Menda se Orto Bar prodaja. Menda se prodajajo tudi dekleta v nočnem baru pod Orto Barom. A v soboto smo imeli priložnost prisluhniti bandu, ki se v tridesetih letih svojega delovanja ni nikoli prodal – ne glede na to, da so se po polni veliki dvorani Orto Bara sodeč karte za njihov koncert prodajale precej dobro. Obiskanost koncerta velikanov floridskega death metala stare šole je presegla vsa moja pričakovanja, sploh ker sta bili predskupini precej neznani, žanrsko povsem drugačni in izbrani po meni povsem nerazumljivem ključu ter skoraj zagotovo nista pritegnili dodatnih obiskovalcev.
Prvo skupino, Cold Snap iz Hrvaške, sem zamudil skoraj v celoti. Priznam, ne povsem nenamerno. Vse, kar sem vedel o njih, je to, da so naredili priredbo Manu Chaove super uspešnice Bongo Bong, kar je, vsaj v mojih očeh, popolnoma legitimen razlog, zakaj nastop nekega banda čim bolj zamuditi.
A načrt se mi ni povsem izšel in ujel sem približno zadnjih deset minut koncerta. In priznati moram, da sem bil pozitivno presenečen. Cold Snap sicer res igrajo tako imenovan groove metal – torej nekaj, kar lahko za metal štejemo le pogojno in vsaj meni zveni bolj kot zaničevalna oznaka kakor dejanski žanr – a igrajo ga res kvalitetno. Nastop je dejansko bil groovy, predvsem pa izjemno energičen. Njihov odrski nastop, torej če zanemarimo glasbo, je bil brez dvoma najboljši v tem večeru.
Še večje pozitivno presenečenje je bila druga predskupina tega večera. Od britanskih The Devil po tem, ko sem prebral na Metal Archives, da gre za atmosferičen gotski metal, res nisem pričakoval ničesar poslušanja vrednega. A skupina, ki je predstavila svoj prvenec izpred sedmih let, je dokazala, da sem živel v zmoti.
Bizarno oblečeni možiclji z beneškimi maskami, ki so med igranjem teatralno pozibavali z boki, so kljub prvotnim dvomom odigrali izjemno hipnotičen koncert. Preprosti repetitivni ritmi in riffi, ki so nekoliko spominjali na britansko industrial sceno osemdesetih let s primesmi post-punka, so kljub precejšnji melodičnosti ustvarili domala psihedelično izkušnjo. Instrumentalno glasbo so spremljali arhivski posnetki političnih govorov in novinarskih poročil, ne le zvočnih, temveč tudi vizualnih, večinoma o nuklearnem orožju ali nezemljanih, kar je z repetitivnostjo doseženemu transu dodajalo precejšnjo mero tesnobe.
Nastop sicer ni povsem sledil precejšnjemu minimalizmu glasbe; ob koncu je na oder prišla bizarna maska tehno hudiča, iz čigar prstov so švigali laserji, in odplesala precej cringy ples, ki bi bolj sodil h kakšnemu temačnemu synthwavu kot pa k tesnobni monotonosti glasbe, ki jo igrajo The Devil.
Nobenih odvečnih maškarad, plešočih šem ali vizualnih efektov pa seveda ne potrebujejo Monstrosity. Skupina od svojega odličnega prvega albuma, leta 1992 izdanega Imperial Doom, spada v sam vrh ameriškega death metala ob bok bandom, kot so denimo Morbid Angel, Immolation, Malevolent Creation ali Cannibal Corpse (slednji so jim sicer prevzeli pevca Georgea Corpsegrinderja Fisherja). Od tedaj še niso izdali slabega albuma ali se kakorkoli oddaljili od svojega prvotnega brutalnega death metala stare šole. Kot je dejal eden od obiskovalcev koncerta, so »eden izmed najbolje starajočih se death metal bandov«, brez madežev tipa Illud Divinum Insanus v svoji diskografiji. Na letošnji turneji so predstavljali lansko leto izdani album The Passage of Existence, ki zveni, kakor da bi bil posnet v zgodnjih devetdesetih, kar je morda največji kompliment, ki ga death metal band danes lahko dobi. Nastop so otvorile pesmi Cosmic Pandemia, Kingdom of Fire in Radiated, torej prvi trije komadi z zadnjega albuma. Sledila sta Firestorm in Remnants of Divination z leta 2007 izdanega albuma Spiritual Apocalypse. Potovanje skozi čas nazaj se je nadaljevalo v leto 2003 z Abysmal Gods in je nato z Definitive Inquisition in Final Creamation končno prišlo do težko pričakovanega prvega albuma. Po dolgem bobnarskem solu se je koncert nadaljeval z Destroying Divinity in The Angels Venom z albuma In Dark Purity s konca prejšnjega tisočletja. Pesem The Fall of Eden z albuma Rise to Power je v obliki razvlečene solaže poskrbela za ponoven odmor, nato pa je sledil Suffering the Conquered z In Dark Purity ter Manic kot zadnji in žal edini komad z odličnega albuma Millennium.
Monstrosity so odigrali kvaliteten death metal brez odvečnih novotarij ali dodatkov, če ne štejemo zelo dolgih bobnarskih in kitarskih solaž, ki sta ostalim članom skupine sicer dali čas za oddih v zaodrju, a precej zdolgočasili večino poslušalstva. Če si Morbid Angel kaj takega še lahko privoščijo, bobnar in kitarist Monstrosity vendarle nista na povsem istem nivoju kakor Pete Sandoval ali Trey Azagthoth. Poleg tega pa malo nastopaštva in predvsem malo več energije ta večer niti ne bi škodilo. Koncertu je kljub odlično odigranim izvrstnim komadom manjkal tisti presežek, ki množico požene v norenje in dogodek naredi nepozabnega. Monstrosity ta večer niso bili zares s srcem pri stvari in nastop so kljub obljubljeni uri in pol zaključili že po približno uri – razvlečenih nezanimivih solaž pač ne moremo zares šteti kot polnopravni del koncerta. Kvaliteten koncert torej, a žal ne eden tistih, ki se jih bomo kot presežke spominjali še leta.
