Motörhead

Saj se še spomnite, zakaj ni bilo reportaže s prejšnje turneje Motörhead? Gradec, 12. december 2000. Obvestilo na vratih, ki se je začelo z “Liebe Motörhead fans…”, ni nikomur prineslo nič dobrega. Fanom odpadli koncert, Lemmyju pa dopust v graški bolnišnici… Tokrat – na vratih nič, na steni nič, tudi pri blagajni nič…. Odlično!
Ob pol devetih so se odprla vrata, pol ure kasneje pa so Motörhead že razgrajali na odru. Tokrat so nam organizatorji v Orpheumu prihranili pol ure mučenja ob poslušanju kakšnega trapastega avstrijskega banda, kar je bilo ob tem, čemur smo bili priča recimo na Judas Priest ali Aliceu Cooperju, kar presenečenje. Tako so začeli in končali Motörhead, hvala komur koli!
V velikem slogu so za začetek udarili z We Are Motörhead, nadaljevali pa z izletom v sedemdeseta s komadi No Class, Bomber in Damage Case. Pri izbiri komadov z novega albuma Hammered so bili kar skromni, slišali smo le Brave New World. Bo zgleda le držalo, da fani na njihovih koncertih raje slišijo njihove klasike kot pa tisto, kar so novega napisali v zadnjem času. V to kategorijo so sodili tudi Nothing Up My Sleeve, Shoot You In The Back in Orgasmatron. Love For Sale, Doctor Rock, God Save The Queen (za punkse, kot ima navado reči Lemmy) in Sacrifice pa so zaznamovali njihovo ustvarjanje v devetdesetih. Lemmy ni pozabil svojega umrlega prijatelja Joeyja Ramonea, kateremu po njegovi smrti vedno izkažejo čast s komadom R.A.M.O.N.E.S., sedaj pa ga seveda posvečajo tudi nedavno umrlemu Dee Deeju. Mikkey je tudi pokazal svoje bobnarske sposobnosti v delu, kateremu ponavadi rečemo drum solo.
Po koncu rednega dela koncerta je nekajminutno skandiranje le priklicalo band nazaj na oder. Nihče ni hotel oditi domov, brez da bi slišal še nekaj njihovih legendarnih komadov, ki so jih hranili za podaljšek, zato smo se pač drli kolikor se je dalo. Trud ni bil zaman, zahvala za trud publike pa se je začela z Going To Brazil in nadaljevala s Killed By Death in Iron Fist. Ace Of Spades očitno še vedno pomeni vrhunec koncerta, poslovili pa so se z Overkill in priklonom v slovo.
Vzdušje na koncertu je bilo pravo in pristno, dvorana polna, vendar nikakor ne prenatrpana. Izostal ni niti zvok, katerega so nastavili prav pod tisto mejo, pri kateri se zaradi prevelike glasnosti zmanjša kvaliteta.
Sicer pa Motörhead nikoli (razen takrat ko iz bolj ali manj čudnih razlogov odpadejo) ne razočarajo publike. Tako smo tudi tokrat slišali odličen ostri rock ‘n’ roll, na katerega prisega(m)jo vsi od metalcev, punkerjev in rockerjev. Motörhead so tako tudi svojih drugih petindvajset let začeli čili in mladi, kakršni so bili vedno do sedaj.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.