Metalfest Open Air Croatia

Franšizni festival Metalfest je bil že nekaj let cenovno ugodna stalnica avstrijske metalske ponudbe, vendar je njegovo različico na severni strani Alp vsako leto pestilo katastrofalno vreme (nič drugače ni bilo nazadnje). Ko pa so organizatorji lani napovedali junijsko verzijo v Zadru, je marsikdo zastrigel z ušesi. Morje, sonce in odličen metalski line-up za zelo solidno ceno – nič lepšega!
Metalske horde so se na prizorišče začele valiti že v petek, Paranoidova štiričlanska ekipa pa je pripujsala (prifordala, prigolfala) v soboto oziroma nedeljo zjutraj in se takoj namestila po kampu in apartmajih. Treba je povedati, da je največji minus festivala relativno velika oddaljenost kampa od samega prizorišča, kar posledično vpliva na obiskanost zgodnejših bandov, saj se marsikomu ni ljubilo stati na soncu pod odrom cel dan in je ta čas raje izkoristil v čudoviti senčki kampa ali na njegovi plaži s hladnim pivom na dosegu roke. Sam festival nam v soboto še ni nudil kakega pretirano zanimivega dogajanja, zato smo nastope tribute bandov in striptiz preskočili ter se raje posvetili degustaciji »Žuje«, »Karlovca« in drugih specialitet naših južnih sosedov.
V nedeljo pa se je začelo zares, saj so že malo po poldnevu glavni oder zavzeli E.N.D., thrash metal skupina iz Zadra, ki se pri ustvarjanju glasbe ne boji kazati svojih hardcore korenin. Sledili so jim nam dobro znani italijanski »umazani dirigenti« Fleshgod Apocalypse, ki s svojim nenavadnim pristopom k death metalu med publiko ustvarjajo zelo mešane občutke. Po eni strani je mešanje simfonike v surovo umazano brutalnost death metala nezaslišano dejanje, po drugi strani pa jim kombinacija zelo dobro uspeva, saj gre, če postavimo starošolske predsodke na stran, za presenetljivo poslušljivo fuzijo melodičnosti, podkrepljeno z rušilno tehničnostjo. Vsekakor Fleshgod Apocalypse predstavljajo enega od biserov s področja Škornja, z energičnim odrskim nastopom pa so naredili dober vtis tudi na vidno rastočo publiko, h številčnosti katere je zagotovo botrovala tudi prijetna temperatura, ki jo je vzdrževala delna oblačnost.
Sonce je pokazalo nekoliko več moči med nastopom Fueled By Fire, vendar to niti banda, vajenega kalifornijskega sonca, niti publike, ki je ustvarila lasten oblak prahu z moshanjem, ni niti malo motilo. Fueled By Fire so, tako kot njihovi rojaki Warbringer in Bonded By Blood, ki so tudi že navduševali na slovenskih odrih, predstavniki nečesa, česar se je prijelo ime »New Wave Of Bay Area Thrash Metal«. Gre za mlade skupine, ki navdih za svoje brezkompromisno treširanje vlečejo iz mejnikov, ki so jih v osemdesetih postavili velikani tega področja.
Omembe vredne so tudi lokalne legende Evil Blood, že trideset let aktivna speed metal skupina, ki je zadnji dve desetletji pod različnimi imeni delovala predvsem na Škotskem, kamor so se preselili nekateri ključni člani. Z njimi na odru žal ni bilo nekdanjega basista, sicer popularnega narodnozabavnega pevca in lanskoletnega predsedniškega kandidata, Siniše Vuca.
Po raznovrstnih novih silah pa nas je čakalo staro zlo – Triptykon. Glasbeni kameleon Tom G. Warrior, ki se je tekom svoje kariere preizkusil v vseh žanrih, od glama do black metala, je s Triptykon očitno zadel v polno, saj se je množica starih in mladih zbrala pod odrom, da bi počastila legendo na njem. Sama glasba skupine je bila v direktnem kontrastu s sončnim, morsko poletnim Zadrom tistega dne, saj fantje (in dekle) prisegajo na mešanico hitrih in počasnih težkih doom riffov, ki jih začini nezgrešljivi Tomov vokal. Zelo korekten nastop, ki ga je dodatno popestril legendarni Circle Of Tyrants Tomove matične zasedbe, kakopak pospremljen z značilnim začetnim »Ugh!«.
Sledila sta nastopa škotskih veseljakov Alestorm in nizozemskih modernežev Legion Of The Damned, ki so dodobra ogreli publiko po temačni hladnosti Triptykonove ideje, pojave in glasbe. Prvi (ki za svojo »kompleksno« glasbo očitno po novem potrebujejo dodatnega keytarista) so navdušili predvsem mlajše in tiste alkoholno bolj podkrepljene, drugi pa metalce, ki prisegajo na moderen death/thrash metal v stilu Dew-Scented in podobnih mojstrov iz srednje severne Evrope. Predvsem Legija prekletih je dodobra spodbudila vratove k premikom.
Sam (Tilen) pa sem se festivalskemu dogajanju priključil na slovenskih vratolomnih death metal norcih Mephistophelian. Zanimiva izkušnja, prvič videti nek slovenski band v tujini, vendar sem po odzivih s foruma vedel, kaj me čaka, in to tudi dobil – old-school death metal koljačino, ki ne neha streljati, dokler ne zmanjka žrtev pod odrom. Tako so fantje v kratkem nastopu pokazali svojo videnje brutalizacije v glasbi. Odlična tehnična eksekucija, odpiljeno soliranje in neprestano čupanje. Prostor za izboljšave pa ostane predvsem pri frontmanovem povezovanju programa, kar pa glede na kilometrino ni tako problematično. Mephistophelian je spremljalo zavidljivo zadovoljivo število ljudi, ki so po vsakem komadu zadovoljno pokazali odobravanje, predvsem slovenski fani so se izkazali do mere odličnosti.
Moonspell so svoj status med oboževalci potrdili s še večjo množico na svojem nastopu, ki so ga odprli z udarnim komadom nove plošče Axis Mundi. Žal se je kmalu izkazalo, da so Portugalci največji osmoljenci festivala z zvočnega stališča, saj jim je močan veter zvok hudo popačil (trpele so predvsem visoke frekvence: kitare, činele, snare boben itd., medtem ko z basi ni bilo takih problemov), tako da smo v določenih trenutkih slišali zgolj klaviature, drugič pa le bobne, kar je v veliki meri ubilo atmosferični faktor, po katerem zasedba sicer slovi. Slabo uro dolg koncert se je zaključil s Full Moon Madness, nato pa so fantje prepustili oder švedski atrakciji Hypocrisy.
In ravno Švedi so se pokazali kot ena najsvetlejših točk festivala. Petra sem (Grega) bil v zadnjih letih vajen videti predvsem v zasedbi Pain in tako nekako malce pozabil na njegovo matično zasedbo, ki je svoj vrhunec doživljala pred nekaj leti. Mojo zmoto so Švedi dokazali že ob prihodu na oder, ko je zagrmela legendarna Fractured Millenium s samonaslovljenega albuma iz leta 1999. Skupina je uro dolgo set listo sestavila iz praktično vseh albumov, tako da smo lahko slišali tudi Killing Art iz davnega leta 1996 in A Coming Race s plošče The Final Chapter. Med slednjim je očitno prišlo do izpada elektrike in za trenutek je bil oder zavit v temo in tišino, vendar Švedov to ni niti najmanj zmotilo in s publiko v mislih so nastop nadaljevali. Izvedeli smo tudi, da ima Peter rojstni dan in publika mu je zapela klasični (seveda metalsko obarvani) »happy birthday«, preden so se Hypocrisy spustili v zadnji galop s klasikami Eraser, Warpath, The Final Chapter in nepogrešljivo himno Roswell 47. Vrhunski nastop v vseh pogledih, ki je vse do nepredvidenih dogodkov zadnjega dne kandidiral za koncert festivala, nam bo vsem prisotnim še dolgo ostal v spominu. Hvala, Peter, hvala, Hypocrisy!
Dan je na velikem odru zaključila nemška institucija Blind Guardian, ki pa je bila postavljena pred težko nalogo naslediti fenomenalne Švede, vendar jim to zaradi precej industrijskega nastopa ni najbolj uspelo. Prva in najbolj očitna napaka je bila jakost zvoka, saj so bili Nemci po moji (Grega) oceni najtišji band festivala na glavnem odru in kot taki kljub obsežnemu opusu njihove fenomenalne diskografije, publike niso zmogli pripraviti do polnega sodelovanja, zato je energija na relaciji band – publika pešala iz komada v komad. Skupina ima novega session basista, ki na žalost še manj sodeluje kot prejšnji (Holzwarth, ki je Guardiane zapustil po dolgih štirinajstih letih ter prestopil k Rhapsody Of Fire, kjer bobne že leta igra njegov brat), zvok sam pa je prav tako neizstopajoč in osnoven, celo preveč. Delno se je vzdušje uspelo popraviti šele proti koncu koncerta, ko so nas bombardirali s klasikami tipa Valhalla, Mirror Mirror in The Bard's Song – In the Forest. Mednje so zavoljo morskega ambienta, ki kar kliče po Beach Boys, »vtaknili« še šaljivo priredbo Barbara Ann, ki se na njihovih koncertnih repertoarjih znajde zelo poredko. Kljub dobremu zaključku neverjetnega vzdušja s koncerta v VPK-ju pred leti niti slučajno žal niso uspeli pričarati. Treba je še dodati, da so nas Blind Guardian po dolgem času počastili tudi s klasiko Lost in the Twilight Hall, ki je predstavljala eno najlepših presenečenj (Tilen).
Še preden so z grmenjem in preganjanjem škratov na glavnem odru končali Blind Guardian, so na malem začeli zganjati hudiča Skull Fist. Mladi kanadski NWOBHM revitalisti in stari znanci slovenskih odrov so svoj nastop začeli v znanem slogu – melodični heavy metal z dodatki tega in onega v stilu legend osemdesetih let. Vendar tokrat tehnika ni bila na njihovi strani, saj je imel basist Casey neprestane težave s svojim orožjem in tako so bili prisiljeni odigrati večino koncerta brez polovice ritem sekcije. Kljub temu so himne, kot sta No False Metal in Sign Of The Warrior, razgrele dobrih 100 glav pod odrom, mi pa se že lahko veselimo ponovnega snidenja z njimi na MetalCampu.

Po dveh dneh sonca in visokih temperatur nas je v ponedeljek pričakalo grozeče oblačno nebo, ki je skoraj ves svoj mokri tovor prihranilo za nastop Nemcev Kreator. A pojdimo lepo po vrsti. Ena od »erekcijskih« zanimivosti tega dne je bila na glavnem odru drugo nastopajoča skupina Huntress. Nadvse nezanimivo in na trenutke povsem nepovezano mešanico heavymetalskih riffov, ki bi bila sicer do neke mere še poslušljiva, je naravnost zatrl obupni vreščeči vokal shirane silikonske kreature, ki je v črnem telovadnem dresu svoje bradavice otresala pred zmedeno publiko. Človek bi najraje stopil do šanka, si v vsako od ušes zabil točilno pipo in jo navil do konca, dokler mu ne bi od piva eksplodirala glava.
Moj dan pod glavnim odrom (Grega) se je začel z nemško-romunskimi power metal vampirji Powerwolf. Sprva me je pod odrom presenetila za zgodnjo uro zares impresivna množica ljudi, ki je nastopajočim kar jedla iz roke. Vse lepo in prav, dokler ne pogledaš na oder in ugotoviš, da imajo Powerwolf nasnete klaviature in bas kitaro (vseh glasbenikov sploh ni bilo na odru), poleg tega pa si z matricami pomagajo pri spremljevalnih vokalih in, po mojem mnenju, tudi precejšnjem delu linij ritem kitare. Vse to je bilo dovolj, da sem se namesto za celovit ogled banda odločil za kozarec okusne hladne »Žuje«, saj me takšne igrice ne zanimajo preveč. Matrica nikakor ne gre z roko v roki z metalom. Neal Kay, legendarni londonski heavy metal DJ, je nekoč rekel: »Total anti-attitude towards stage.« To dejansko povzame nastop Powerwolf.
Situacija se je popolnoma obrnila ob nastopu Švedov Grand Magus, ki so festivalu vbrizgali prepotrebno konkretno dozo rokenrola in razvneli tudi sprva hladno publiko. Švedi so svoje pol ure odlično izkoristili in s svojim počasi kotalečim, nizko uglašenim riffanjem publiko pri komadih Hammer Of The North, Valhalla Rising in Iron Will lepo pripravili do sodelovanja. Še en dokaz, da lahko dober riff in smisel za temno melodiko pogosto nadvladata tehnično »drkanje« in vratolomno hitrost. Long live Grand Magus, long live Swedish metal!
Med Grand Magus so se na obzorju že nabirali temni oblaki, ki so se med čakanjem na Vader nezadržno bližali. Poljski utemeljitelji death metala, ki so s svojim ekstremno trešerskim prizvokom udarili po mednarodni glasbeni sceni in svojo domovino postavili na zemljevid metala, so v spremstvu groma v ozadju rušili kot za stavo. Njihovemu nastopu ni česa očitati, razen šaljivega očitka, da »ponavljajo za Hypocrisy«. Govora je kakopak o legendarnem nastopu Tägtgrena in kolegov na prvem MetalCampu, konkretneje o Petrovem vzkliku »There is no God!«, med katerim se je ulilo kot iz škafa, nehalo pa skorajda ni več. Tokrat gre zasluga za dež ansamblu Vader s skladbo Helleluyah!!! (God Is Dead).
Po Vader je dež večino ljudi z našo ekipo vred pognal iskat skrivališča stran od odra pod raznovrstne nadstreške. S solzami v srcih smo se bali, da vam, cenjenim bralcem, zaradi moče ne bomo mogli v obliki besed in fotografij pričarati vzdušja, ki ga je nudil naslednji band – Eluveitie. A na srečo so padavine ravno pred nastopom multiinstrumentalističnih švicarskih planšarjev ponehale, tako da raja ni bila prikrajšana za rajanje ob poskočnih zvokih glasbil iz Žogice Nogice. Spričo svojih hrvaških korenin je imela poseben nagovor publiki v maternem jeziku tudi violinistka Meri Tadić, kar je oboževalce spodbudilo k še intenzivnejšemu odbijanju od tal.
Nergal je pred dvema letoma doživel šok: diagnosticirali so mu levkemijo, povrhu pa celo tretjo stopnjo le-te, in cel svet je čakal, kako se bo neumorni Poljak spopadel s to izredno zahtevno boleznijo. No, pričakovano je ostal zvest svoji poti (tako je, ni postal kristjan in ne hodi v cerkev) in ob globalni pomoči metalcev (ki so družno številčno darovali kostni mozeg) je zahrbtnega vsiljivca premagal na najboljši način: 100% zmagovito (zaenkrat). Na odre se je vrnil manj kot štiri mesece po tem, ko so mu zdravniki povedali, da je stopnja kancerogenih snovi v njegovi krvi v mejah normale. In Behemoth so nazaj – močnejši kot kadarkoli prej! Že po izredno uspešni februarski turneji s Cannibal Corpse smo vedeli, da s to skupino ne bo heca, ta pa je slednje tudi potrdila v Zadru. Suvereno so zarili v set z Ov Fire And Void, nadaljevali pa z ubijalci Demigod, Conquer All in presenetljivo Moonspell Rites iz zgodnejšega obdobja. Odličen stage set, okrašen s Crowleyjevskimi simboli (ki tam niso brez razloga), je odlično atmosfero nadgrajeval komad za komadom. Bestialno menjanje vokalov med vsem tremi sekironosci ter noro bobnanje živali, ki sliši na psevdonim Inferno (in zares ustvarja pekel), je naravnost fascinantno in Behemoth dejansko so sinonim tega, kar so Morbid Angel oziroma Trey A. imenovali »extreme music for extreme people«. Ekstremno!
Kreator so na oder stopili ob znani postavitvi dveh dodatnih stojal za mikrofone na pozicijo nad bobni. Odprli so s hitom Violent Revolution (pravzaprav dokaj presenetljivo) in nadaljevali z znanim setom klasik, med katerimi sta se znašla tudi dva komada z aktualne plošče Phantom Antichrist (naslovna skladba in From Flood Into Fire), ki je izšla dva dni pred nastopom. Mille se je k prej omenjenim stojalom kar pogosto zatekel, v publiki pa ob klasikah, kot so Extreme Aggression, Flag Of Hate, Phobia in Enemy Of God, nihče ni ostal ravnodušen. Prav tako pa ravnodušno ni ostalo vreme. Ravno med Kreator, ki so prepevali o »sovražnikih boga«, je začelo liti kot iz škafa, a to večine razživetega občinstva, predvsem pa nadebudnih fanov, ki Kreator (še) niso videli že vsaj desetkrat, nikakor ni ustavilo.

Zadnji dan festivala pa se bo žal zapisal v anale. Ob 13 h bi morali na oder stopiti Steelwing, vendar o Švedih ne duha ne sluha, na odru pa se je pripravljala oprema Megadeth. Nihče ni vedel, kaj se dogaja, nakar so oder zasedli death metal dolgočasneži Hate. Nastopa Poljakov ni spremljalo prav veliko ljudi, saj nihče ni vedel, kdaj in kdo bo zasedel oder, tudi info točka ni imela nobenih informacij o spremembah razporeda. Edina informacija, ki so jo sporočali po prizorišču nalepljeni listki, je govorila o prestavitvi termina Megadeth na 20. uro.
Kmalu pa so se prikazali heavy favoriti Brainstorm. Do odra smo pritekli ravno, ko so se začele širiti informacije o odpovedi W.A.S.P. Kljub začetnemu šoku smo vso koncentracijo posvetili odličnemu nemškemu bandu, ki ponovno (kot vedno) ni razočaral. Skozi Fire Walk With Me, novi skladbi Temple Of Stone in In The Blink Of An Eye ter klasiki Shiva's Tears in All Those Words, ko je publika sodelovala do zadnjega, so zarili s kontinuiteto, ki sovpada z nemškim temperamentom. Odlični Andy B. Franck, eden top pet vokalistov in frontmanov »švaba metala«, pa je še enkrat več dokazal, da so Brainstorm neupravičeno igrali ob treh popoldne, namesto v najboljšem terminu. Zaključili so s še eno klasiko, Highs Without Lows, in se po zgolj dveh mesecih odsotnosti ponovno poslovili od hrvaških fanov. Pred tem na Hrvaško niso uspeli priti triindvajset let, zdaj pa so naše južne sosede obiskali dvakrat v dveh mesecih (pravilno!). Na malem odru so medtem udarili slovenski Doomed in prav tako odlično opravili nalogo.
Brainstorm so sledili še eni Nemci, priljubljeni pastirji In Extremo. Znano je, da (Grega) nisem fan folk metala, tako da sem očake te zvrsti gledal iz osenčene pivnice in se smejal ob reakciji približno desetletne punčke, ki je bila maloprej navdušena nad Hate, sedaj pa se je med frulicami nezadovoljno šobila. Zakaj otrokom ta pravljični band ne bi bil všeč, mi ni ravno jasno, saj je bil eden od članov oblečen v Petra Pana, nek drugi pa je izgledal, kot da je pobegnil iz reklame za sardine. Sem pa opazil, da so In Extremo igrali obče znani hit izpred osmih let, Küss Mich.
Nato pa drugo presenečenje: Dark Tranquillity odpadejo, Death Angel so prestavljeni! Zakaj? Kako? Še vedno nihče ne ve. OK, gremo na pivo, plaža je blizu. Med sproščanjem nas je iznenada skoraj poteptala barbarsko napravljena horda oboževalcev Ensiferum, ki je drvela proti glavnemu odru, in kmalu so začele odmevati veseljaške melodije, katerih nabor se iz nastopa v nastop ne spreminja kaj dosti.
Vrnili smo se, ko so na oder stopili Fear Factory, ki pa jim jo je pošteno zagodel veter. Obupen zvok že tako preveč električne podlage (ne sampli, pač pa strigirani bas bobni in naefektirani vokal) je neefektivno predstavil band, ki že tako ali tako ni deloval preveč prepričljivo. Dve svetli točki sta bili skladbi Demanufacture in Replica, kjer je aktivno sodelovalo največ ljudi.
Na malem odru so sekali Sufosia, ki so dostojno predstavili svojo obliko thrasha oziroma speeda, po istem kopitu pa so nadaljevali mladi lokalci Rapid Strike, ki so imeli v primerjavi z ostalimi relativno dober zvok.
Čas za headlinerja je prišel, ko so roadiji začeli pripravljati oder za zvezde festivala, Megadeth. Postopek je trajal dolgo; treba je bilo umakniti festivalske monitorje, naložiti dvajset Marshallovih boksov na oder, postaviti ogromen backdrop itd. Tik pred začetkom je bilo potrebno ustaviti tudi aktivnosti na malem odru, česar ni bila ravno najbolj vesela tedaj nastopajoča britanska skupina Beholder, ki se je morala po komaj dveh odigranih skladbah posloviti (po Megadeth so jih sicer za kratek čas spustili nazaj na oder). Nato so štiri minute čez napovedano uro Megadeth le prišli (pravzaprav so se napol privlekli) na oder in udarili, presenetljivo, z Never Dead. Naslednje streljanje je predstavljal Headcrusher, komad s predzadnje plošče Endgame, sledil pa je prvi vrhunec, In My Darkest Hour – komad, ki ga je Mustaine spisal v eni uri, potem ko je izvedel za smrt Cliffa Burtona. Naslednja klasika se je glasila Hangar 18, četrti komad, ki ga je Dave Mustaine napisal (že davnega leta 1978/1979 po Jump In The Fire, Mechanix in Rust In Peace, seveda v dokaj spremenjeni obliki), končal pa je šele na četrti studijski plošči Rust In Peace. Stanje je umiril Trust, komad s »čudnega« (za Megadeth zelo uspešnega) albuma iz leta 1997, medtem pa so razočarani ljubitelji W.A.S.P. že izražali svoje nezadovoljstvo z gestami in metanjem raznih predmetov na oder. V to se ne bomo spuščali, napisano je bilo že vse. Band je za nekaj časa zapustil oder, sam pa je na njem ostal Ellefson, ki je odbasiral instrumental Dawn Patrol, ki se je prelevil v hitrostni tehnični Poison Was The Cure. She-Wolf je narod odpel enoglasno, med redko igrano Ashes In Your Mouth pa je ogorčenje določenega dela publike preseglo vse meje, zato je Mustaine po koncu komada enostavno odšel z odra. Ni se vrnil.
Precejšnje razočaranje je viselo v zraku, a le štirideset minut, dokler niso na oder stopili legendarni filipinski Bay Area thrasherji Death Angel. Odigrali so celoten prvenec The Ultra-Violence iz leta 1987, ki je udaril tako močno, da me je še pet dni po koncertu ob pisanju te reportaže bolel vrat. To je bil koncert leta 2012! Neverjetna energija, neverjetna set lista, neverjeten nastop! Niti superlativi navdušenja ne zmorejo opisati. Osegueda je transformiral vokal; iz screamov, ki se jih poslužuje zadnjih devet let, je preklopil na glas 17-letnega mladeniča in perfektno odpel prav vse komade razen naslovne klasike, desetminutnega instrumentala The Ultra-Violence. Med Kill As One smo zares ubijali kot eden; čupe so letele vsepovsod, band pa je spodbudil neverjeten circle pit, vreden Čila ali Mehike, štirikrat večji kot dan poprej med Kreator. Prav zares se je čutila pristnost in metalskost tako banda kot publike. Po stotinah videnih bandov so me Death Angel, navkljub že velikokrat videnem nastopu, zares navdušili kot že dolgo nihče in tisti, ki se festivala niste udeležili, ste na žalost zamudili neponovljivo situacijo in nastop. Ultra high speed über class thrash attack. Death Angel – najboljši band festivala, brez dvoma.
Po šoku in darilu Death Angel smo se preselili pod mali oder, kjer so nastopili slovenski folk prvaki Brezno. Še en band iz zvrsti, ki je sicer ne poslušam (Grega), vendar je izkušenost skupine vidna na kilometer. Dodelan odrski nastop in melodična glasba sta številčno, narodno pisano občinstvo spravila v gibanje, vse kvalitete svojega vokala pa je pokazala tudi mlada pevka Sara. Glavni oder so medtem zasedli Steelwing, vendar so pretresi tega dne vzeli preveč energije, da bi še enkrat preživel njihov ponovno skrhani vokal.
O malem odru smo napisali zelo malo, saj razen že navedenega ni bilo kaj dosti opisa vrednih nastopov. Nastopajoči so zastopali predvsem barve šahovnice, kar se za festival na Hrvaškem tudi spodobi, a žal sem bil nad naborom skupin razočaran, saj so prednjačili dolgočasni, z metalom spogledujoči se core derivati. Publike in podpornikov jim sicer pred odrom v večini primerov ni manjkalo, a prepričan sem, da hrvaška metal scena premore bistveno več dobrega pristnega metala, ki bi bil za ta festival bolj primeren. Kar se kvalitete tiče je treba izpostaviti nam dobro znane trešerje War-Head, zanimanje pa so vzbudili tudi poganski Prognan, »konfederativni« Gorthaur's Wrath, melodično rušilni Uninvited in simpatično neokusni Inverted Pussyfix.
Pod črto smo dobili zelo prijeten festival, ki nam bo kljub črni piki zadnjega dne ostal v lepem spominu. Ugodne cene, lepo okolje, morje in fini bandi so konec koncev to, po kar smo prišli in naravnost žalostno je, da lahko takšno popolnost tako zelo pokvarita otročja ega ostarelih kvazi zvezd tipa Lawless in Mustaine. Vendar, pod črto, vsem, ki ste letos oklevali okrog obiska Metalfesta v Zadru svetujemo, da se drugo leto odpeljete na njegovega naslednika Burning Sea, za katerega slovensko-srbska organizatorska naveza obljublja, da bo ostal pristno metalski ter ne bo šel po poteh MetalCampa (ponavljajoči se komercialni bandi, frulice in jodlanje, napihnjene cene … ). Skoraj zagotovo vam ne bo žal.