Morost

V okviru letošnje koncertne sezone Kadilnice of Death so se javnosti v živo predstavili domačini Morost. Gre za band, katerega del je v preteklosti ustvarjal skupaj pod imenom Cold Dew, a se po razhodu ni omejil na že poznane žanrske okvirje doom metala, pač pa je namesto tega s svojo ustvarjalnostjo raje raziskal druge, sorodne glasbene struje. Rezultat slednjega Morost sami označujejo kot death groove metal in s preteklim projektom jih povezuje le še nekaj skupnih članov. Ožbej je o njihovem prvencu že napisal nekaj besed – recenzijo Solace in Solitude lahko preberete tukaj ­– tako da se bom sama posvetila predvsem četrtkovemu dogodku v Orto Baru.
Prvi in hkrati samostojni koncert ljubljanske zasedbe se je pričel približno četrt pred enajsto, in ko sem v dvorano vstopila ob začetnih zvokih uvodnega Introversion, me je najprej pozitivno presenetila številčnost publike. Ko sem se nazadnje udeležila koncerta treh slovenskih, od tega dveh dokaj mladih zasedb v Channel Zeru – v mislih imam namreč Valuk, Urborg in Barehanded – me je podpora domače scene precej razočarala. Tokrat ni bilo tako, bodisi ker Morost v svojem bistvu niso novinci bodisi ker je jesen morda najprimernejši letni čas za koncerte. Kakorkoli že, hvale vreden obisk, četudi je bila velika večina obiskovalcev precej statično razpoloženih. Morda so temu botrovali tudi bolj atipični, progresivnejši ritmi, pri čemer se je Tomaž za bobni več kot izkazal, da pa ritmično in tehnično zahtevnejše riffe v živo obvladajo tudi preostali člani, so slednji dokazali brez očitnejših lapsusov. Šesterica se je z vso opremo vred nekako uspela strpati na oder, zato je bolj zadržan nastop tudi razumljiv. Pri tem mi je bilo všeč, da basist Žan ni bil potisnjen v ozadje, kot je običajna praksa na odrih. Kitarist Blaž se je sicer ves čas trudil, da ne bi preveč zakrival klaviaturistke, a je Tamara na koncu žal ostala v veliki meri tudi preslišana. Z izjemo zadnjega komada se klaviatur sploh ni slišalo, kar pa je v Orto Baru že nekakšno nenapisano pravilo. Se je pa hitro izkazalo, da je ena polovica zasedbe odrsko precej bolj izkušena od druge. Peter in Jonas, sicer tudi člana ljubljanske black metal zasedbe Ivje, sta tekom večera pokazala daleč največ življenja, sploh med bolj melodičnimi komadi, tj. ob prvem komadu Human Debris, vmesnima Mitos in Understanding Hunger ter zaključnem neimenovanem komadu. Vokal mi je, za razliko od studijskih posnetkov, tokrat zvenel malce monotono, Jonasovi nagovori publiki pa so bili tudi precej sproščeni, morda mu zato slednja ni vrnila želenega navdušenja. Morost so po odigranem celotnem ploščku nato na naše veselje vseeno odigrali še dve novi pesmi, in četudi zadnja niti še nima imena, sploh ni delovala nedodelana. Tudi v kasnejšem pogovoru z družbo smo bili enotnega mnenja, da novi material veliko obeta in da so se Morost na nastop res dobro pripravili.
Že Solace in Solitude razkriva, da se je zasedba svojega ustvarjanja lotila resno in profesionalno, četudi to morda terja več časa. Prijetno napolnjena dvorana priča dejstvu, da so Morost na domači sceni vzbudili precej zanimanja. Svoj prvenec so javnosti predstavili letos poleti, mene pa je po slišanem zanimalo predvsem, kako bodo njihove pesmi zvenele tudi v živo. Vse pesmi zaradi svoje tehnične narave niso zaživele do potankosti, a band je nastopil uigrano ter s srcem. Vsem, ki ste jih tokrat morebiti zamudili, toplo priporočam njihov naslednji koncert 21. novembra v laškem ŠMOCL-u.
Setlista: Introversion, Human Debris, A Predicament in Time, Thorp Afield, Mitos, Regrets, Degression; bis: Understanding Hunger, neimenovana pesem.