Metaldays 2016, 2. dan

Drugi dan je bil veliki oder festivala obarvan povsem slovensko. Otvorili so ga ljubljanski trasherji Eruption in svoje delo zares opravili z odliko. Verjetno se jim je obrestovala profesionalna odločitev, da festival začnejo s svojim nastopom in ne pridejo na rajanje nekaj dni prej, saj so bili tako sveži in spočiti za svoj nastop. Predvsem je izstopal frontman Buco, ki si je v svoji desetletje dolgi karieri nabral obilo odrskih kilometrov in tako na videz povsem lahkotno obvladoval tako oder kot publiko pod njim. Predvsem pa se je Buco izkazal na vokalnem področju, kjer so na mestu primerjave z legendarnim Warrellom Daneom (Sanctuary, Nevermore) v njegovih najboljših letih, Bucotu namreč prehodi iz agresivnejših nižjih leg v ekstremne višave ne predstavljajo nobenih težav. Eruption so v svoji karieri zamenjali zares veliko število članov in pri tem ponavadi skupina ni izgubila niti delčka kredibilnosti, a odhod enega izmed nosilcev zasedbe Tima »Timota« se jim še vedno pozna. Navkljub nesporni tehnični kvaliteti njegove zamenjave Grege Kamenška Eruption manjka tista prava, prvinska metal energija, ki jo je Timo ves čas izžareval na odru. Navkljub tej pripombi pa je jasno, da so Eruption po umiku Negligence vladarji slovenskega thrash metala. (Grega)
Hitrost in agresija pa sta se kmalu umaknila mistiki, veščam in vonju po Black Sabbath. Nastopile so Mist, slovenska (skoraj) ženska zasedba, ki je od prvih korakov pred nekaj leti uspela doseči za naše razmere spodobno mednarodno prepoznavnost in tako se je število poslušalcev pod odrom znatno povečalo. Mist so navkljub tehničnim težavam (Blažu je sodelovanje odpovedala kitara) izvedli/e soliden nastop brez večjih napak, a tudi brez izrazitih presežnikov. Pohvale si vsekakor zasluži pevka Nina, ki vidno napreduje iz nastopa v nastop, vokalno očitno pridobiva na samozavesti, izboljšuje pa tudi komunikacijo s publiko. Korektno in konkretno. (Grega)

Med changeoverjem med Mist in Gloryhammer sem storil napako in skočil preverit dogajanje na malem odru, kjer sem ujel pregrešno slab italijanski black metal projekt Howling in the Fog, ki ga vodi stereotipno izgledajoči tip, ki se imenuje Der Antikrist Seelen Mord. ‘Nuff said. (Gorjanec)

Po dveh slovenskih skupinah je bil na velikem odru čas za prvi tuji nastop. Na vrsti so bili Gloryhammer, ki preigravajo power metal epskih razsežnosti. Poleg glasbe je epska tudi njihova oprava, saj so oblečeni v like z obeh svojih albumov, ki jih glasbeniki na odru poosebljajo. Epski pa je bil tudi naliv, ki je oder zalival vse do bobnov ter tako že po štirih komadih Gloryhammer pregnal v zaodrje. To sicer ni motilo epskih fanov, ki so skakali po epskih lužah in blatu in se epsko drli »STOP (FUCK) THE RAIN!«. (Aljaž)

Moj torkov koncertni dan se je začel z nastopom skupine Skalmöld, ki so bili prvi skandinavski predstavniki dneva. Zasedba že kar nekaj let prisega na mešanico viking ter folk metala, ki jo je tudi tokrat kar dobro predstavila. Njihov nastop oz. moja prisotnost med njihovim nastopom je bila sicer bolj majhna, ker sem ujela le nekaj zadnjih minut. Za njimi so namreč nastopili Cattle Decapitation, ki smo jih v Tolminu čakali kar tri leta (2014 in 2015 so namreč odpovedali svoj nastop). In na kalifornijsko deathgrind velesilo se je definitivno splačalo čakati. Edini originalni član zasedbe je ravno vokalist Travis Ryan, ki je po deževnem začetku dneva poskrbel za pravo veselico pod odrom. Skupina nas je razveselila z desetimi komadi, zaključili pa so seveda z najbolj pričakovanim, Plagueborne. Zgodnja ura nastopa je poskrbela tudi za kar soliden zvok, ki pa se je nadaljeval tudi na koncertu enega od mojih osebno najbolj pričakovanih bandov - Insomnium. (Tina)
Finski melanholični death metalci so s prihodom novega kitarista Markusa Vanhale (Omnium Gatherum) stopili na višji nivo ustvarjanja glasbe. Svojo redno melanholijo so obogatili z bolj tradicionalnim finskim melodičnim death metalom, ki je absolutno prinesel svež hladen vetrič med poslušalce. S soncem obsijani so na tolminskem odru predstavili best of setlisto, v katero so uvrstili tudi komad Weather the Storm, ki ga običajno ne igrajo v živo, ker pri njem sodeluje Mikael Stanne. Ob že prej omenjenem odličnem zvoku, kar veliki zbirki poslušalcev in odlični uigranostji smo lahko slišali še While We Sleep, The Primeval Dark, Down With the Sun in mnoge druge stare in nove uspešnice. (Tina)
Za njimi pa so na oder stopili stari znanci, ruski veseljaki Arkona. Slaba stvar koncerta je bil le malo slabši zvok, ki se je poznal predvsem pri vokalu in vseh raznolikih fruličastih dodatkih, ki so kar nekajkrat nadležno popiskali. Sicer pa verjetno ni potrebno omeniti, da je vokalistka Masha zopet dala vse od sebe, bilo je je na vseh straneh odra polno, ogromno energije pa je prenesla tudi na publiko, ki je veselo zaplesala v blatu in okoli. Tokrat je sicer izpustila svoje tradicionalno volčje krzno, pa vendar je oder vodila v vsej svoji slovanski mogočnosti. Kljub temu da je nabor njenih angleških besed precej majhen, je večina obiskovalcev odšla s koncerta nasmejanih ust. Arkona so nas razživeli s komadi, kot so Yarilo, Slavsya Rus, Stenka na Stenku, Pamiat, Goi, Rode, Goi in drugimi. (Tina)
Za Arkono pa se je koncertno prizorišče napolnilo skoraj do zadnje luknje. Na oder so namreč stopili Skindred, Valežani, ki zelo radi mešajo metal z reaggaejem in elektronsko glasbo. Morda še pomnite, kako so Korn pred leti napolnili Tolmin in kako je sleherni metalec užival v njihovem koncertu. Tako so letos uspeli zabavati obiskovalce tudi Skindred. Sama jih sicer nikoli nisem poslušala in poznala več kot splošno znanega komada Rat Race, zato mi je bil njihov koncert še toliko bolj zanimiv. Z DJ-em, ki je namesto njihove glasbe vrtel vrhunce pop in elektro kulture samo zato, da so potem metalci lahko pljuvali po njih, so Skindred poskrbeli za veliko dozo adrenalina in kaj kmalu so skupaj s fanti skakali vsi pred odrom. Po nekaj komadih pa sem se raje prestavila na drugi oder, kjer so že igrali Melechesh. Njihov koncert je bil še posebno zanimiv zaradi slovenskega session bobnarja, Simona Škrleca, ki je mednarodno prepoznavnost pridobil s svojimi simpatičnimi coverji na YouTubu, na MetalDays pa svojo nalogo opravil z odliko. Kakor koli pogledamo, je bil celoten nastop odličen in precej boljša maža za ušesa, kot sicer kvaliteten, a preveč načečkan in pompozen reggae metal na velikem odru. (Tina)

Mojim deathmetalskim koreninam je na dotični dan na kosti brenkala predvsem kultna ameriška zasedba Incantation, ki pod vodstvom sivolasega vokalista/kitarista Johna McEnteeja širi blasfemijo že od konca 80-ih. Odličnemu obisku njihovega koncerta je poleg kultnega statusa in pristne old school death metal glasbe botrovalo tudi delno prekrivanje z nastopom Arkone na velikem odru ter podatek, da je bil za te stare prdce to prvi koncert na naših tleh po skorajda 10 letih. Prijetno, pretresajoče in nostalgično. (Gorjanec)

Predzadnji torkov nastop na malem odru je pripadel v Nizozemsko emigriranim Izraelcem Melechesh, katerih ljubezen do glasbe je bila razlog, da so bili iz rodne dežele prisiljeni pobegniti pred verskimi avtoritetami. Fantje, katerih ime sicer pomeni »Kralj ognja«, in ne »Kralj keša«, kot bi nemara padlo na pamet kaki politično nekorektni tikvi, so zadnja leta pogosti obiskovalci naše dežele in nazadnje jih je bilo moč videti le kake dobre tri mesece nazaj kot spremstvo Nile v Novi Gorici. Zelo popularni pa so očitno tudi mednarodno, saj se je pred odrom trlo dolgolascev in dolgolask, željnih njihove zanimive mešanice black/death metala z bližnjevzhodnimi etnološkimi dodatki. (Gorjanec)

Po črni maši v švedskem stilu na velikem odru z Marduk, katere sem se žal uspel udeležiti le za kakih 15 minut, je napočil čas še za balkansko črno mašo na malem odru. Kvlt Serbian Blekk Metll oziroma stari znanci The Stone. Če primerjam oba nastopa, moram reči, da me je pri obeh zmotil slab zvok, le da se je ta med Marduk bolj ali manj obdržal (kar je za razliko od mene pravovernim black metalcev verjetno bilo še bol po godu), se je med The Stone le-ta tekom prvih dveh komadov občutno izboljšal in so temačni riffi, pospremljeni z zaklinjanjem v srbščini, odmevali globoko v hladno noč. (Gorjanec)

Tudi sama sem prisluhnila nekaj komadom zasedbe Marduk. Kljub letošnjemu splošno slabemu zvoku na glavnem odru pa je bil zvok pri Marduk kar za velik odstotek boljši kot zvok Dark Funeral prejšnji večer. Tokrat smo poleg vokala skoraj jasno razločili tudi ostale instrumente, kar se je precej prileglo k poslušanju sicer bolj zapacanega black metala. Že po nekaj komadih so Marduk naznanili precej odličen koncert, vendar me je utrujenost in teža bulerjev na nogah tokrat proti šotoru ponesla veliko hitreje, koncert black metalcev pa sem tako poslušala iz udobja domovanja. (Tina)