REPORTAŽE

1. 8. 2016

Metaldays 2016, 1. dan

Tolmin / 25. 7. 2016

Obrnilo se je leto in spet je prišel dan začetka teden dni dolgega metalskega druženja v Tolminu in ob reki Soči. Za večino Paranoidove ekipe se je začelo že v soboto, ko smo se aklimatizirali v našem tradicionalnem apartmaju in ob kopalnih aktivnostih ter dobrih nemških napitkih začeli planirati aktivnosti za prihajajoči teden. Podobno ležerno je minila tudi nedelja, v ponedeljek pa se je začelo zares!
Manjši delež Paranoidove ekipe pa se je kot vsako leto poprej odločil za bolj tradicionalno prebivanje na festivalu - pod zvezdami oz. v šotoru. Tudi sama (Tina) sem bila ena izmed tistih, ki je v Tolmin prispela v soboto, v zgodnjih jutranjih urah. Glede na željo, da šotor postavim zraven svojega prevoznega sredstva, mi na velikem travniku ni ostalo več drugega, kot kampiranje v bližini pokopališča oz. glavnega vhoda pri Hoferju. Več kot ¾ travnika in gozdnih površin je bilo namreč rezerviranih za večje skupine obiskovalcev - Brothers of Beer in podobne mednarodne druščine metalcev. Le zadnji del travnika je bil na razpolago za RV-je, avtodome in ostalo pločevino - in verjemite, bilo nam je vroče, počutili pa smo se skoraj kot sardelice v pločevinki.

Metaldays so na velikem odru letos odprli Libanonci Zix. Že sam nastop na festivalu je za skupino velik dosežek, saj je biti heavy metalec na bližnjem vzhodu še danes precej težje in nikakor samoumevno, kot je to za nas. Zix je petčlanska zasedba z ženskim vokalom, ki se žanrsko nahaja nekje med heavy metalom in modernejšimi zvrstmi. Sama glasba ne vsebuje nekih presežkov, pogosto se kolaž zvokov zdi zlepljen skupaj nekoliko na silo, a kakšne zares hude kritike na tem mestu ne morem podati. Prebavljivo, a tudi pozabljivo! (Grega)

Na poti s plaže sem si na drugem odru uspela ogledati zasedbo Kain, nemške blackened death metalce, ki pa so bili na odru ravno v času prve tedenske plohe. Njihova zvrst je sicer kar pasala skupaj z vremenom, pa vendar je bilo vse slišati precej generično in rahlo zdolgočaseno. Kakor koli, tako ploha kot nastop, ki mi ni pognal krvi po žilah, sta me ponesla proti postaji s pivom za 1 €.  (Tina)

Za Zix so glavni oder zasedli Drakum, španski folk death metalci, ki pa so me z originalnim naslovom skladbe (Whisky) in fruličastim cigumigujem, kakršnega sem se naveličal že s Korpiklaani pred kakim desetletjem, uspešno pregnali stran, k temu pa je pripomogel tudi prvi močnejši naliv tedna. Lahko povem zgolj še to, da bodo/so fantje očitno v čast nastopu na Metaldays izdali EP Trollmin. (Grega)

Malo pred četrto pa je bil čas za prvi slovenski zvočni napad na Tolmin, za katerega so bili tokrat odgovorni štajerske metal staroste Sabaium. Skupina, katere temelji segajo v leto 1994, je na tolminski  oder stopila že v letih 2004 in 2007, tokrat pa so se prikazali v zares lepi luči. Gotsko/doom obarvani heavy metal bi sicer morda bolj spadal v kak poznejši termin, sploh v kombinaciji z izjemno kuliso malega odra, a se skupina vseeno ni dala. Pohvale gredo predvsem frontmanu zasedbe Milku, ki je odlično kombiniral zasanjan clean vokal z močnim in mestoma brutalnim growlom. Žal pa je malce očitno, da se bivši bobnar skupine na mestu frontmana še ne počuti povsem domače, saj deluje malce sramežljivo, nesamozavesten pa je tudi ob nagovorih publike. Pravo nasprotje pa je z vidika nastopa klaviaturistka Vesna, saj je ves čas igranja divje čupala za svojim sintesajzerjem. Sabaium, na naslednjih 20 let glasbe! (Grega)

Po hmeljevi osvežitvi sem uspel ujeti drugi del nastopa izraelsko/palestinske zasedbe Orphaned Land. Priznati moram, da skupine dotlej nisem poznal, vendar sem bil nad videnim in slišanim navdušen. Zanimiv, nekonvencionalen prog metal, ki ga odlično začini vokalist Kobi Farhi s svojim močnim in izjemno preciznim čistim vokalom, ki ga mestoma spreminja v jezni growl. Skupina, ki že s svojim etničnim ozadjem dvigne marsikatero obrv, pa v svojem bistvu nosi duh pacifizma in željo po miru na svetu in predvsem v njihovi rodni državi. Zelo všečno. (Grega)

Za Izraelci pa se je na glavnem odru odvijala prava filmska predstava. Oder so namreč zasedli italijanski simfonični death metalci Fleshgod Apocalypse, ki jih mnogi radi enačijo z grškimi SepticFlesh, ki so prav tako nastopili na letošnjem MetalDays. Fleshgod Apocalypse so bili zame absolutni vrhunec dneva, poleg glavnih Testament seveda. Italijani so na odru namreč pripravili celotno filmsko dogajanje. Od tega, da je klaviaturist igral na pravi pianino precej starinskega izgleda, do tega, da jim je na odru delala družbo operna pevka v pravi teatralni opravi. Ko se je sonce počasi skrivalo za hribe, so nam Fleshgod Apocalypse pripravili pravo simfonijo. Prav vse, od energičnosti na odru do prvega večjega wall of death pod odrom. Tudi zvok je bil pri omenjeni zasedbi kar soliden (glede na dokaj veliko kiksov ta teden na velikem odru), zato smo vsi precej uživali med poslušanjem novih in starih uspešnic, katerim so piko na i dodali redni nagovori med komadi ter operno petje v živo. (Tina)

Skok na mali oder, kjer že razbijajo naslednji predstavniki domače scene, Morana. Band, ki se že dolgo let prebija po slovenski sceni, je tokrat prikazal najboljši nastop, odkar ga spremljam. S prihodom Jurija Čendaka na kitaro je Morana končno postala zares uigran in tehnično podkovana skupina, pevec in vodja Morane Tomo pa je bil tokrat na odru izjemno dinamičen, dobro pa mu je služil tudi vokal in za razliko od mojega zadnjega ogleda skupine je tokrat konkretno odgrowlal ves nastop. Skupina je pokazala tudi pomen dobre in aktivne promocije, saj se je pod odrom zbrala zares lepa množica poslušalcev, ki jih je Tomo uspel zanimirati k sodelovanju in headbanganju. Minus nastopa pa je bila nova spremljevalna vokalistka, katere ime sem žal preslišal, saj je punca na odru izgeldala zelo prestrašeno, brez gibanja in tudi njen vokalni doprinos ni bil slišan. Nič hudega, to vsekakor ni skazilo kompletnega vtisa nastopa zasedbe, ki vsekakor ostaja pozitiven. (Grega)

Morani je na malem odru sledil nastop post metalcev Rossetta, ki pa sem ga moral žal izpustiti v prid ogledu Bay Area legend Sacred Reich. Skupina, ki bolj poredko nastopa na tej strani luže in že dvajset let ni izdala novega studijskega albuma, je pod veliki »Lemmy« oder privlekla vse ljubitelje stare ameriške šole thrash metala in svoj uro dolgi nastop zapolnila z meni nekaj manj znanimi skladbami, kot na primer Free in Blue Suit, Brown Shirt, do prave eksplozije navdušenja pa je med publiko prišlo med izvedbo priredbe War Pigs legendarnih Black Sabbath. V duhu miru in pacifizma pa je med koncertom pevec in basist Phil Rind pozval občinstvo, naj vsak objame svojega desnega soseda in priča smo bili pravemu thrash metal hugfestu, pravzaprav sem samo čakal, da se nad prizoriščem pokaže mavrica in se z neba začnejo spuščati srčkani roza medvedki. Temu seveda ni bilo tako, so pa Sacred Reich svoj set zaključili s klasiko Surf Nicaragua, ki je seveda takoj sprožila soliden mosh pit v prvih vrstah. Spodoben nastop, a Sacred Reich se vidi, da jim je glasba postranska dejavnost in nikakor prvo gonilo v življenju. (Grega)

Sem pa zato Rosetto v veliki večini na srečo ujel jaz. Gre za ameriško post-metal skupino, ki se je naši državici predstavila že pred petimi leti s klubskim koncertom v Orto Baru, tokrat pa so ušesno zadovoljili bistveno večje število obiskovalcev. Za razliko od ljubljanskega koncerta, ki se je odvil v obdobju, ko mi tovrstna »pusi« glasba niti približno ni sedla, sem tokratni nastop na malem odru MetalDays komaj čakal. In fantje niso razočarali, še več, v prehodu iz somraka v noč so nas popeljali med zvezde z milijoni dražljajev zapolnjeno zvočno sliko, ki te drži prikovanega (a nikakor ne prizemljenega) od začetka do konca. Kakšen je bil odziv publike, težko povem, marsikateri drugi obiskovalec pa vejetno prav tako. Tekom koncerta je bila namreč vsa osredotočenost posvečena bandu na odru, glasbi iz zvočnikov ter astralnemu jazu na potovanju skozi vsemirje. (Gorjanec)

Na malem odru so sledili še eni Američani, melodični thrash/death metalci Battlecross. Band se je s prvencem Push Pull Destroy leta 2010 predstavil dokaj obetavno, žal pa je z novejšimi izdajami kljub vedno večji prepoznavnosti njegov glasbeni potencial močno upadel, kar se je kazalo tudi v številnosti publike pred odrom. Znajo pa fantje nastopati, saj so na odru prekipevali od energije, še posebej zabavna pa je bila pojava basista, ki bi, če bi bila njegova rumena »wifebeaterka« bele barve, izgledal kot prototip rednecka. (Gorjanec)
 
Med zanimivim dogajanjem na malem odru pa so malo pred deseto glavni oder zavzeli švedski black metalci Dark Funeral. Ne vem, ali je bilo krivo visoko pričakovanje oz. sama veličina imena starost švedskega black metala, ampak več kot tri komade enostavno nisem zmogla poslušati. Vse je bilo namreč precej generično, zvok pa je bil enostavno presurov za nastop na velikem odru festivala. Vse, kar sem slišala, je bilo džžž-džžžž-džžžž-sataaan-džga-držga-lucifer in tako dalje. Ob teh zvokih sem kaj kmalu zapustila glavni oder ter odšla preverit dogajanje na drugem odru. Tam je ravno dobro začel svoj nastop Jess Cox, ki pa me je pustil še bolj razočarano kot Dark Funeral. Na žalost je gospod izgubil svoj talent za petje in verjetno bi bil sam nastop precej bolj poslušljiv, če ne bi odprl ust. (Tina)

Ob pol enajstih pa je sledila na videz prva poslastica festivala, na malem odru je namreč nastopil nekdanji vokalist zasedbe Tygers of Pan Tang, Jess Cox, s svojo spremljevalno skupino, na meniju pa je pisalo »izvedba celotnega albuma Wildcat«, Jessovega nekdanjega matičnega banda. Poslastica za ljubitelje stare šole torej! Ob prihodu na oder pa se je poslastica sprevrgla v razočaranje, saj je Jess žal povsem izven kakršne koli forme. Že odrska oprava trenirke in usnjene jakne mi je vzbudila zle slutnje, ko pa je Jess odprl usta, sem vedel, da bo tole srečanje kratko. Jess je namreč povsem razglašen, mestoma stvar zveni celo tako slabo, kot pijani Paul DiAnno pred leti na svoji »slovenski turneji«, v pomoč pa mu ni bila niti ne najbolj uigrana spremljevalna skupina. Vsekakor sem zadevo že po komadu in pol zapustil in se odpravil novim dogodivščinam naproti. (Grega)

Te so prišle ob pol polnoči z nastopom še enih thrash legend, starih znancev Tolmina, Testament. Eric Peterson, Steve DiGiorgio, Alex Skolnick in Chuck Billy so, okrepljeni z bobnarsko legendo Geneom Hoglanom, uprizorili pravi thrash desant na Tolmin in nadomestili manko rušilne energije, ki sem jo pogrešal med Sacred Reich. Testament so me tokrat zares spomnili na njihov tolminski nastop leta 2006, ko so publiko in oder dobesedno sesuli, in tudi tokrat bi bilo temu kmalu tako. Klasike a la Over the Wall, Into the Pit, Practice What You Preach in seveda Alone in the Dark so že same po sebi dovolj udarne, da spravijo v gibanje tudi bolj apatične ljubitelje metala, ob energičnem nastopu skupine in čarovnijah instrumentalne trojice pa je ta efekt seveda še podvojen. Z animiranjem publike se je izkazal tudi Chuck Billy in vseskupaj se je seštelo v zares dobro koncertno izkušnjo, ki pa je bila zame tistega dne tudi zadnja, saj je energije za ogled sicer dobrih doom/post metalcev Monolithe preprosto zmanjkalo, pred nami pa je bil še cel teden festivala. (Grega)

Grega je tako izpustil še en odličen izbor za zaključni nastop določenega festivalskega dne. Francozov Monolithe predhodno nisem kaj prida poznal, a kolikor sem od njih slišal, mi je bilo jasno, da te 7-članske pogrebne procesije pogube ne smem zamuditi. Postavo bobnov, basa, klaviatur in treh rohnečih kitar dodatno zapolnjuje vokal, ki variira med growlanjem, renčanjem in cleanom. Žal pa moram reči, da je ta predstavljal edini minus njihovega nastopa. Ne zato, ker bi bil slab (tipov razpon in barva sta na vseh opisanih nivojih odlična), a pri tako melodični, medsebojno dopolnjujoči se zvočni sliki mi je bil kljub svojim bolj redkim pojavam kar nekako odveč, če ne celo moteč. Kljub temu pa nepoznavalcem vsekakor priporočam posluh in ogled tega banda v prihodnje. (Gorjanec)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
4. 8. 2016Metaldays 2016, 1. dan / Galerija
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
27. 10. 2009Brutal Assault 2009 / Reportaže
5. 8. 2016Metaldays 2016, 5. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 12. 2019
Eluveitie / Lacuna Coil / Infected Rain
Reportaža
9. 12. 2019
Vulvathrone Release Party
Reportaža
9. 12. 2019
Cult Of Luna / Brutus / A. A. Williams
Reportaža
4. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 3. dan
Reportaža
3. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 2. dan
Reportaža
2. 12. 2019
Winter Days of Metal 2019, 1. dan
Reportaža
25. 11. 2019
Svarunova noč XIX
Reportaža
25. 11. 2019
Godspeed You! Black Emperor / Mette Rasmussen
KONCERTI & FESTIVALI
15. 12. 2019
Archspire, Beneath the Massacre, Vulvodynia, Inferi
Orto Bar, Ljubljana
16. 12. 2019
Numenorean, Gaerea, Grob
Center mladih Koper
19. 12. 2019
Iron Median
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
19. 12. 2019
KoD: Morost, Sarcom, Brutart
Orto Bar, Ljubljana
20. 12. 2019
Ways Of A Heretic, Drobovina, Relentless Youth
Orto Bar, Ljubljana
20. 12. 2019
Kaoz, Cowboys From Hell
Figa Rock Bar, Izola