igranjem en drugemu, objemanjem in ubranem norenju dali vedeti, da hočejo zadnjo turnejo odigrati karseda sproščeno in uživajoče ter čim bolj za svojo in Mieszkovo dušo. Tudi tu je bilo ogromno vihtenja kitar v zrak in celo nekaj udarcev po strunah z zobmi. Gostujoči Finec je na vokalu odlično zapolnil čevlje pokojnega pevca in z jedrnatimi govori ter pogovori s publiko ujel idealno razmerje pavz med komadi. Prijetno napolnjena dvorana je verjetno najbolj ponorela ob komadu Inhale/Exhale, ki smo ga skoraj vsi družno odpeli. Po ponovnem prihodu na oder je bila izbira naslednjih komadov prepuščena publiki. Setič zadnjih treh skladb je bil definitivno prekratek, a vse lepo se pač prehitro konča, tako da smo se morali za vedno posloviti od švedskih mojstrov grinda. Da je bil sloves čustven, je poskrbel outro v obliki skladbe The End skupine The Doors, kar je bil daleč najboljši zaključek koncerta, kar sem jih videl.
Zvok je bil razen pri Hellcrawler odličen, lučke pa so nas prijetno grele in se igrale z našim vidnim poljem. Navkljub velikemu številu ostalih lokalnih dogodkov po Sloveniji je bil obisk skorajda neprizadet, čeprav je sprva kazalo na drugačen scenarij. Upam si trditi, da na koncu ni bilo razočarane glave in da so vsi dobili to, po kar so prišli, mnogi še veliko več.