.jpg)
Navijaški »Oleeee, ole-ole-oleee … Metaaa-llica,« nekaj dni po dogodku ne odmeva le v glavi, temveč se odmev odbija tudi med Julijskimi Alpami. V deželi Malizie, Italiji, je bil 13. maj srečen dan za poslušalce Metallice. Z drugimi besedami: Metallica + Italija = 
METALLIA. Stadion Friuli v Vidmu je približno dobre pol ure do petinštirideset minut oddaljen od Slovenije. Nogometni stadion je najbolj primerno prizorišče za skupino takšne velikosti. Ugodna podlaga na igralni površini/travniku za več tisoč stopal (zelena trava je bila prekrita z zaščitnimi ploščami), ki trpijo večji del popoldneva in cel večer, živi zid zvoku, ki se prijetno razširi predstavlja le občinstvo, prav tako pa je zvočna jakost približno enaka polnim tribunam navijačev, ki navijajo na nogometnih tekmah. Torej idealen prostor.
Zaradi svojih zadnjih dveh soočenj s to skupino v živo (popolnoma rutinska nastopa, pri katerih ni preskočila pristna iskra med občinstvom in skupino; hitro »zamišljena« turneja), studijske bombe Lulu in še marsičesa drugega, sem bil upravičeno v dvomih glede obiska tega dogodka. Drevo vseh Metallicinih koncertov ima tri veje: slabe ali dobre ter občasno sprejemljive/solidne nastope. Za skupino, ki ji je igranje glasbe služba in ima vsako leto izdatno turnejo, je to razumljivo. Kar pomislite, ali ste vi vedno dobre volje v službi in vedno 100 % produktivni? Kolikor je bilo razlogov za obisk koncerta, toliko jih je bilo tudi za spregled. Po videnem v Vidmu sem zelo vesel, da se je tehtnica nagnila k »da«. Eden najmočnejših razlogov je izvedba njihovega samonaslovljenega albuma (z vzdevkom The Black Album) 
v celoti, ki ne samo Metallici, ampak tudi meni osebno predstavlja pomemben trenutek v življenju. Tega se sicer niso domislili prvič, saj so leta 2006 odigrali celoten album Master Of Puppets. A leto 2011 predstavlja dvajseto obletnico izida dotičnega albuma in s to idejo so se tudi ponovno odpravili na evropsko turnejo. Italija je predstavljala peti datum na celotni turneji (in zaključek prve tretjine le-te), tako da so bili nastopajoči že ogreti/uigrani.
Prvič po nekaj letih so Metallico na osvajalskem pohodu po Evropi spremljale ustreznejše in bolj interesantne predskupine. Prvo, Gojiro, sem zamudil, a očitno so zamudo imeli tudi oni. Za razliko od (zvezdniške) Metallice se morajo med prizorišči voziti z avtobusom, ki pa se je na poti tja pokvaril (naveličan turneje?). Tako sem jih bežno slišal izven stadiona, kjer je predvsem izstopal globok vokal. Prihod na zadnjo tribuno prizorišča je odstrl zmagoslaven pogled na areno »soborcev«, verjetno tako navdušujoč, kot ga je bil deležen Julij Cezar ob zmagi v bitki. S te točke (in vseh ostalih tribun) je bil dobro viden »snake-pit«, sklenjena kačja luknja s sprehajalnim mostom za nastopajoče ob glavnem odru, sicer moderna različica podobne odrske postavitve na turnejah 1991–1993. Tu notri so se znašli »pokončno umirajoči« oboževalci, oziroma kakor je prisotne nagovoril Robb Flynn, frontman naslednje predskupine, Machine Head: »You (kažoč na gručo v luknji pred odrom) are the die-hardest of all the die-hards here (preusmeril prst na vse ostale udeležence na stadionu)!« Machine Head so leta 2011 praznovali dvajseto obletnico obstoja. Videti oba kitarista thrash skupine Vio-lence, ki dlje od kultnega statusa ni prišla (pa ne da bi bilo to premalo), uspešno neprenehoma nadalje ustvarjati, je čudovito. Machine Head so izraziti »groove« band, z »jump the fuck up« modernimi trenutki, a njihove pesmi imajo rep in glavo. V največji meri je bilo slišati pesmi »z našega novega albuma«, enkrat pa »ali hočete hitro ali pooooočaaaaasno,« čemur je sledila Aesthetics Of Hate. Poseben vtis je name (ki te skupine ne poslušam) pustila Darkness Within z lanskoletnega albuma Unto The Locust (na posebni izdaji je tudi akustična različica), kjer Robb čutno predstavi (od)rešilno moč glasbe. Parkiral sem se pri odru desno, kjer je bil zvok že pri Machine Head zelo dober. Če ima že predskupina tako intenziven in razločen zvok, potem je to idealno mesto za nadaljnje poslušanje, poleg tega pa je bilo dobro vidno tudi celotno dogajanje na odru in sprehajanje po pisti med občinstvom, pa čeprav v velikosti Pez figuric (oziroma Metallica McFarlane Toys figuric). Enega večjih problemov pri takšnih koncertih predstavlja veter, a na tej poziciji zvoka ni odneslo nikamor drugam, kot v ušesa.
Sledilo je nekaj testnih udarcev po bobnih in zamahov po strunah basa, nakar so ob 21:10 iz zvočnikov zatulile dominantne dude in vokal Bona Scotta s skladbo It's A Long Way To The Top (If You Wanna Rock 'N' Roll), ki predstavlja prvi uvodnik. Takoj zatem se je na velikih zaslonih na obeh straneh odra pričel vrteti ključni odlomek iz filma The Good, The Bad a And The Ugly, ki ga zvočno spremlja edinstveni The Ecstasy Of Gold in ima v Italiji posebno moč. Stadion je bil v tem trenutku zavidljivo napolnjen, sicer ne razprodan, a vseeno mogočen pokazatelj uspešnosti skupine. Kar se tiče repertoarja, je bila skoraj edina opazna sprememba ta, da so pesmi z Death Magnetic nadomestili s tistimi preostalimi z albuma Metallica, ki jih sicer ne izvajajo (redno). To je element, ki lahko večkratnim obiskovalcem (in nepristranskim poslušalcem) malce stopi v nos, namesto v ušesa. A izvedba vseh pesmi, od prve do zadnje, je bila nedotakljiva in je opravičila tudi takšen izbor. Brez varčevanja baterij so zaiskrili s Hit The Lights in Master Of Puppets, prvo rahlo presenečenje pa je bil Hell And Back z EP-ja Beyond Magnetic. Žal se v živo ni obnesel najbolje, čeprav sem predvideval, da imajo pesmi z EP-ja tudi moč žive izvedbe in je bil ponavljajoče predolg (v bodoče priporočam izvajanje dinamične in energične Just A Bullet Away). Vseeno pa smo lahko bili očividci priča eni najbolj spretnih desnic v metalni glasbi, enemu najbolj oponašanih vokalov in mačističnemu vplivu Jamesa Hetfielda. Brez dvoma prvi mož Metallice, ne samo dobesedno kot pevec/frontman in razlog, ki to skupino dviguje nad povprečje. Največje presenečenje koncerta pa je predstavljal kitarist Kirk Hammett. Glasbenik, ki je v veliki meri zaslužen za thrash metal in verjetno v enaki meri doživlja tudi zmrdovanje s strani prenekaterih poslušalcev zaradi svojih ponavljajočih se zaščitnih znamk soliranja (tehnika in uporaba efektov), vse slabšega zvoka (v zadnjih petih letih bi težko naštel dva do tri koncerte, kjer je bilo njegovo kitaro moč razločno slišati ves čas in je igral brez napak, pa naj bo to nastop v živo, DVD, koncertni album …) in še marsičesa. Odigral je odlično, z maksimalno dvema ali tremi skorajda zanemarljivimi kiksi, ki pa so se pojavili ravno med izvedbo pesmi, ki so koncertna stalnica (najbolj slišen je bil med mirno Nothing Else Matters). 
Na zaslonih so se odvrteli krajši odlomki iz obdobja ustvarjanja in prvih predstavitev albuma Metallica v živo (spleteni iz uradnih videov A Year And A Half In The Life Of Metallica 1 & 2 ter Classic Albums: Metallica – Metallica). Sledil je celoten ducat pesmi s tega najbolj prelomnega ter najbolj dobičkonosnega izdelka v njihovi glasbeni karieri. Po drugi pesmi me je prešinilo, da ga izvajajo v nasprotnem vrstnem redu, kar je bil dober prijem. Precej pesmi s tega albuma je dobro (u)igranih koncertnih stalnic, a izvedba celega albuma je pomenila tudi igranje Hetfieldu nekdaj ne preveč ljube Don't Tread On Me, zelo osebne The God That Failed ter My Friend Of Misery, katere uvod je nekdaj v živo po basu popraskal bivši basist Jason Newsted. Med omenjenimi sta bili prva in slednja (vključno z The Struggle Within) prvič v zgodovini Metallice koncertno izvedeni v celoti šele na tej turnej in zato predstavljajo ustrezen poklon temu zanje zelo pomembnemu albumu .jpg)
(niti med promoviranjem na turnejah 1991–1993 jih niso igrali). Album je heavy tako instrumentalno kot tematsko – obravnava »težke« teme na širše dostopen način kot albumi pred njim – in takšen je bil tudi odličen (razločen) zvok. Od značilne iztočnice za Sad But True »Do you want heavy? Metallica gives you heavy!« in vedno čustvene The Unforgiven (med katero so zasloni predvajali dogajanje v črno-belih barvah, tako kot v videospotu) pa do ritmično poudarjenih The Struggle Within (uvodna koračnica na bobnih je bila predvajana s posnetka), Holier Than Thou in The God That Failed ter skladateljske umetnine Through The Never, ki so jo vžgale besede »Never say never!«. Med heavy metal »uspavanko« Enter Sandman, ki je zaključila glavno temo večera, je morebitne zaspance prebudil presenetljivi prvi ognjeni šus. 
Priča smo bili nenehnemu odrskemu dogajanju – aktivnost, uporaba vseh strani, komunikacija in intenzivna izvedba ter basist Robert Trujillo s tradicionalnim nastopom, vključno z obvezno »vrtavko« med Seek & Destroy. Edini, ki naj bi bil zaradi funkcije v skupini omejen na premikanje je Lars Ulrich, a tudi njega to nikoli ne ustavi. Občinstvo pa je navkljub številčnosti delovalo precej tišje kot ponavadi v Ituliji, južni Italijani : severni Italijani = 1:0. To je zmotilo tudi Jamesa, ki ni dobil tako glasnega odziva kot južneje v tej državi: "Mislil sem, da ste zaspali. Postajam star in gluh." Nevihte dan pred dogodkom so poskrbele tudi za ugodne vremenske razmere; bilo je vetrovno, temperature (hladno) sveže, kar pa je miganju navkljub vplivalo tudi na Hetfielda, ki se je proti koncu preoblekel v majico z dolgimi rokavi (ter nadel pas z naboji) in verjetno komaj čakal na ognjemet pri One, da se malce pogreje. Zanimiva je bila predvsem spremna scenografija pri izvedbi dotične pesmi, saj se laserski »disco« show ne poda ravno najbolje k metalskim zvokom. Ognjemet je več kot dovolj, pa tudi tematsko bolj ustrezen. Ob zvokih Battery energija še kar ni usahnila: »Cannot kill the battery!«. Organizacija Metallicinih koncertov v Italiji je lahko za zgled. Kar se tiče organizacijske ekipe, je ta vredna pohvale, vplivom višje sile (vremenske razmere, pokvarjena sodobna tehnika – avtobus ipd.) pa se pač ni mogoče izogniti. Na Seek & Destroy so se razmere nekoliko segrele, saj so varnostniki kar nekaj preveč razgretih oboževalcev v prvih vrstah vrhunsko odstranili (beri: brez poškodb drugih, njih samih in vročekrvnežev). Med »iskanjem in uničenjem« so podelili nekaj »plažnih« črnih žog z logotipom Metallice, s katerimi so povzročili kar nekaj zmede. Predvidljivo je vsak hotel odnesti svojo napihnjeno žogo domov, težavica pa je nastopila pri izpihovanju, ko se »Metallica Ball Busting« ni izvedel zlahka. Malce pred polnočjo se je tako na prijetni noti (brez izgredov) koncert zaključil z obljubo, da se na naslednji evropski turneji zopet vrnejo v Italijo (ki je že nekaj časa redna država na seznamih Metallicinih turnej). Še nekaj prerivanja med občinstvom za razmetanimi trzalicami (ki jih bomo tako kot žoge verjetno lahko videli na straneh spletne prodajalne eBay) in »Metallica loves you, Udine!« 
Se še splača hoditi na takšne koncertne dogodke, ko pa lahko celoten koncert vidimo v visoki ločljivosti na spletni strani YouTube praktično le nekaj trenutkov po zaključku? Dokler je izvedba skupin in organizacija takšna, kot je bila tu, da! Končni izid: Metallica je prišla, mi smo jo videli, skupaj smo zmagali. Veni, Videm, vici!
Set lista Metallica: Hit The Lights, Master Of Puppets, Fuel, For Whom The Bell Tolls, Hell And Back, The Struggle Within, My Friend Of Misery, The God That Failed, Of Wolf & Man, Nothing Else Matters, Through The Never, Don't Tread On Me, Wherever I May Roam, The Unforgiven, Holier Than Thou, Sad But True, Enter Sandman, (podaljšek:) Battery, One, Seek & Destroy.
