Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

9. 8. 2019

MetalDays 2019, 5. dan

Tolmin, Slovenija / 26. 7. 2019

Zadnji dan MetalDays je bil pred nami, človek pa v ozadju že čuti klatenje postfestivalske depresije, ampak prav zato je treba dati v peto in zadevo oddelati, kot se zagre. Zame se je dan začel na velikem odru z nastopom Švedov Bullet. Hard n’heavy, ki smo ga pri nas lahko že videli tako v Batujah kot tudi v Mariboru, tedaj s fenomenalnimi Enforcer in Skullfist, me je tokrat pustil precej hladnega. Mešanica Accept in AC/DC pač bolj paše v nabito polno okolje v večerne ure kot na ogromen oder z malo poslušalci na žgočem soncu. Nastopu sicer ne gre ničesar očitati, Bullet so v vročini dali od sebe precej, odigrali tudi hite tipa Bite the Bullet in Highway Pirates, ampak ob mlačnem odzivu publike se je koncert odvil brez kakšnega pravega vrhunca. Škoda, pa drugič. (Šujo)

Od Bullet pa hitri skok pred mali oder, kjer so že ružili legendarni Teksačani Helstar. James Rivera, oziroma Janez Rečnik po naše, ter kompanija so bili kljub zares zajebani poti na sam festival, ko so morali zaradi odpovedanega leta brez spanja uleteti skoraj direktno na oder, odigrali odličen koncert. James se pri nas počuti domače, kar je povedal večkrat tudi med tem špilom, tokrat pa se je domače počutil tudi njegov vokal, saj je za razliko od precejšnje polomije ob zadnjem obisku Sabbath Judas Sabbath tokrat pel brezhibno, brez kakršnega koli skrivanja v visokih legah ali na prehodih, vse na polno. O inštrumentalnem delu na tem mestu ne bomo izgubljali besed, pri Helstar odlična izvedba pač ni vprašanje, nagradili pa so nas tudi z nekaj sladkorčki v setlisti, ki je sicer vsebovala tako stare klasike kot novejše stvaritve, seveda pa je glavni pok energije nastopil s klasiko Run with the Pack. Odlično! (Šujo)

Za razliko od ostalega dela naše novinarske ekipe sem se udeležil našega največjega festivala samo za en dan. Seveda sem za to izbral dan, ki je najbolje nagovoril moj širok blackmetalski okus. Ker sem bil mnenja, da so tri leta dovolj dolga doba, da ponovno v živo vidim Impaled Nazarene, odločitev ni bila težka. Tej pa je še botrovalo dejstvo, da je po devetih letih že tudi skrajni čas, da ponovno vidim v živo institucijo Dimmu Borgir. Oboje je ponujal MetalDays za zaključek zadnjega dne – prav tako tudi dež, ki nas je začel močiti okoli osme ure zvečer. (Dejan)

Še preden sem si privoščil ogled punkish black metal veteranov iz Finske, so bili na sporedu atmosferiki The Ruins of Beverast iz Nemčije. Odeti v rdečo meglo so publiki predstavili svojo različico počasnega, doomovsko obarvanega atmosferičnega black metala. Band, pri katerem se vse vrti okoli multiinstrumentalista Alexandra von Meilenwalda, ki je za nastopanje v živo okoli sebe zbral še štiri glasbenike, je na malem odru Boško Bursać Stage ustvaril transcedentalno-ezoterično vzdušje, kateremu gozdno okolje ne bi moglo bolje ustrezati. Resda ne vem, kakšno je bilo sicer celodnevno koncertno dogajanje na festivalu, a če je človek želel zapasti v trans, so mu bili Nemci pri tem zagotovo v pomoč. (Dejan)

Komur je uspelo v petih minutah zlesti iz transa in se vreči v povsem drugačno vzdušje, so ga na glavnem odru čakali finski Korpiklaani. Dolgo je že tega, odkar so Finci z vrčkom v roki prepevali v mariborski Pekarni, zato me je radovednost kljub vsemu prisilila, da malo pošpegam. V bandu, v katerem od leta 2005 dalje nespremenjeno delujeta dve tretjini članov, se dejansko ni veliko spremenilo. Zasedba je še naprej najboljše zagotovilo za mokro alkoholno zabavo: izumitelji kombinacije harmonike, flavte, poskočnih ritmov in zgodbic o alkoholu bodo očitno večno ostali z nami. (Dejan)

Ker so se Korpiklaani pokrivali s svojimi zloveščnejšimi sonarodnjaki, nisem dolgo ostal v njihovi družbi. Čas je bil torej za prvi izbrani band večera. Najprej mi je v uho padlo, da so bili Impaled Nazarene glasni. Ker sem iz zadnjega dela hitel mimo mešalne mize v sprednji del prizorišča, se nisem ravno dobro zavzel, kakšen je bil zvok v tem predelu. To omenjam zato, ker je bil v sprednjem delu bolj ali manj porazen. Kljub odlični old school setlisti, na kateri niso manjkali najkultnejši komadi s plošč Tol Cormpt Norz Norz Norz..., Ugra-Karma ali Suomi Finland Perkele, je tokratna koncertna izkušnja v mojih ušes izpadla konkretno medlo. Za oči dolgočasen in za ušesa naporen nastop je bil nato nenadoma prekinjen s temo in tišino – totalni izpad elektrike na celotnem festivalskem območju. Približno 10-minutna prekinitev je skrajšala dogajanje tako na Boškotovem kot tudi na Lemmyjevem odru, zaradi česar smo bili v primeru Impaled Nazarene, ki proizvajajo večinoma kratke in hitre komade, prikrajšani za kar nekaj viž. (Dejan)

Od konzumiranja vode in suhega kruha sem se prestavil pred glavni oder, kjer me je čakala večnadstropna torta. Govorim seveda o največjem black metal bandu, ki prihaja iz Norveške in sliši na ime Dimmu Borgir. Z njihovim po skorajda 10 letih edinim in v primerjavi s predhodno diskografijo tudi skorajda najboljšim albumom v prtljagi, so nas prišli čuvaji Temnega Gradu razvajati s ploščkom Eonian. S tega smo seveda slišali največ komadov, bolj kot pa se je band gibal skozi svojo diskografijo v času nazaj, manj komadov smo slišali s posameznega albuma, pri čemer se je zaustavil pri odličnem Enthrone Darkness Triumphant in otvoritvenem komadu Mourning Palace. Nastopu Norvežanov dejansko nimam ničesar očitati, saj so me navdušili tako z glasbeno izvedbo, odrsko sliko in performansom. Edini minus je bila krajša zamuda na začetku, za katero sem menil, da jo bo band nadoknadil z ustreznim podaljškom, kar pa se žal ni zgodilo – namesto napovedanih 80 minut je trajal nastop dobrih 65 minut. Očitno nam ne preostane nič drugega, kot da ujamemo Dimmute na samostojni turneji, če jih bomo želeli gledati na odru uro in pol ali več. (Dejan)

Za sam zaključek festivala pa Tiamat in na tem mestu lahko rečem samo: kdor ni bil, ne ve. Poslušati te glasbene velemojstre pod zvezdami v zavetju gozda pri drugem odru je praktično transcendentalna izkušnja, ki smo jo prvič doživeli že pred nekaj leti, tokrat pa so jo fantje zgolj ponovili in spet lahko rečem zgolj: krona festivala. Odlična setlista s češnjicami iz mega albuma Wildhoney so pač najboljše zdravilo ob žalosti, ker se festival zaključuje. Sedi, deset. (Šujo)

Vse je enkrat prvič in tudi letos sem zaradi osebnih razlogov prvič Tolmin zapustila že v petkovem dopoldnevu. Ob branju in poslušanju komentarjev mi je morda žal zgolj enega ali dveh bandov, še vedno pa sem se odločila, da v parih stavkih zaključim naš celotedenski report. Letošnji MetalDays je bil kratko in jedrnato peklenski. Temperature so nas kuhale, bolj kot pivo so tekli ledeno mrzli koktajli, v katerih je večji delež ledu letos prišel zelo prav. V spominu mi bo ostalo petje ob Valhalli, preklinjanje pri Rotting Christ in ekstaza ob God is an Astronaut. Kaj sem pogrešala? Chill zone na plaži. Pa kakšen tuš več. Sicer pa letos vse pohvale za odlično aplikacijo, redno čiščenje »sekretkotov« in splošno korektno organizacijo. Ob pisanju teh stavkov že berem novice o skorajšnji prodaji trdih oz. memorabilnih kart za prihodnjo edicijo festivala in se sprašujem, ali bo letos festival razprodan že veliko veliko prej kot sicer. Sicer pa ne pozabimo, da so za prihodnje leto že potrjeni Testament, Paradise Lost, Napalm Death, Malevolent Creation in Razor. Če vam je težko čakati do poletja, pa vas vabimo tudi na zimsko edicijo festivala Winter Days of Metal, za katero so med drugimi potrjeni Whitechapel, Insomnium, Fleshgod Apocalypse, Kataklysm, Kampfar ter The Black Dahlia Murder. V upanju, da se prihodnje leto ponovno vidimo v Tolminu in naredimo fešto, kot se spodobi, en velik metalski pozdrav. (Tina)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
1. 8. 2014Metaldays 2014, 5. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj