Morbid Angel / Necrophobic / Benighted

Dan po obisku death metalskega paketa v Ljubljani, se je istozvrstno dogajanje preselilo v prestolnico južnih sosedov, zagrebško Močvaro, ki smo jo mnogi spoznali v začetku leta s prav tako brutalnim paketom Nile, Melechesh, Dew-Scented ter Zonarie. Če smo tedaj v dveh tednih z lahkoto našli za poln avtobus interesentov, željnih death metala, pa je tokrat v meglo odeto prizorišče na severnem bregu Save izražalo povsem drugo podobo. Razlog za slab obisk verjetno tiči v ustrahovanju z novo ploščo, s katero so možje, ki so do tedaj uživali kultni status, izgubili veliko mero spoštovanja celo med najbolj zvestimi oboževalci. Kakorkoli, okoli sedme ure zvečer se pred dvorano znajdemo med prvimi poleg organizatorja, varnostnikov, osamljene blagajne in štirih potnikov, ki so po šestih urah vožnje dospeli iz Bosne. Zaradi težav na meji (tudi nas je policistka na meji vprašala po razlogu obiska in v računalniku preverila prisotnost koncerta) so zadnji hip odpovedali Nervecell, ker pa v tako kratkem času niso našli ustreznega nadomestila, je organizator na vseh mogočih portalih sporočil, da ostale predskupine začnejo ob predvideni uri začetka, a s podaljšanim setom.
Sprehodimo se po dvorani ob odmevu lastnih korakov, ob pričetku francoskih Benighted dvorana le začne izgledati koncertu primerno. Gre za melodični death core z prizvokom grinda, glasbeniki pa dobro poznajo odrsko prisotnost in v redko posejani publiki že dosegajo posameznike. Ob solidnem zvoku in nekaj pod sto ljudmi v dvorani se je publika po koncu komadov odzivala glasno in aktivno, kar se pregovorno stopnjuje skladno z bližino ekvatorja in je v obratnem razmerju s koncertno nasičenostjo. Najbolj v spominu ostane pesem Foetus, ki jo ravno otročji intro naredi zapomnljivo in jo na ta način izlušči iz poplave hrupa. Kljub dejstvu, da so bili v turnejskem paketu marsikateremu obiskovalcu, ki je prišel zgolj zaradi Morbid Angel nepoznani je vidno, da so naredili soliden vtis, kar po šestih studijskih albumih od 2000 dalje ne bi smelo biti pretresljivo. Po koncertu se zapletem v pogovor z enim izmed članov, ki mi nudi vpogled v podrobnosti turneje, kar iz radovednosti raziskujem zaradi takih in podobnih člankov, predvsem pa, ker me zanima kako priključiti domače bande k tovrstnim paketom. Skratka, turnejo je uredila založba v povezavi z booking agencijo, sreča pa je predvsem v nošenju imena banda po svetu od ušes do ušes in tudi po šestih albumih še ne gre računati na bajne zaslužeke.
Drugi se občinstvu predstavijo švedski Necrophobic, ki se reklamirajo kot death metal, čeprav bi jih sam stlačil v kakšno čudno vejo black metala. Resda je v pesmih začutiti neko epsko širino v značilni švedski melodiki in za krotkostjo frontmana solidno moč vokala, a je band izvedbeno pešal do mere, ko so bile prej opisane kvalitete zamenjane s kaotičnostjo. Vizualno band deluje nekoliko ... no, smešno. Predvsem povezava frontmana ob »basistu omari« izpade neprepričljivo v svoji miniaturnosti s preveliko kitaro. Kljub vsemu z zaprtimi očmi prikažejo mnogo smisla za razgibanost pesmi ob bolanih solažah in melodijah, tako da je vredno preveriti studijske izdelke. Med nastopom pa me je nekaj motilo. K temu pritiče tudi naučeno, preveč uveljavljeno in že celo zoprno spodbujanje publike h kričanju za vsako reč.
Morbid Angel, band ki je v inovativnosti vedno znova šokiral svet in do tedaj iz tega iztržil najboljše, kar mu je skozi leta podarilo status boga na metalsceni, ki ga hočeš nočeš opazujemo z veliko mero spoštovanja; srečanje povzroči cmok v grlu. Z novim albumom, s katerega so pričakovano predstavili le tiste tri spodobne pesmi, so si naredili medvedjo uslugo. Za edini koncert v balkanski regiji je bilo prodanih le okoli 300 vstopnic. Band sem gledal tretjič in moram priznati, da sicer zvokovno odlična dvorana za band tega kalibra ni primerna. Kot rečeno, Morbid Angel je potrebno tretirati po božje in to je mogoče le ob prostranosti odra ter ob spodobni višini in ob primernem lightshowu. Tokrat pa so bili od publike povzdignjeni le manj kot pol metra, v prvih vrstah pa si se članov lahko dotaknil, kar jih je povsem spustilo na človeško raven, kar na nek način v tej zvrsti deluje dobrodošlo, a se bandu tega kalibra nikakor ne poda. Band nas napade z Immortal Rites, vse odigrano s studijsko natančnostjo, publika je spodbujena k prepevanju počasnejših in markantnejših kitarskih linij. Spočetka tekoče padajo iz komada v komad, šele po nekaj pesmih Vincent nastopi z globokim glasom in nagovori publiko. Tekom koncerta tudi v publiki postane čedalje bolj divje, spet pobiramo ljudi po tleh, na stranišču pa se srečujejo nesrečniki s krvavim nosom. Soliden nastop in dobrovoljna ter aktivna publika, sicer pa to ni Morbid Angel koncert, kot bi ga želel doživeti. Morda doseže tretjino vzdušja v primerjavi s koncertom v mariborskem Štuku leta 2008. Najsvetlejši trenutki nastopijo med Mate Of Torment, God Of Emptiness, tudi novosti v živo sploh ne zvenijo slabo, še zlasti I Am Morbid in Nevermore, kjer so spet zadeli z pozicioniranjem vsake besede v besedilu, česar se je hitro nalezla tudi publika.
Vrhunec vsega je na nek način bilo druženje z domačini, predvsem tistim delom, ki jih poznam s koncertov na naši strani meje, preživljanje trenutkov v inozemstvu pa ima vedno poseben čar. Potem je tu še ponudba za šankom, pregled deklet, zaradi megle pa si tokrat mesta nismo kaj dosti ogledali.
Setlista: Immortal Rites, Fall From Grace, Rapture, Day Of Suffering, Blasphemy, Maze Of Torment, Existo Vulgoré, Nevermore, I Am Morbid, Angel Of Disease, Lord Of All Fevers & Plague, Where The Slime Live, Blood On My Hands, Bil Ur-Sag, God Of Emptiness, World Of Shit.