REPORTAŽE

10. 7. 2019

Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019

Graščinsko dvorišče, Laško / 5. 7. 2019

Metaljot Raspaljot Open Air Festival je težkokovinski dogodek, ki se je letos odvil drugič. Gre za festival v starem mestnem jedru Laškega, v neposredni bližini reke Savinje in proizvodnje Pivovarne Laško. Natančneje se enodnevno festivalsko dogajanje odvija na starem graščinskem dvorišču, ki je bilo v ta namen pokrito s streho. Čeprav so prihajale do organizatorja različne pobude in ideje o tem, da zaradi napovedanega lepega vremena ne potrebuje(mo) strehe, saj bi bilo vzdušje v tem primeru pristnejše, ni težko razumeti odločitve, da za vsak slučaj izpelje festival kljub temu s streho nad glavo. Na ta način morda res nismo imeli/dobili tistega pravega občutka dogajanja na prostem, a po drugi strani nas je tiste, ki smo prišli ob začetku in tako ujeli še zadnje popoldanske/večerne sončne žarke in vročino, streha vsaj deloma ščitila pred obema.

Podobno kot lansko krstno edicijo festivala Metaljot Raspaljot bi s programskega vidika lahko tudi letošnjo označil z »mešano na žaru«. Organizator se je namreč potrudil, da z zgolj enim dnem pokrije tako rekoč vse podzvrsti metala, pri čemer je bil pri naboru zelo previden in iz vsakega predalčka pobral resnično dobre, zanimive ali trenutno »vroče« bande, ki se jih poslušalstvo zmeraj znova razveseli ali po njih hlepi že nekaj časa. Meni druge edicije festivala Metaljot Raspaljot Open Air Festival je bil sestavljen iz sedmih hodov:

18.00–18.40 Morywa
18.50–19.30 Skyeye
19.40–20.30 Cvinger
20.40–21.30 Eruption
21.40–22.30 The Stone
23.00–00.00 Pomaranča
00.30–02.00 Sinister
 
Morywa na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Začetek se je za koncert zgodil relativno hitro, za festival pa po drugi strani že relativno pozno. Otvoritev se je začela s celjskimi death metal posebneži Morywa. Band je po lanskoletnih kadrovskih spremembah – vokalista in kitarista Petra Gologranca sta zamenjala vokalist Gašper Podbregar in kitarist Simon Fabjan – spet oživljen, tako da lahko zasedba nadaljuje tam, kjer je predhodno ostala: pri studijskem prvencu Vamana Ira in množičnem koncertiranju. Ko so Morywa začeli s preigravanjem svojega groovy djent death metala, je bilo dvorišče po pričakovanjih še relativno prazno, število obiskovalcev pred odrom pa se tudi do konca njihovega nastopa ni grozno namnožilo. Dosti bolj zapolnjene pa so bile klopi in mize na eni strani in mize ter šank na drugi strani dvorišča, tako da so se predstavili Morywa v Laškem kar zadovoljivemu številu obiskovalcem. A roko na srce, v tolikšni meri, kot so Morywa posebni, v tolikšni meri jih tepe lastna enoličnost in nenehno proizvajanje istega/podobnega groova, zaradi česar tudi ni bilo mogoče pričakovati blaznega obiska. Po mojem mnenju manjka bandu kakšen pravi hit, ki hitro zleze v uho in razbije monotonost, ki je bila tokrat zaradi slabšega zvoka kitar še dodatno zaznavna.

SkyEye na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Za svojo predjed sem si tokrat izbral ljubljanske SkyEye. Band, ki je (končno) prijetno osvežil slovensko sceno heavy metala s prvencem Digital God, pa tokrat ni mogel v celoti prikazati svojega znanja in zvoka. Krivec je bilo tudi tukaj ozvočenje, ki je dalo premalo poudarka kitarskemu duetu. Predvsem srednji toni so bili povsem zapostavljeni, medtem ko se je iz visokih solaž še dalo nekaj razbrati. Ravno obratno je bilo z bobni, ki so s svojim suvanjem prav zabijali v pljuča poslušalcev. Še najbolj razločen je bil Bruce Dickinson Jr. (Jan Leščanec) na vokalih, ki se mu vedno znova ne morem dovolj načuditi glede podobnosti barve glasu in sposobnosti z legendarnim frontmanom Iron Maiden. V dobre pol ure jim je vseeno uspelo prikazati svojo dobro uigranost in odlično tehnično znanje. Prednjačili so seveda komadi z edinega albuma, vmes pa se je še našel prostor za cover že omenjenih velikanov. Ta je še najbolj razgrel nekaj bolj številčno publiko, ki se je nabrala pod odrom. A ura je bila še dokaj zgodnja in večina si je še vedno raje razvajala brbončice z dobro ponudbo hrane in še boljšo pijačo. Kdo bi jim tudi zameril, saj je bila tista peka veliko boljša od te na odru. Tukaj seveda ne gre zameriti bandu, ki je svoje opravil z odliko, le mojster za »žarom« jih ni dobro pripravil. Kot neenakomerno zapečeni leskovački čevapčiči: bo za pojest, ne pa ravno za prste obliznit’. (Marko)

Cvinger na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Bilo je še svetlo, ko so na oder stopili black metalci Cvinger. Peterica, ki v isti postavi nastopa tudi pod imenom Dalkhu, se je nekaj več kot mesec dni nazaj že izkazala, le da sta tokrat J. G. in Nord Slayer zamenjala vlogi. Z brco stojala za mikrofon takoj na začetku nastopa nam je kitarist Bagot dal vedeti, da se naj pripravimo na nekaj divjega. No, na to smo bili jaz in vsi poznavalci banda tako ali tako pripravljeni. Na kar pa zagotovo nisem bil pripravljen, je bilo (ponovno) razkazovanje Bagotove moškosti – enkrat je slučaj, drugič je že namera, zato dajte gospodu zašiti hlače, kupite mu zadrgo ali pa naj obleče gate. A če bi bil dotičen »okrasek« edina ovira do nemotenega, sicer tehnično odlično izpeljanega črnokovinskega lomastenja kosti iz hiše Cvinger, se sploh ne bi pritoževal. Žal tokrat namreč nismo bili deležni najboljšega nastopa te zasedbe, pri čemer ta sama za to okoliščino sploh ni kriva. Ponovno je namreč nagajal slabši zvok: bobni so bili čisto preglasno ozvočeni, podobno je bilo z vokalom, medtem ko so bile kitare potisnjene v ozadje in posledično slabše razumljive. V praksi je to pri poznanih komadih (npr. Enchanted Conclave, Psalm of a Hollow Man, Summoning, Weak to the Gallows) pomenilo, da je bilo treba vklopiti spomin, da smo laže sledili, pri čemer tega spomina ni bilo med komadom Slava, ki naj bi krasil naslednika odličnega Embodied in Incense, se pravi bandov tretji studijski album. Če sem prav slišal in si prav zapomnil, je Slava zelo razgiban komad, s številnimi menjavami tempa, počasnejšimi in težkimi pasažami, s čimer spominja na komad Weak to the Gallows. Na podlagi slišanega torej verjamem, da bo album ponovno pozitivno presenetil.
 
Eruption na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Vsak poslušalec si pred nastopom banda želi le dvoje: da bi ta pri svojem nastopu »raztural« ter da bi jim tonci uredili odličen zvok. Za prvo željo se pri Eruption nikoli ni bilo treba bati, glede na dosedanji potek festivala pa me je za drugo upravičeno skrbelo. A že ob prvih tonih je tudi ta skrb hitro splahnela. Ne bom rekel, da je bil zvok v nulo, a za razliko od prej si tokrat lahko brez problema spremljal vsakega člana ton za tonom. Od slovenskih prvakov thrasha sem dobil točno to, kar sem si želel in pričakoval – razdejanje. Tehnično daleč najbolj dovršena zasedba današnjega večera je ponovno prikazala odlično uigranost ter nas kot vihar zasipavala z energijo. Tu je treba izpostaviti predvsem frontmana Buca, ki je z lahkoto obvladoval tako oder kot tudi publiko pod njim. Le z enim krogom svojega prsta je poskrbel za rojstvo mosh pita, ki je odlično sovpadal s polnim vrčkom piva v mojih rokah. Že veliko je bilo opevanega o vokalih edinega še preostalega originalnega člana in tudi tokrat nam je dokazal, da so vse spisane poezije več kot upravičene. Najbolj mi izstopajo njegovi prehodi iz nizkih in agresivnih tonov v ekstremne višave, ki so res izvenserijski. Kitarski duet Čuk/Kamenšek se je spretno poigraval in nam prepričljivo stregel kompleksne in rušilne riffe na pladnju. Človek bi na prvo roko lahko trdil, da sta z izgubo lasne zavese pred očmi celo še pridobila na hitrosti in ostrini. Vmes se jima je sicer pripetila kakšna napaka, kar pa se zgodi vsakemu. Škoda je le, da je bila najbolj očitna ravno med harmoničnim introm komada Democracy, ki mi je pustila manjši »cringe« na obrazu. No, če bi ta teorija o krajših laseh dejansko pila vodo, pa se bojim, kaj bi potem videli od Cepanca in Nike, v kolikor bi se odločila za podobno potezo. Hrbtenica zasedbe že tako deluje suvereno in brez milosti narekuje brutalen tempo. Tudi tokrat ju je bilo z veseljem gledati, kako uživata na odru in skačeta iz ene kombinacije v drugo kot za šalo. Poleg tega sta nam prikazala še nekaj atletskih sposobnosti, saj Nika poleg nizkih tonov očitno obvlada tudi izjemno nizke poze na odru, Cepanec pa dokazuje, da sploh nima rdečih obratov pri igranju. Tako so nam, ravno dobro ogreti, v slabi uri pričakovano predstavili najboljše, kar ponuja njihova zadnja izdaja, Cloaks Of Oblivion, vmes pa so še vrinili že omenjeni Democracy ter Fractured in Empty Shells s prvih dveh albumov. Še en super nastop Izbruha, ki je glede na podporo publike vnovič pokazal, kdo je ljubljenec lokalnega občinstva. (Marko)
 
The Stone na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Prve zvezde večera so nas obiskale iz nekoč skupnega glavnega mesta Beograda. Srbi The Stone radi pridejo nastopat v Slovenijo, zaradi česar jih tudi ni težko ujeti v živo – z njihovega zadnjega nastopa pri nas v Velenju še niti nismo uspeli pobrisati prahu. Pa so bili zaradi tega dolgočasni, so se ponavljali in igrali ene in iste komade kot zmeraj? Niti ne. Tokratna setlista je bila zanimivo sestavljena iz uvodnih starih komadov (Unveiled Evil in U kamenu je četverica zaigrala brez vmesnega premora), sledil je sveže pečeni Smrt za kralja! z marčevskega EP-ja Kruna praha, s katerega smo slišali nekoliko kasneje tudi naslovni komad. Vmes nas je band popeljal ponovno v času nazaj in ponudil Za kosti otaca, Ustaj mati zemljo ter Tragom hromoga vuka oziroma nas z izbranima komadoma spomnil na odlična albuma Nekroza in Teatar apsurda. Odlična setlista, ki pa jo je kot pri Cvinger ob polnem šusu ponovno skazil slabši zvok kitar in vokala, medtem ko je bila začuda bas kitara odlično slišna.

Pomaranča na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Kljub močni zasedbi res aktualnih domačih bandov in odličnim Sinister iz Nizozemske pa so bili prvo ime tokratnega Metaljot Raspaljota brez dvoma Pomaranča. De facto prvi domači band, katerega zadnji zabeleženi nastopi so se zgodili pred kakimi 10 leti in v spominu tedaj prisotnih niso ostali v najlepšem spominu. Kaj sploh pričakovati? Kult skupine je velik, muhavost kitarista in vodje Mija Popoviča še večja. Se bo Pomaranča zares pojavila na odru? Kako bo stvar izgledala z novim vokalistom? Vprašanj je bilo veliko in okoli enajstih je bila napetost na višku, čeprav je že ogromna zavesa z legendarnim logom, ki je krasila steno odra, dala vedeti, da nas čaka nekaj posebnega.

Nato pa BUM, Pomaranča so na odru. Zvok slab, kot že cel festival, a ni pomembno, norenje se začne. Publika, sestavljena tako iz mlečnozobcev, ki so bili ob zadnjih nastopih Pomaranče v vrtcu, kot osivelcev, ki so v Nami kupovali LP-je banda ob njihovem izidu v osemdesetih, je ekstatična. Od prve note dalje jé skupini iz roke, za kar poskrbi nova sila, vokalist Matic Nareks. Matica poznamo kot bivšega vokalista Chaosstar in pevca Kobra Rock Show, tokrat pa se je zares izkazal za vajetmi zveri, ki se ji reče Pomaranča. Energična prezenca, kjer ni manjkalo teka, poz in skokov, je bila nadgrajena z izjemno vokalno predstavo, kjer je Matic vzel osnove legendarnih predhodnikov Zlatka Magdalenića in Borisa Krmaca ter jih zapakiral v sebi lastno embalažo, ki Pomaranči v novi dobi ustreza kot ulita. Ob tem pa je seveda za šov poskrbel Mijo. V navidez odlični fizični formi, z obveznim čikom in sončnimi očali, je Mijo igraje poziral in brez težav prelival magijo Pomarančinih rifov na tovrstnih zvokov lačno publiko. Pomaranča z leti ni izgubila ostrine, prav nasprotno – v dobi revitalizma in kopij starih mojstrov je bil tale nastop zares balzam za dušo. Čeprav, roko na srce, ni bil popoln; že prej omenjeni slab zvok je v dobri meri onemogočil popolno zvočno doživetje, v oči pa je bodel tudi manjko klaviatur, elementa, ki je dodajal dodatno zvočno dimenzijo originalni zasedbi in za katerega upam, da ga v prihajajočih nastopih ponovno vključijo. Kajti še bodo špili Pomaranče, tako zagotavljajo. In upam, da tudi daljši. Ena ura je za tako stvar mnogo premalo … (Grega)

 
Sinister na Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019:

Po nastopu Pomaranče, ki je večinski del obiskovalcev pripeljal na in odpeljal s festivala, so Sinister za njimi poskrbeli za dodatne nostalgične spomine. Sicer verjamem, da band zaradi svojega le za kratek čas (2003–2005) prekinjenega delovanja nikoli ni resnično izginil z radarja svojih največjih sledilcev, vendar v moji košari nabora death metal bandov spadajo Nizozemci med zasedbe, ki so se nekoč vrteli v domačem CD-predvajalniku. In še takrat sta to bila samo albuma Cross the Styx in Diabolical Summoning, od katerih se je v dolgoročni spomin usedel le komad Sadistic Intent. K sreči spada ta še zmeraj k železnemu repertoarju banda, zaradi česar se mi je kar nasmejalo, ko sem prepoznal njegove uvodne kitarske riffe. Kot skromen poznavalec bandove diskografije sem kljub vsemu lahko razbral, da je četverica ponudila zanimiv presek lastne diskografije, pri čemer ni manjkalo ne starih in ne novejših komadov. Po načeloma zadnjem The Carnage Ending smo dodobra razredčeni poslušalci, ki smo tako imeli več prostora za norenje pod odrom in so ga nekateri tudi dodobra izkoristili, od banda in band od organizatorja nekaj minut pred drugo uro zjutraj izprosili še en komad, ki pa je nato resnično bil zadnji in tako smo tudi iz ust vokalista Aada Kloosterwaarda (uvoženega Slovenca) še zadnjič slišali razločen »Hvala!«.

In naj tudi jaz zaključim to pisanje na enak način: Hvala organizatorju za všečen glasbeno-pivski večer, ki je privabil resnično ogromno že dolgo nevidenih poznanih in polpoznanih obrazov, da človek na trenutke ni vedel, ali bi sledil dogajanju na odru ali bi se zasidral za šankom oziroma se s sogovornikom odpravil dol s prizorišča, kjer lahko v miru (beri: z normalno jakostjo glasu) izmenja z leti nabrane življenjske izkušnje. Ob takšni organizaciji in naboru bandov se zagotovo spet vidimo.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
Reportaža
8. 8. 2019
MetalDays 2019, 4. dan
Reportaža
7. 8. 2019
MetalDays 2019, 3. dan
Reportaža
6. 8. 2019
MetalDays 2019, 2. dan
Reportaža
5. 8. 2019
MetalDays 2019, 1. dan
Reportaža
17. 7. 2019
Combichrist / Terrolokaust
Reportaža
16. 7. 2019
Obscene Extreme 2019
Reportaža
10. 7. 2019
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019
KONCERTI & FESTIVALI
21. 8. 2019
Grai, Anabioz
MC Pekarna, Maribor
22. 8. 2019
Kaltenbach Open Air 2019
Spital am Semmering, Avstrija
22. 8. 2019
TrNOVfest: Metalsteel, King Foo
CSK France Prešeren, Ljubljana
23. 8. 2019
Iron Reagan
Rock Town, Cordenons (Pordenone), Italija
23. 8. 2019
FMK Kunigunda: Noctiferia
Huda luknja, Velenje
23. 8. 2019
Metallica, Ghost, Bokassa
Olimpijski stadion, München, Nemčija