Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

6. 8. 2019

MetalDays 2019, 2. dan

Tolmin, Slovenija / 23. 7. 2019

LEMMY STAGE

V torkovo jutro nas je še zadnjič pozdravila prijetna tolminska megla, ki prinese s sabo tudi več kot dobrodošel mrzel sveži zrak in jutranjo roso. Tekom popoldneva so nas namreč organizatorji že obvestili o izjemno visokih temperaturah, ki bodo v sledečih dneh dosegle tudi 40 stopinj in več. Sicer pa je bilo torkovo dogajanje na glavnem odru kar pestro. Kraljevali so predvsem zvoki metalcora in deathcora, ki so imeli kar tri predstavnike. Prvi so ob pol šestih, ko je bila vročina še vseeno precej udarna, na oder stopili moldavski Infected Rain, z lepotico Leno Scissorhands na čelu. Ognjene drede, ki plapolajo v zraku in kličejo po fotografiranju, energija in čustva, ki jih Lena oddaja, so nekaj, kar te kar posrka v njihovo glasbo, pa tudi če nisi največji oboževalec. Zasedbo sicer poznam le bežno, ampak sem se ob neizmerni hvali prijateljice vseeno odločila, da jih pogledam. Pa mi ni bilo žal. Koncert je oddajal neizmerno energijo, zvok je bil precej soliden, vse oči pa so bile vsekakor uprte v vodilno silo. Ko je pri zadnjem komadu skoraj da ne splezala na ograjo in se spustila v čisto intimnost s publiko, se je vsem dobesedno utrgalo. Če je bil prej prostor med ljudmi, ki je dopuščal še kakšno gibanje, pa mosh pit ali circle pit tu in tam, so se ob Leninen prihodu vsi stisnili in skupaj napolnili nekje pet vrst. Majhno, a intimno in nabito z izjemno energijo. Takšni momenti odtehtajo tudi vročino, ki nas je res ubijala. (Tina)

Za njimi so na oder stopili psihedelični 70s rockerji iz Islandije – The Vintage Caravan. Pred odrom krepko preko 35 stopinj, fantje pa na odru v dolgih hlačah in svilenih srajcah. Vodja zasedbe Oskar je že po prvem komadu povedal, da ni prepričan, če mu je bilo kdaj v življenju že tako vroče. Kar pa niti ni vplivalo na koncert, energijo in stilsko usklajenost zasedbe. Kapo dol, fantje! Sama sem jih sicer ob srkanju koktejla poslušala iz zavetja VIP »busa«, ker so tudi oni ena izmed tistih zasedb, ki ne pristanejo na moji playlisti tako pogosto. Sicer pa zelo korektno odigran koncert s kar nekaj ljudmi pred odrom. (Tina)

Sledeča skupina me je ponovno pregnala pred oder, francoske hardcore ninje Rise of the Northstar. Band, ki je na sceni od leta 2008 in je najbolj znan po komadu Here Comes the Boom, si je v Tolminu sigurno pridobil kar nekaj oboževalcev. Kot je za Francoze sicer značilno, nismo slišali niti besede v angleščini, pa vendar so jim vsi jedli iz roke. Tudi njim en velik poklon, da ne glede na vreme vztrajajo v svojih črnih manga uniformah, ki so poleti sigurno velik izziv. Energija na odru je bila velika, pod odrom pa še večja. Dvigovanje prahu v praktično neprekinjenih circle in mosh pitih, pri katerih bi lahko sicer nekateri pazili in malo manj uporabljali kolena in komolce. Če se dotaknem mosh pitov, pa ne samo pri hardcore zasedbah, ampak kar na splošno, mislim, da smo prišli do točke, ko se razmetava nova generacija metalcev, zaradi katere so bili odhodi s presekanimi arkadami kar nekako bolj pogosti kot sicer. Da se vrnemo k ROTN – žal njihovega koncerta nisem gledala v celoti, ker so se prekrivali z domačimi Noctiferia. Kolikor pa vem, se je energija samo še stopnjevala. (Tina)

Setlista: This Is Crossover, Welcame (Furyo State Of Mind), Here Comes The Boom, Furyo´s Day, What The Fuck, Bosozoku, Dressed All In Black, Nekketsu, The Legacy Of Shi, Again In Again.

Ena izmed meni osebno največjih presenečenj festivala pa so bili Finntroll. Pa ne tistih presenečenj, ko veš, da je zasedba odlična, ampak so potem še boljši, ampak presenečenj, ko se folk veseljaška zasedba spremeni v nekaj povsem drugega. Finske trole sem nazadnje videla dobrih šest let nazaj, pa mislim da v Kino Šiška z Rotting Christ in Samael, morda v istem letu ali letu kasneje še v Tolminu. In dobro se jih spomnim, oblečene v dolga črna krila, poslikane veje dreves na obrazu in telesu, to pa je bilo tudi to. Nekateri komadi so sicer že takrat zveneli precej temačno, skoraj black metalsko, Trollhammaren pa zelo pivsko veseljaško. Tokrat pa so me presenetili že v sekundi, ko so prišli na oder. Oblačila, ki so delovala skoraj nekako post-apokaliptično, z dodatki trolskih ušes, vokalist pa je priskakljal na oder v kratkih hlačah in srajci. Kot ljubiteljica tetovaž sem seveda takoj opazila, da je po vsej verjetnosti dobro izkoristil kitarista Skrymerja (ki je začel zelo intenzivno in kvalitetno ustvarjati po koži), saj ima obe roki in nogo ovito v zanimive tetovaže. Kakorkoli, njihov zvok je postal bolj temačen, black metalski in celotna zasedba deluje zelo zelo profesionalno. Ko so igrali najbolj znanega Trollhammaren sprva niti nisem bila prepričana, če gre za dotični komad. Drznem si trditi, da ob omembi »frulic in gozdnih pijančkov« mnogi zdaj več ne bomo pomislili na Finntroll. Poleg omenjenega pa smo slišali še Blodsvept, Nattfold, Jaktens Tid, Solsagan, Under Bergens Rot in druge. (Tina)

Vodilno mesto na glavnem odru pa so zasedli angleški metalcore velikani Architects. Ti so na ta dan v Tolmin pripeljali kar nekaj muh enodnevnic, ki morda niti ne poslušajo metala, ampak jih je vse bolj in bolj velika komercializiranost in poslušanost omenjene zasedbe prepričala v obisk festivala. Band, ki je na sceni od leta 2004, je imel v preteklih letih precej velike preizkušnje. Ena izmed njih je bila zagotovo smrt kitarista in ustanovnega člana Toma Searleja leta 2016. Sicer pa so izdali že 8 studijskih albumov, zadnji je bil Holy Hell lansko leto. Mnogi so bili mnenja, da Architects svoje naloge v Tolminu niso opravili najbolje oz. da v prvi vrsti na tak festival niti ne sodijo. Ja, res je vokalist Sam Carter večino časa samo hodil gor in dol oz. levo in desno po dvignjeni stopnici na odru, ostali člani pa so bili tudi bolj ali manj v svojem elementu. Še vedno pa so izrazi na obrazu vseh tistih, ki so prišli z željo pogledati zgolj to zasedbo, dokazali, da so pripravili odličen koncert. Postregli so nam s tradicionalno festivalskim best of nastopom, ki je vsem pognal kri po žilah. (Tina)

Setlista: Death Is Not Defeat, Modern Misery, Nihilist, Gravity, Naysayer, Holy Hell, Royal Beggars, Gravedigger, Mortal After All, Downfall, A Match Made In Heaven, Hefeafter, A Wasted Hymn, Memento Mori, Gone With The Wind, Doomsday.

BOŠKO BURSAĆ STAGE

Na drugem odru sem tokrat preživela bolj ali manj samo čas, ko so na glavnem odru potekale menjave skupin. Prve sem tako ujela nemške progressive metalce Alkaloid, kjer delujejo člani zasedb Obscura in Dark Fortress. Gre za tehnično podkovano metal zasedbo, ki uživa v lomljenju ritmov in modernih zvokih. Definitivno so bili eden izmed tistih bandov, ki jih nisem poznala, potem pa me je njihov nastop precej presenetil. Pri takšnih modernih zasedbah je ključnega pomena nenasičenost oz. premišljena nasičenost in dobra uigranost. Kar pa fantje sigurno so. Želim si, da bi jih le šla pogledati z bolj odprto glavo in več informacijami, ker verjamem, da bi tako še bolj uživala v njihovem koncertu. (Tina)

Heavy metal je bil na letošnji izvedbi MetalDays redkejši kot osvežilne plohe, ko pa se je pojavil, je bil še vedno podoben letošnjemu možju – glasen in zmeden. Tako bi lahko namreč opisali skupino Kairos, mlade švedske heavy metal navdušence, ki so tega dne nastopili na drugem odru. Image v skaldu s pričakovanji, oprijete hlače, leder jakne (ki so ostale na njih kljub zares peklenski vročini) in pisane kitare, glasba pa zgolj in samo zmedena. Kairos zvenijo kot skupina super inštrumentalistov z vrhunskim vokalistom, ki so se odločili biti band, se temu primerno oblekli, a se pozabili dogovoriti, kaj bi pravzaprav igrali. Glasba je namreč kaotična, z bobnarjem, ki tolče po progresivnem štetju, kitaristoma, ki še v spanju solirata zadeve Jakea E. Leeja iz Ozzyjevega banda, in vokalistom, ki je v popolnoma vseh karakteristikah podoben mlademu Robu Halfordu, vse skupaj pa v eni mineštri brez repa in glave. Kar nekaj komadov se je začelo z zanimivimi riffi, ki pa so zvodeneli v kakofonijo predrkavanja »kdo bolj obvlada«, trpijo pa zgolj poslušalčeva ušesa in njegov smisel za red v muziki. Preverite na lastno odgovornost! (Šujo)

Drugi, katerim sem namenila čas komada ali dveh, so bili Ritam Nereda. Srbski hardcore/punk, ki je sicer zelo korekten, a žal ne nekaj, kar bi me v tistem trenutku napolnilo z energijo. (Tina)

Sam sem Ritam Nereda žal poslušal zelo od daleč, ampak band je zvenel odlično. Hardcore punk je morda napačna oznaka, meni namreč Srbi »ličijo« precej bolj na heavy thrash kot pa punk, ampak morda je bila to za MetalDays prilagojena setlista, ker banda pač res ne poznam. Za tisto, kar sem slišal, pa si vsekakor zaslužijo pohvale. (Šujo)

Edini, katerih koncert pa sem si pogledala v celoti, so bili Noctiferia. Ti so nam ekskluzivno predstavili album Reforma, na katerem se poklonijo legendarnim Laibach. Ne bom rekla, da me je slišano sezulo, sem pa absolutno prepričana, da bi zadevo veliko raje slišala in videla v zaprti idili klubskega koncerta. Šele pri zadnjem, Gaga People, je tudi nekoliko več ljudi pokazalo odzivnost, pri prejšnjih pa je bilo potrebno vsaj malo znanja o tem, kdo in kaj Laibach sploh so. Seveda pa ne gre dvomiti v dejstvo, da so fantje kot vedno koncert izpeljali tehnično dovršeno do zadnje potankosti, za dodatno piko na i je poskrbel tudi odličen light show. Morda sem pogrešala malo več energije na odru s strani ostalih članov, malo več premikanja in skakanja, kot nam ga vedno pripravi vodilni Gianni. Upam, da bom nekega dne res lahko slišala Reformo še v manjši, intimnejši obliki. Sicer pa so kljub vsemu Noctiferia svojo nalogo opravili odlično, kar je dokazovalo tudi polno prizorišče. (Tina)

Tako se je zame skorajda zaključil drugi dan festivala. Povsem zaključila sem ga še z nekaj koktejli na plaži, ki so me potem v primerni volji odpeljali do šotora. (Tina)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
26. 8. 2016Metaldays 2016, 3. dan / Galerija
29. 9. 2004Metal Camp 2004 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj