REPORTAŽE

31. 7. 2015

Metaldays 2015, 5. dan

Tolmin / 24. 7. 2015

Priznati moram, da sem bil na zadnji dan kar malce gnilobno lenoben in sem se bolj kot slušnemu spoznavanju skupin raje posvečal drugim hedonističnim užitkom, med njimi namakanju v Soči ter lokanju piva v senci gozdiča, s slednje lokacije pa je spričo odlične akustike bilo moč precej dobro slišati glasbo, ki se je razlegala z glavnega odra, tako da lahko vsaj v grobem pokomentiram nekatere nastopajoče.
Prvi so moj posluh pritegnili indijski nenavadneži Demonic Resurrection s svojo težnjo po združitvi vseh mogočih metal žanrov v eno celoto. A kaotično izmenjavanje simfonike z black in death metal sekanjem, ki ga je prekinjalo powermetalsko cviljenje kitar, se je kmalu izkazalo za slabo zmešano in slabo prebavljivo čorbo. (Gregor)

Eruption so pomenili enega izmed vrhuncev slovenskih nastopov na Metaldays 2015. Skupina je bojne pozicije zasedla ob predirljivem kriku nezamenljivega frontmana Bucota, nato pa naslednje pol ure masakrirala ušesa poslušalcev z dinamičnim in vrhunsko izvedenim thrash metalom ameriške šole. Eruption so z izjemo prej omenjenega vokalista skozi leta obstoja zamenjali vse člane originalnega benda, a novo krdelo peklenskih psov, ki ga je okoli sebe zbral Buco laja kot eden in Izbruhova mašina teče kot naoljena, Negligence pa imajo resno konkurenco v boju za prestol slovenske thrash metal scene. Super! (Grega)

Kljub meni ne najbolj priljubljenem deathcore žanru so mi precej dober vtis pustili Carnifex z grobim in sovražno zvenečim renčanjem ter prijetnimi deathmetalskimi riffi, na ustreznih mestih začinjenih z breakdowni. A takoj za njimi sem si moral zamašiti ušesa, da me prašičji cvilež pevca Suicide Silence ne bi prignal do tega, kar z malimi odojki ponavadi počnemo. (Gregor)

Večino changeoverja med Carnifex in Suicide Silence so s svojim nastopom na malem odru zapolnili domači Dickless Tracy. Čeprav nas band, ki trenutno spet nastopa kot trojec, večinoma zabava v slovenščini, je na tujejezično občinstvo tudi Cepotova parodično polomljena angleščina v kombinaciji z odlični brutalnimi riffi in ritmi pustila vidno pozitiven vtis. (Gorjanec)

Slučajno sem ujel del nastopa Infestus, nemškega one-man black metal projekta, ki v živo nastopa s session člani. Slišano mi je tedaj prav ugodno delo, a nek presežek vseeno ni. Ob koncu nastopa sem šel še malo pofirbcat Kataklysm, ki sem jih na srečo očitno ujel ravno med »best of« delom repertoarja. Pričakovano brdo publike in dejstvo, da si bom Kataklysm tako ali tako lahko pozimi spet ogledal na klubskem koncertu, me je napotilo nazaj na mali oder, kjer so se pripravljali ameriški thrasherji Toxic Holocaust. Kako norijo bom doživel tam, si nisem niti predstavljal. (Gorjanec)

Uspelo mi je ujeti tri komade Toxic Holocaust, ki so bili resnično zakon, tako da obžalujem, da nisem koncerta spremljal v celoti. Njihov punk/thrash crossover ima dušo, srce in jajca na pravem mestu. Nastop je bil garažno preprost in divjaški. (Gregor)
Band sicer ni iz Bay Area niti se ne more pohvaliti z veteransko dolgim časom obratovanja (začetki skupine segajo v leto 1999), toda to, da imajo zajetno število privržencev in da znajo ustvariti neverjetno thrash žurko, se je na zadnji dan festivala zakoličilo kot neizpodbitno dejstvo. Če je bilo pohvalno norenje in skakanje med Betraying the Martyrs dan poprej, potem je bila to prava ludnica. Pa ne govorim le o konstantnem moshanju in circle pitih; ko je pevec Joel Grind zbrano množico pozval, naj začnejo vsa dekleta crowd surfati (kjer kakopak ni ostalo samo pri dekletih), je zgolj štirim varnostnikom pred zaščitno ograjo, ki so odgovorni za varno lovljenje »naplavljenih« metalcev, hrbte zalil hladen pot – na rokah publike se namreč ni začel val, temveč prava poplava »deskarjev«. Lahko bi rekel, da jih je bilo naenkrat v zraku tudi več kot 50. Res, fantastičen koncert za popestritev zadnjega dne festivala, izmučeni varnostniki pa so si po težko pričakovanem zaključku nastopa zasluženo za kratek čas oddahnili in dejali, da česa takega na Metaldays še niso doživeli. (Gorjanec)

Veseli plesni ritmi Eluveitie me niso pritegnili do rajanja pred odrom, prav tako pa ne slušno zaznano dejstvo o glasbenem propadu skupine. Ko sem jih pred nekaj leti na Metalcampu prvič slišal, so delovali kot precej soliden keltski folk metal s koreninami v death metalu, a kar so ušesa sedaj prepoznala, je bila pop glasba, slična Within Temptation. (Gregor)

Publiko v zrak so po pričakovanjih dvignili tudi The Black Dahlia Murder, spričo česar so pred zaščitno ograjo prišle dodatne okrepitve, a kljub odličnemu energičnemu koncertu jim vzdušja, primerljivega tistemu med Toxic Holocaust, niti približno ni uspelo ustvariti. No, morda se je pa publika že prej preveč izmučila, pa tudi ura se je že prevesila v polnoč. (Gorjanec)

Kot je bilo pričakovati, smo od Behemoth dobili, kar smo iskali: do potankosti izpiljen nastop z meglo, ognjemeti, teatraličnostjo, maskami in odrskimi kulisami, ki so pripomogli k vzdušju okultnega rituala. Glasba, kot vedno podžgana s srdom do vsega svetega, doni in melje, gromki in ukazujoči Nergalovi vokali pa hlastajo kot lačen lev kristjana. Način uglasitve inštrumentov je sicer naredil starejše skladbe, kot so As Above So Below in Chant for Eschaton 2000, nekoliko drugače zveneče, a je toliko bolj poudaril tiste z novega ploščka The Satanist. Izmed teh je najbolj zažgala O Father, O Satan, O Sun!, s katero so poljski ikonoklasti katarzično zaključili nastop. (Gregor)

Festival pa se je še enkrat več zaključil z zasanjanimi metal ritmi. Po lanski ekstazi ob zares fascinantnem koncertu Tiamat so nas tokrat v transcedentalo spravili francoski post metalci Year of No Light. Super zaključek z monumentalnimi riffi, podkrepljenimi z melodičnimi, zasanjanimi solažami so enako močno vplivali na večino poslušalcev, pa naj so bili le-ti kemično podkrepljeni ali ne. Inštrumentalna melanholija je marsikoga nežno uspavala, drugi pa so v nezamenljivi kulisi nočnega drevja odplavali v skrite kotičke svoje zavesti in enostavno uživali. Year of No Light nikakor niso glasba za vsakogar, a tiste, ki smo se jim prepustili, so povečini osvojili. (Grega)
Če je kdo tekom festivala menil, da je ozvočenje (na malem odru) pretiho, bi moral priti po svojo lekcijo na Year of No Light. Spričo odsotnosti vokalov in posledično bistveno manjšim tveganjem za pojav mikrofonije je ta francoski instrumentalni band s tremi električnimi kitarami, bas kitaro, dvojimi klaviaturami in dvema setoma bobnov prizorišče razburkal z valovi eteričnih vibracij, ki so živčne končiče v glavi prevevali še dolgo po zaključku koncerta in nekatere od nas zazibali v prijeten, globok spanec. (Gorjanec)

Naj za konec navržem še nekaj splošnih vtisov s festivala. Iz leta v leto se pozna večja grabežljivost ponudnikov piva, ki so tokrat za deciliter piva računali 1 €, a sodu je dno izbilo dejstvo, da se ga je pri malem odru in na plaži dalo dobiti zgolj v majhnih, tridecilitrskih kozarčkih. Pa saj nismo v vrtcu! Vsaj v Hell's Kitchen se ga je dalo dobiti po ugodni ceni, na štantu sredi kamping prostora pa so pohvalno točili tudi bolj eksotične vrste za pivske sladokusce. Ponudba hrane je bila tudi rahlo okrnjena in dalo se je zapaziti ljudi, ki so iz tolminskih picerij nosili cele gore škatel s picami, da niso trpeli prehude lakote.
Je pa zato bilo toliko bolje poskrbljeno za osebno higieno obiskovalcev. Zadostno število tušev, v mrzli različici za pogumne ali v topli za pomehkužene, je poskrbelo, da se je vsakdo lahko osvežil in prijetno dišal. Tudi stranišča so bila solidno urejena, prizorišče pa po zaslugi kot mravljic pridnih prostovoljcev pospravljeno. S tem se Metaldays lahko pobahajo kot eden najbolj čistih festivalov v tem koncu Evrope.
Dopadle so se mi tudi stojnice domačih rokodelcev in prodajalcev spominkov, ki so se vile ob glavni cestici kampa. Tam je vsakdo lahko našel kakšno malenkost, ki je na običajnih stojnicah festivalskega prostora ni moč zaslediti. Razumljivo so posebej dobro šli v promet izdelki domače žganjekuhe.
Ob dolgoletni tradiciji festivala in neznanski množici udeležencev pa je statistično gledano že neizbežno, da so se tokrat zgodile pizdarije, ki mečejo slabo luč na dogodek. Tako se je letos med dvanajst tisoč prisotnimi dobrovoljnimi in neškodoželjnimi razgrajači bojda znašel tudi izmeček, ki je svoje spolno težnjo uveljavil na nasilen način, ter nesrečna duša, ki si je z guganjem na drevesu skušala skrajšati življenje. Slednjega so rešili, prvega je za vrat zgrabila roka pravice. Upajmo, da se tovrstni dogodki res ne bodo nikoli več zgodili, da bo lahko tudi v prihodnjih letih slehernik brezskrbno užival v odličnih metalsko obarvanih počitnicah.
Letošnji Metaldays se je šele dobro zaključil, pa me že nestrpno daje pričakovanje naslednjega, saj so nas organizatorji že zrajcali z napovedjo četice odličnih skupin, ki bodo nastopile naslednje leto. (Gregor)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
1. 8. 2018Metaldays 2018, 1. dan / Reportaže
3. 7. 2014Nummirock Metal Festival 2014 / Reportaže
24. 8. 2012Metalcamp 2012 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
12. 9. 2018
Abbath / Bæst / Kholn
Reportaža
5. 9. 2018
Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
8. 8. 2018
Joe Satriani
Reportaža
7. 8. 2018
Metaldays 2018, 5. dan
Reportaža
6. 8. 2018
Metaldays 2018, 4. dan
Reportaža
3. 8. 2018
Metaldays 2018, 3. dan
KONCERTI & FESTIVALI
17. 10. 2018
Hellbastard, Insurgency, Pakt
Koncertna dvorana Rog, Ljubljana
17. 10. 2018
Farflung
MKNŽ, Ilirska Bistrica
18. 10. 2018
Farflung
Channel Zero, Ljubljana
18. 10. 2018
Saltatio Mortis
p.p.c., Gradec, Avstrija
18. 10. 2018
Taake, Bölzer, One Tail One Head, Slegest
Orto Bar, Ljubljana
19. 10. 2018
Kaoz, Snøgg, Smrt
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor