REPORTAŽE

30. 7. 2015

Metaldays 2015, 4. dan

Tolmin / 23. 7. 2015

Zdramil sem se iz popoldanskega dremuckanja in se odkotalil do glavnega odra ob začetku ruženja Vreid. Ti norveški black'n'rollerji so že skoraj domači na naših tleh, prav tako pa opažam, da iz leta v leto zavzemajo bolj eminentne položaje na časovnem in odrskem razporedu. Ni kaj, skupina počasi in vztrajno pridobiva na prepoznavnosti, ki si jo vsekakor zasluži z voljo, pristnim odnosom in kvaliteto nastopov. Ponovno slišati poskočnice Pitch Black, The Reap in Raped By Light se je prileglo še skoraj bolj od mrzlega piva. (Gregor)

Dan za hardrockerje je ob osmih zvečer na malem odru odprl stari znanec slovenskih odrov, Adam Bomb. Od mojega zadnjega srečanja z živo legendo, katere življenjepis se bere kot najboljši hollywoodski triler, je Adam na svojo kitaro nalepil še več led diod, njegov nastop pa je še bolj kompakten, udaren in navdušujoč. Z dolgoletnim kolegom na bas kitari, Paulom Bellom, in bobnarjem Flawlessom so ponovno pripravili odličen ritbrcajoč rock'n'roll show, v katerem niso manjkale skladbe Je T'aime Baby, I Want My Heavy Metal in Rock Like Fuck, vmes pa so vrinili še priredbo klasike skupine Mott the Hoople, All the Young Dudes. Izvrstno! (Grega)

Nastopu Adama Bomba je na malem odru sledila še ena izvrstna bomba, kanadski heavy metal revitalisti Striker. NWOBHM revitalisti, ki v svoj zvok dodajajo ščepec skandinavske power metal šole, so se izkazali za izvrstno popestritev festivala, njihove heavy himne in sing-along refrene pa je iz minute v minuto poslušalo več obiskovalcev. Bilo mi je kar malo žal, da sem moral njihov nastop po polovici predvidenega trajanja zapustiti …
… in se preseliti na veliki oder, kjer so s svojim nastopom začeli švedski sleaze prvaki Hardcore Superstar. Izjemna energijska bomba, ki jo proizvedejo ti prvaki švedskega sleaze metala je v hipu nalezla publiko pred glavnim odrom in crowdsurfanju, moshanju in prepevanju nalezljivih refrenov ni bilo konca vse do zaključka koncerta. Vmes nam je pevec zasedbe, Jocke, izdal, da je basist Martin pravzaprav rojen v Kranju, kitarist Vin Zico pa izhaja iz Banja Luke in je tekom večera predvsem Jockeja očaral z večkratnim »Dobro veće!«. Hardcore Superstar sicer obstajajo že od leta 1997, njihov mednarodni vzpon pa se je začel z revitalizacijo glama pred dobrimi desetimi leti. Nalezljivi refreni skladb Moonshine, Last Call for Alcohol, My Good Reputation in We Don't Celebrate Sundays so hitro zlezli občinstvu pod kožo, Jocke pa nas je med skladbami zabaval z raznimi anekdotami. Morda so te trajale predolgo, saj so fantom med zadnjo skladbo dodatka, Above the Law, roadieji začeli že med igranjem odnašati opremo z odra. Kakorkoli, super nastop! (Grega).

Med Hardcore Superstar so po malem odru skakali Betraying the Martyrs, popularna deathcore zasedba iz Francije, ki sem si jo najbolj zapomnil zaradi priredbe skladbe Let It Go iz predlanskoletne Disneyjeve risanke Frozen. Obiskovalci fesitvala Metaldays očitno na take bande/priredbe tripajo, saj se je publiki pred odrom non-stop trgalo. (Gorjanec)

Na velikem odru so sledili Arch Enemy, ki sem jih tokrat prvič videl z novo pevko, Alisso White-Gluz. Ob afnanju na odru in nadležnem vreščanju iz zvočnikov sem prisilno zdržal kaka dva komada, potem pa sem se raje vrnil v varno zavetje malega odra, kjer so se na nastop pripravljali Archgoat. Teh finskih death/black veteranov Slovenija v preteklosti (vsaj po mojem spominu) še ni bila deležna, a kdor je zamudil njihov nastop na Metaldays, mu je lahko krepko žal. Baje so death/black barve na letošnji ediciji v prvi vrsti zastopali Behemoth, ki so nastopili zadnji dan festivala, a kar se mene tiče, so ti priljubljeni temačneži navadne kastrirane čivave proti udarni zloveščnosti, ki je na četrtkovo noč sekala iz zvočnikov na malem odru. (Gorjanec)

Sredi nočnega temina je bil idealen čas za finiš četrtkovih koncertov pod taktirko grških peklenščkov Rotting Christ. Legendarna skupina, ki je izpopolnila svojo lastno verzijo black metala z vplivi tradicionalne grške glasbe ter gotskih elementov, je oder zavzela s samozavestno prezenco. Njihova veščina se ne kaže zgolj v originalnih riffih, ki sekajo čez udarne ritme, pač pa tudi avtoriteti, s katero frontman Sakis množico zbranih antikristov pritegne v navdušeno kričanje diaboličnih refrenov med Grandis Spiritus Diavolos, divjanje med Societas Satanas ali pa rajanje na tribal ritme skladbe Athanatoi Este. Malce pretihe atmosferične poudarke novejših komadov je zasenčila toliko odličnejša izvedba na živih inštrumentih, ki je vrhunec doživela v kitarskih napadih med King of the Stellar War in pa zaključni uporniški himni Non Serviam. Do popolnega orgazmiranja je manjkala samo še kakšna dodatna skladba, ki pa je tudi po vztrajnem, petnajstminutnem skandiranju množice na žalost ni bilo. Za moje pojme bi se po tako vrhunskem nastopu festival lahko kar mirno zaključil, a vseeno nas je naslednji dan čakalo še nekaj dogodivščin. (Gregor)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
8. 5. 2015Arch Enemy, Unearth, Drone / Novice
27. 7. 2015Arch Enemy / Novice
16. 8. 2019Arch Enemy / Intervju
5. 8. 2019MetalDays 2019, 1. dan / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
17. 10. 2019
KoD: Sober Assault, Moshead
Orto Bar, Ljubljana
18. 10. 2019
Black (Metallica Tribute Band)
Max Klub, Velenje
18. 10. 2019
Neuradni 3. rojstni dan Radia Bob – Šujo & Gorjanec DJ Night
Biljardna hiša Ljubljana
18. 10. 2019
Rad Bi Bil Normalen Festival
Ravne pri Cerknem
18. 10. 2019
Gutalax, Spasm, Guineapig
Orto Bar, Ljubljana
19. 10. 2019
Distoržn: Moshead, Obduction, Kholn
TrainStation SubArt, Kranj