REPORTAŽE

5. 8. 2016

Metaldays 2016, 5. dan

Tolmin / 29. 7. 2016

Če smo pretekle dni zamujali in preskočili koncerte zaradi nalivov, smo jih zadnji dan preskočili zaradi vročine. Ja, nikakor nam tolminsko vreme ni ustrezalo. Sama sem svoj dnevni pohod začela pred malim odrom, kjer so malo pred četrto uro oder zavzeli Morywa, mlad in nadebuden slovenski band, ki ima za vzor skupine kova Meshuggah. Sedemstrunske kitare, polomljeni ritmi in odlična energija na odru so privabili v zavetje sence kar nekaj poslušalcev. Morywo sem tokrat videla prvič in glede na videno bi jih z veseljem gledala še kdaj v bolj intimnem klubskem vzdušju. Fantje so uigrani, samozavestni in očitno dobro vedo, kako se stvari streže. Bili so tudi eni izmed redkih, ki so po končanem koncertu pometali nekaj svojih debitantskih albumov med publiko (upam, da jih niso ujeli zgolj Slovenci), že nekaj časa po koncertu pa sem srečala vokalista, ki se je še vedno sprehajal s kupčkom CD-jev v rokah. Odličen manever, saj skorajda ni boljše lokacije za promocijo, kot so festivali. Po njihovem nastopu sem si na hitro uspela pogledati po nekaj komadov zasedb Skyforger, Varg in Einherjer, vsi trije predstavniki folk/vikingmetala. Skyforger so nas vse presenetili s precej polomljeno angleščino (če se prav spomnim omembe, so nas celo zamenjali za Slovaško?) in na drugi strani s kar kvalitetno latvijsko folk glasbo. Skyforger so nastali iz doom metal banda Grindmaster Dead, kar je vidno pri precej komadih. Vsi so namreč veliko bolj počasni, umirjeni in tradicionalno latvijski. Definitivno ne »Korpiklaani« tip zabave. Vokalist, ki me je precej spominjal na nekakšnega Kosobrina, je kljub polomljeni angleščini s svojimi nagovori pred oder privabil kar lepo število ljudi. Sledili so jim že prej omenjeni Varg, nemški predstavniki pagan metala, ki pa so jih mnogi zaradi oprave primerjali s finci Turisas. Njihov nastop sem le bežno slišala z malo oddaljene pivske postaje v kempu in sem jih že skoraj zamenjala za nekaj bolj modernega. Šele ko sem se sprehodila mimo glavnega odra, sem videla, da so to oni. Kakor koli, s slišanim me niso prepričali, da bi se sprehodila bližje odru in jim bolje prisluhnila. So me pa toliko bolj prepričali Einherjer, norveške staroste viking metala. Na njihovem koncertu se je nabralo že kar nekaj ljudi, občutno več kot na predhodnikih. Morda je bilo krivo zmanjšanje vročine, morda njihovi nasledniki Exodus, morda pa enostavno odličen nastop. Zame pretehta tretji razlog in Einherjer so absolutni zmagovalci v pagan trojici. (Tina)

Se opravičujem, ker tudi zadnji dan hvalim tako netr00 muziko, ampak zadeva je pač fajn. Francoski atmosferični sludgerji Dirge so spravili folk v ekstazo – vse od transičnega pozibavanja, do predajanja seksualnemu poželenju ter celo enega tipa, ki je izkoristili maloštevilnost publike in si privoščil polspanec na tleh pred odrom. (Gorjanec)

Na še vedno žgočem soncu pa so okoli šestih s svojim repertoarjem začeli francoski heavy power metalci Nightmare. Odkrito povedano skupine pred tem nisem poznal, a so me z energičnim nastopom kljub bolj majhni publiki in hudi pripeki vseeno prepričali. Posebej to velja za njihovo relativno svežo vokalistko Magalu Luyten, ki zveni kot kvalitetna mešanica med Leather Leone (Chastain) in Jutto Weinhold (Zed Yago). Glasba skupine se po mojem mnenju bolj kot k power nagiba k heavy metalu, s šcepcem modernejših kitarskih prijemov, vsekakor pa gre ljubiteljem klasičnega HM-a hitro v uho. Ena zabavnejših scen festivala pa so bili vsekakor nagovori pevke Magalu, ki so potekali v brezhibni angleščini, a jih večinoma francoska publika pred odrom ni razumela in se posledično nanje ni odzivala. (Grega).

Čim so Dirge končali s svojim repertoarjem, so začeli z vseh strani kapljati razni straniščni bojevniki, oboroženi s ščetkami namesto mečev, belimi kombinezoni namesto oklepov ter tonami WC-papirja namesto municije. En tip je bil oblečen celo v drek; no, na srečo ne dobesedno v drek, temveč oblečen kot drek (kot da to zveni kakor koli bolje …). Na prizorišču so se zbrali vsi možni friki, mali in ogromni, vseh možnih spolov in oblik ter iz celotnega spektra inteligenčnih kvocientov in duševnih diagnoz. Vse od superherojev in pokemonov do naravnih spačkov vseh vrst, med katerimi so nekateri namesto kozarcev za pivo uporabljali kar odmaševalce odtokov. Napočil je čas za češke prdozavre Gutalax, ki so tokrat nastopili brez enega kitarista (ta naj bi namreč utrpel težke poškodbe v nesreči s pokemoni), ampak pri taki fekalični muziki se to niti ne opazi. Že ob prvih taktih je začelo straniščno topništvo obstreljevati prizorišče in tla pred odrom so bila v momentu prekrita z belim (hihi). Tolminske trgovine so bile tekom tedna očitno izropane tudi vseh napihljivih zadev, saj so ljubitelji grindcora pred oder privlekli vse, kar se je dalo napihniti, večina teh »koncertnih pripomočkov«, ki so se odbijali na vse strani, pa je do konca nastopa klavrno končala upihnjena, počena, raztrgana in poteptana na tleh. Prizorišče je bilo popolnoma nabasano, v njegovi sredini pa je nenehno divjal circle pit, ki ga je občasno obvozil še kak vlakec veseljakov. Fak, kaka norija! Folk je kar deževal v foto pit, naravnost v roke nadebudnim varnostnikom, katerim njihovega dela v tem primeru res nisem mogel zavidati, saj so v obraz namesto bohotnega oprsja kake čedne dame večkrat prejeli skrotum naključnega nagca. Kot popestritev je v nekem momentu iz publike na oder priletel eden od rekvizitov, ščetka za školjko, ki jo je vokalist Maty pobral, poplesaval z njo po odru in dirigiral publiki. »Imamo samo še 10 minut, tako da bo to na žalost naših zadnjih 40 komadov,« je dejal driskalist in odkrulil svoje. Tile češki grinderji, ki se opisujejo kot močno distorzirana polka z mičkeno metala, so zagotovo ena najbolj odfukanih stvari, kar sem jih videl v živo do zdaj. (Gorjanec)
Za Gutalax sem večkrat slišala od kolegov in bolj ko sem se pogovarjala z naključnimi ljudmi na festivalu, vse več jih je povedalo, da bodo veliko raje odšli na njihov nastop kot pa na Exodus. In res je bilo koncertno prizorišče napolnjeno do zadnjega mesta. Pa da ne ponavljam Gorjančevih besed o tem, kako odlični so bili, bom rekla samo: Bri-bri-drek-deri Gutalax! (Tina)

Odfukani žurki z Gutalax pa je sledila še thrash metal norišnica z Exodus. Bay Area legende, ki zadnje čase pogosto nastopajo brez svojega najbolj ikoničnega člana Garyja Holta, saj ta brenka pri Slayer, so ponovno napadli v svoji brezobzirni thrash maniri. Po tem, ko se je na vokalu namesto brezveznega Roba Dukesa ponovno zasidral legendarni Steve »Zetro« Souza, Exodus spet tečejo kot dobro naoljena mašina. Za vse, ki ne veste, kako Zetro zveni, sva med koncertom s Chopom skovala tole: »Zetro zveni kot tisto jutro, ko si za začetek v kavo naliješ pokvarjeno mleko, med oblačenjem strgaš zadnji čisti par štumfov, otroci ti na poti v vrtec pokozlajo avto z napol razgrajeno turistično pašteto, nakar te kliče še šef: omrežje se je sesulo, ti pa si edini sistemc na izmeni v tem trenutku.« Precej zoprno torej :). Zetro je med nastopom Exodus uspel iz publike izvabiti še en spodoben wall of detah in nekaj circle pitov, sicer pa so Exodus navduševali z odličnimi izvedbami klasik A Lesson in Violence, Toxic Waltz in drugih, sam pa sem tokrat predvsem pogrešal hit War is My Shepherd s comeback albuma Tempo of the Damned. Kakor koli, še en zelo spodoben thrash špil na letošnjem Metaldaysu. (Grega)

Pred nekoliko manjšo publiko so svoje suvereno in s kirurško natančnostjo na malem odru odžagali melodični black metalci Valkyrja, sledili pa so jim stari znanci slovenske blackmetalske publike, Horna iz Finske. Za njih je bil to prvi obisk v Tolminu in pevec Spellgoth nam je po koncertu v zaodrju navdušeno zagotovil, da se bo zgledoval po kolegu Hoestu iz Taake in naslednje leto prišel na MetalDays skupaj z ženo kot obiskovalec, medtem ko si bosta privoščila potovanje po Sloveniji. V lepem spominu bo letošnjo edicijo festivala zagotovo odnesel tudi bobnar LRH, ki ga je bilo treba spričo pretirane »navdušenosti« praktično nesti v kombi, da so se lahko odpravili na svoj naslednji koncert. (Gorjanec).

Zadnji dan je na glavnem odru prihajalo do zamud in nič drugače ni bilo pred morda glavnim bandom festivala, Blind Guardian. Ko pa se je skupina pojavila, se dolgočasje še ni zaključilo, saj so koncert odprli z izjemno razvlečeno The Ninth Wave z nove plošče. Zamorjeno vzdušje so sicer skušali popraviti takoj zatem s klasiko A Script for My Requiem, a škoda je bila storjena in pretoka energije med skupino in publiko tokrat enostavno ni bilo. Blind Guardian že v osnovi ne slovijo kot posebej energična skupina, a tokrat so na odru delovali še bolj zdolgočaseno kot ponavadi. Večino časa so stali kot z žeblji pribiti na mesto, kar je začutila tudi publika in se na igrane skladbe odzivala zelo medlo. Pri Nightfall petja s strani občinstva skorajda ni bilo, prav tako pa je bil glede na moje pretekle izkušnje odziv zelo medel na tradicionalnem vrhuncu Guardian koncerta, Bard's Song, ki ga je tudi sama skupina odigrala nekako naveličano. Sledil je še Mirror Mirror in hop dol z odra - glede na dani občutek zgolj štet bankovce na poti v Nemčijo. Razočaranje na celi črti. (Grega)
Blind Guardian so bili kljub velikemu imenu verjetno najbolj dolgočasen band letošnjega festivala. Pika. (Tina)
Po lanskem odličnem koncertu v Ljubljani sem cel teden komaj čakal na osebne favorite festivala, vendar je po ogledu set list s prejšnjih festivalov navdušenje počasi upadalo. Menim, da festivali niso prostor, kjer se promovira nove albume, temveč se igra »best of«, promocijo pa se pusti dvoranskim turnejam. Ob klasikah sem užival, med novimi komadi pa sem večkrat pogledoval na uro, kdaj jih bo konec. Če sem Paranoidovemu soborcu Gregu v torek jokal, zakaj so Eruption (z izjemo Bucota) z žeblji pribiti na oder, sem ob spremljanju Blind Guardianov tuhtal, če sem pred začetkom koncerta na odru spregledal delavce, ki so glasbenike privarili na oder. Zdolgočaseni Hansi, neodzivna publika ter sterilen nastop - s tem bi lahko opisal tokratni nastop legendarnih Nemcev, tako da je bil pod črto tole najslabši koncert Blind Guardian, pa sem skupino videl že okoli desetkrat. (Aljaž)

Zaključni nastop na festivalskem velikem odru je letos pripadel power metalcem Dragonforce. Sam sem upal na totalen šus »nintendo metala« za zaključek tedna, dobil pa sem tri četrt ure tišine ter samo pol ure šusa. Sum, da danes z ZmajSila nekaj ne bo štimalo, se je pojavil, ko sem se sprehodil mimo Meet & Greet šotora ter opazil, da je manjkal pevec Mark. Nejevolja se je začela pojavljati, ko se je tonska pričela pet minut po predvidenem začetku koncerta. Petinštirideset minut kasneje je na oder stopil kitarist in vodja zasedbe Herman Li ter začel razlagati, kako je pevec že tri dni bolan in ne sme peti, tako da so posebej za ta nastop iz Norveške pripeljali Pera Fredrika »Pelleka« Åslyja, ki se je pred leti udeležil tudi avdicije za frontmana pri DragonForce, a mu je takrat spodletelo. Zelo skrajšana set lista (samo pet komadov) je minila zelo hitro, Pellek pa je svoje delo opravil dobro, kljub temu da je večino časa preždel čepe, saj je imel na tleh besedila pesmi. (Aljaž)
Dragonforce. Band, ki sem ga potihoma čakala z velikim veseljem, saj so nintendo metalci, tako kot Sabaton, v Tolminu ponavadi poskrbeli za odlično zabavo ob zaključku festivala. Ko sem nekaj ur pred njihovim nastopom slučajno skočila pogledat, kaj se dogaja na socialnih omrežjih, me je presenetila novica, da bo z njimi nastopil norvežan Pellek. Pelleka sem spremljala oz. ga spremljam že nekaj časa, saj me njegove priredbe različnih metal, rock in anime komadov redno navdušujejo, zato je bilo v tistem trenutku navdušenje še večje. Ko smo po zaključku uspavank (a.k.a. Blind Guardian) na hitro skočili do manjšega odra pogledat zaključek finskih Horna (ki so totalno razturili) in pojest odlične konopljine njoke, se je celotni družbici že kar precej spalo. Celoten teden koncertov in pitja seveda pusti svoje učinke, zato je bilo več kot polurno čakanje na Dragonforce prava muka. Ko je na oder končno prišel Herman Li in nam razložil celotno situacijo, se je stanje malenkost izboljšalo. In kljub odličnemu, kratkemu a sladkemu nastopu, je bil morda le manjši procent publike še aktiven, ostala vztrajna druščina pa je z rokami v žepih spremljala nastop. Dragonforce so nam s Pellekom odigrali pet komadov: Cry Thunder, Symphony of the Night, The Last Journey Home, Ring of Fire (priredba seveda) ter klasiko Through the Fire and Flames. Glede na to, da je bila njihova ena in edina vaja po možnosti v zaodrju glavnega odra, je bil koncert speljan odlično. Mnogi celo pravijo, da bi moral biti Pellek njihov stalni vokalist. Morda pa, nikoli se ne ve. (Tina)

Verjetno ste zasledili, da so za 29. julij 2016 blazneži ponovno množično napovedovali konec sveta. Nak, bibličarji, ponovno ste ustrelili v prazno! Temu večeru je namreč popolnoma kraljeval Satan! In kako ima lahko nek band tako metalsko stereotipno ime, kot je Satan? Lahko, sploh če izhaja iz časov, ko se je heavy metal šele počasi izoblikoval in če zasedba drži kultni status. V daljne leto 1979 namreč segajo začetki te NWOBHM skupine iz angleškega Newcastla, pa je na moje začudenje kljub temu mnogi heavy metalci sploh ne poznajo. Poleg tega smo tik pred koncertom zbrani ugotovili še, da smo basista in kitarista pravzaprav že videli leta 2009 v Orto Baru, kot del britanske folk metal zasedbe Skyclad. Satan so svoj glasbeni ritual, ki sicer tematsko s satanizmom, hudičem in podobnimi klišeji nima praktično nobene zveze, začeli petnajst minut po napovedanem začetku (edini terminski zamik na drugem odru letos), spričo 45-minutne komplikatorske zamude Dragonforce na glavnem odru. Na srečo (oziroma nesrečo fanov) so imeli »nintendo metalci« svoj nastop tudi precej kratek, tako da se je zadnji koncert letošnjega MetalDays lahko začel brez pretiranega negodovanja čakajoče publike. »Uau, tile modeli ga pa res sekajo!« je bila prva misel, ki se mi je utrnila ob začetku nastopa Satan. Stari ateji ga šopajo s tako energijo in odrsko prezenco, da so jih prišli urno pogledat celo nekateri člani Dragonforce, ki smo jih uzrli par metrov za nami, in tako dobili lekcijo pravega, pristnega heavymetalskega kocerta. Ta britanski band je bil fenomenalna izbira za dotični termin, kajti res si ne predstavljam bolj primernega prizora za zaključek metal festivala, kot je tisočglava množica, ki bučno vzklika »SATAN!!!«. (Gorjanec)

Kot že na samem začetku reportaž omenjeno, sem bila ena izmed tistih mnogih glav, ki so se odločili za kampiranje na travniku. Tokrat sem si uspela izboriti prostor praktično na koncu travniku, nedaleč od pokopališča in malo bolj stran od glavnega odra. Prvi mrzli tuš me je doletel že takoj v nedeljo, ko sem se odpravila proti toplim tušem v kampu. Zavrnitev. »Vipovci se lahko tuširate samo v vip kampu«. Šok. Ok, ko sem pred dvema letoma kampirala veliko bližje glavnega odra, mi seveda sprehod do vip kampa nad glavnim odrom ni bil problem. Letos, ko bi pa ta sprehod trajal verjetno vsaj 15 minut, pa me topli tuši tako daleč stran niso mikali. Naj ob tem omenim, da nismo bili izjeme le novinarji, temveč tudi vsi nastopajoči oz. lastniki kakršne koli vip vstopnice. Mogoče stvar, ki bi jo lahko organizatorji organizirali malo drugače, glede na to, da večina vipovcev čas festivala preživi v apartmajih, hotelih itd. Iz manjšega kiksa pa na absolutne pohvale. Letos me je na festivalu najbolj pozitivno presenetila ponudba hrane. Tako široke ponudbe mislim, da še ni bilo in prav vsak je našel nekaj za pod zob. Sama sem se, kljub temu da jem meso, najraje ustavila pri veganskih ponudnikih hrane na sotočju, v Loving Hotu v kantini v campingu ter v Hemp restavraciji pri majhnem odru. Vsi trije s svojimi porcijami niso šparali, pa tudi cene so bile zelo nizke, glede na ostale ponudbe. Za primerjavo - pri glavnem odru je stal kos (da, kos!) pice 4 €, v Loving Hutu ste dobili vse iz njihove ponudbe za prav tako 4 €! Če ste k njim zajadrali ob malo bolj pozni uri, pa ste na krožniku dobili še več, kot če bi prišli v bolj zgodnjih urah. In da se vrnem k pici; zraven Loving Huta, je pice ponujala picerija Stara Šola - tam je cela pica stala med 7 € in 8 €. Veliko pohval so bili deležni tudi Maharaja, pri katerih ste morali za porcijo odšteti 8 €, če se ne motim. Ostalih ponudnikov pa niti nisem preverjala. Letos je bilo tudi prvo leto, da si na glavnem prizorišču nisem privoščila piva, koktejla ali druge osvežitve. 5 € za veliko pivo je za Nemce, Angleže, Belgijce, Fince precej majhen znesek, za Slovence s povprečno plačo pa zna biti nekaj teh piv kar velik zalogaj. Še posebej, če imaš v neposredni bližini pločevinko Budvarja (oz. kasneje Staropramna) za 1 €. (Tina)
Zamislite si vse hipijevske stereotipe, kar se jih lahko spomnite, in ustvarili si boste precej točno sliko komune italijanskih hipijev, ki so na čistini nad gornjo festivalsko plažo v verjetno na samem mestu zgrajenih krušnih pečeh pekli pice. Ja, vem, kaj si mnogi, vključno z mano, mislite ob tej predstavi, ampak dejstvo je, da so bile te pice odlične, pa čeprav je bila vsaka drugačne oblike in so bili ljubitelji mesa nad »pestrostjo« ponudbe precej razočarani. Priročno je bilo tudi to, da je imel lačni obiskovalec na voljo vzeti eno od raznovrstnih, ravnokar pečenih pic ali pa si je naročil pico s sestavinami po izbiri, poleg tega pa si je lahko jed še dodatno začinil s soljo ali drobljeno baziliko oziroma kar sveže utrganim listom te začimbne rastline. Edino, kar me je res motilo (no motilo me je praktično vse, ker ne maram hipijev, ampak če se osredotočimo na hrano …), je bila spričo logističnih razlogov neprimerna papirnata podlaga, na kateri so pico postregli. In to je verjetno tudi vse, kar bom kdajkoli pozitivnega povedal o hipijih. Dovolj za eno življenjsko dobo. (Gorjanec)
Morda tudi zanimivo dejstvo glede tujih obiskovalcev. Letos so me ljudje vedno spraševali: deutsch or english? Še bolj pogosto pa so me enostavno nagovorili v nemščini. Veliko obiskovalcem pa so preglavice očitno povzročali precej samozavestni Francozi. Ena izmed takih druščin je kampirala zraven naše lokacije. Razen absolutnega razsula pred šotorom, so me letos presenetili še dodatno. V eni izmed zadnjih noči festivala so namreč svoj povsem novi beli Ford Focus uspeli razbiti, ga po strehi in vratih namazati z blatom in krvjo (morda umetno ali pa tudi ne) ter ga spravili v nevozno stanje. Kako in zakaj, ne vem. Avtomobil je zjutraj izgledal, kot bi nekdo z njim vozil rally, ko so ga želeli zagnati, pa motor ni uspel več kot zajamrati. Seveda jim ni uspelo drugega, kot da so se z vlečnim drogom pripeli na avtomobil sodržavljanov in se odpeljali neznano kam. Epska razsežnost tolminskega festivala se tako vsako leto le stopnjuje. Od vojne v velikosti in izgledu napihljivih pripomočkov, do vojne v »boljšem« izgledu na plaži ali pred odrom smo prišli do točke, kdo lahko bolj uniči svojo lastnino. Upam, da se v prihodnje ne bodo ljudje spravljali na tujo, saj bo v nasprotnem primeru tolmin po Metaldaysu res pravo povojno prizorišče. (Tina)

Četrta izvedba festivala Metaldays je torej za nami. Pred peto, ki se bo odvijala od 23. do 29. julija 2017, pa organizatorji pripravljajo še zimsko inačico, imenovano Winter Days of Metal.

SORODNE VSEBINE:
4. 8. 2016Metaldays 2016, 4. dan / Reportaže
3. 8. 2016Metaldays 2016, 3. dan / Reportaže
2. 8. 2016Metaldays 2016, 2. dan / Reportaže
1. 8. 2016Metaldays 2016, 1. dan / Reportaže
4. 7. 2016Metaldays 2016 razprodan! / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana