Motörhead / Niet

Pet let je minilo, odkar so v Sloveniji nazadnje zagrmeli Motörhead. Tokrat nas je Lemmy s posadko obiskal v ljubljanski Hali Tivoli, kjer so nastopili že leta 1989, torej ravno tistega leta ko sem se (Rok) rodil. Triindvajset let kasneje sem si kot velik oboževalec banda njihov koncert ogledal petič in definitivno ne zadnjič.
Kot predskupina naj bi publiko ogreli slovenski pankerji Niet, kar je izgledalo, kot če bi skušal pet litrov srnjakovega golaža pogreti zgolj z eno vžigalico. Ja, marsikdo je izumil kakšno inovativno kletvico, ko so organizatorji oznanili, da bodo predskupina rock 'n' roll velikanov ravno Niet. Res je, da smo mnogi metalci moje generacije (Grega) vstopili v svet hrupnejše glasbe ravno s temi pankerji, vendar se dandanes po naši državi klati n-število primernejših skupin za otvoritev dotičnega koncerta, ki bi jim taka promocija prišla krvavo prav. Fantje so nizali svoje skladbe eno za drugo, brez da bi skušali stopiti v stik z občinstvom, ki se je vidno dolgočasilo. Sicer so svoj repertoar, ki je bil sestavljen skoraj izključno iz starih klasik tipa Ritem Človeštva, Ruski Vohun ipd., odigrali kvalitetno, vendar me čudi, da niso več poudarka namenili komunikaciji s publiko, katere število se je iz skladbe v skladbo večalo, saj smo že vsi nestrpno pričakovali nastop legendarnih Motörhead.
Malo po 21. uri so na oder stopili Lemmy, Mikkey in Phil in po Lemmyevih legendarnih uvodnih besedah »Hello, we are Motörhead!«, se je norišnica začela. Polno Halo Tivoli je preplavila neverjetna energija, ko je band začel s skladbo I Know How To Die z zadnjega albuma The World Is Yours. Skupina je nato nanizala nekaj starih hitov, kot so izjemno energični in vrhunsko odžgani Damage Case, Stay Clean, zimzeleni Metropolis (kultni ljubljanski band s tem imenom je nekaj ur prej s klasikami Motörhead ljudi ogreval v sosednji Lepi Žogi) in Over The Top, s katerimi se je stopnjevalo tako vzdušje med publiko kot tudi med člani skupine na odru. Lemmy je bil tokrat dobre volje in je med skladbami zamomljal kar nekaj šal, ki smo se jim smejali bolj iz vljudnosti kot zato, ker bi ga resnično kaj razumeli.
Po skladbi Over The Top je sledil kitarski solo izpod prstov gospoda Campbella, ki je najbolj podcenjen član benda. Phil je v resnici avtor večine riffov Motörhead in je sposoben iz kitare spraviti takšno rokenrolovsko oziroma bluesovsko solažo, da še kamen ganjeno pretaka solze. Da je solo izpadel še bolj interesanten, ga je Phil odigral s kitaro, katere vrat je v stilu »veselodecembrske manije« izžareval zelene lučke.
Po kitarskem solu je band urezal vsem znano The Chase Is Better Than The Catch z njihovega verjetno najbolj znanega albuma Ace Of Spades. Super komad za podoživljanje mojega otroštva (Rok), ko sem staršem težil v avtu, naj kaseto Motörheadov prevrtijo na dotični komad, ko smo se vozili na družinska srečanja. Sledila je skladba Rock It, ki bi jo lahko šteli za presenečenje te turneje, saj band albumu Another Perfect Day ne posveča pretirane pozornosti. Po pravici povedano bi tudi sam namesto Rock It raje slišal kakšen komad z zadnjih petih plošč. Motörheadiziranje se je nadaljevalo z bluesovsko skladbo You Better Run z enega mojih najljubših albumov March Or Die. Zanimiva izbira, sam bi si sicer pobožno želel Too Good To Be True ali pa Bad Religion z istega albuma, a Lemmy pač ne more uslišati vseh želja.
Sledil je The One To Sing The Blues, ki je vključeval Mikkeyevo solo točko. Mislim, da se tu nima smisla ustavljati, saj verjetno tudi oboževalci Rebeke Dremelj vedo, da je Mikkey eden najboljših, če ne kar najboljši bobnar na globusu. Posebej je treba poudariti tudi naravnost briljanten zvok bobnov na samem parterju, saj so se nori topovski rafali tega človeka slišali s kristalno jasnostjo in predvsem primerno glasnostjo. Z albuma 1916 so odigrali tudi naslednjo skladbo Going To Brazil, med katero smo poplesavali kot včasih na šolskih plesih. Zakon!
Najglasnejši trio nam je nato zagodel legendarno skladbo, za katero sem punci (Rok) naročil, naj jo zavrti na mojem pogrebu. Ja, Killed By Death je pač komad, ki ga Motörhead ne izpustijo s setliste, in prav je tako, saj se ga oboževalci nikakor ne naveličamo. Evforično vzdušje je po Killed By Death prišlo do vrhunca, seveda z večnim hitom Ace Of Spades. Zanimivo, kako publika vedno vrhunec doživi pri dotičnem komadu, čeprav imajo Motörhead za sabo veliko boljših stvaritev.
Po Ace Of Spades je band odšel z odra, a seveda smo jih z ne prav glasnim (z izjemo »loudest ringa«) vzklikanjem hitro priklicali nazaj. Bis se je začel s priredbo Thin Lizzy Are You Ready?. Zanimiva poteza z lepim poklonom preminulemu Philu Lynottu, a za moj okus (Rok) nepotrebna zadeva, saj Motörheadom po enaindvajsetih izdanih albumih res ne bi bilo treba igrati priredb. Veliko raje bi slišal kakšno skladbo z albuma Inferno ali pa Motörizer … Za konec nas je kot vedno čakal Overkill, kjer se je spet izkazal Mikkey, vzdušje pri tem komadu pa je morda nekoliko pokvaril le strobo light show, ki sodi na rave partije, ne na rokenrol koncerte. Nastop se je zaključil z znanim Lemmyjevim stavkom: »Don't forget us, we are Motörhead and we play rock 'n' roll!«
Super koncert, ki bi ga lahko opisal s preprosto frazo »kratko, a sladko«. Kljub dragi vstopnini mislim, da nikomur ni bilo žal, da se je dogodka udeležil. Motörhead so v odlični formi in dokazujejo, da so veliko več kot le pivci viskija, kadilci rdečih Marlboro, gamblerji in predstavniki vsega hedonističnega – so dobri glasbeniki, ki so izdali zavidljivo število dobrih albumov in so band, ki kljub starosti ne razočara v živo, in tudi če jih nekoč ne bo več na sceni, bo njihova edinstvenost ostala večna. Še enkrat pa se je dokazalo zanimivo dejstvo – ko v Slovenijo prilezejo stari prdci, katerih plate so se izdajale na Jugotonu in Suzy (Motörhead, Whitesnake, Deep Purple) ni nobena hala prevelika, medtem ko so novejši bandi pogosto zapostavljeni. Morda je problem v doseganju metalsko manj aktivne populacije, ki scene ne spremlja tako intenzivno kot npr. večinsko bralstvo Paranoida oz. gledalstvo Groma. Takšnim bi lahko do aktivacije pomagali mlajši domači bendi, ki bi se jim lahko predstavili ob tovrstnih priložnostih, saj se drugje v medijih skupine tipa Shutdown, Vigilance in podobni niti ne morejo pokazati.