Na današnji dan
2015
Danes izide tretji plošček švicarskega black/death metal projekta Weeping Birth z naslovom The Crushed Harmony
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

29. 7. 2015

Metaldays 2015, 3. dan

Tolmin / 22. 7. 2014
Avtor: Gorjanec, Grega Šujica, Gregor Gruden, Domen Hudrap

Sredino reportažo bomo začeli s kratkim povzetkom nastopov domačih bandov. Pripekajoči otvoritveni termin velikega odra so si prislužili Mephistophelian, ki so pretresali festivalsko področje od odra pa do pokopališča, kjer so do slemanja pripravili celo tiste mrlake, ki so bili upepeljeni. Tudi mednarodno priljubljena ljubljanska doom zasedba Mist ni bila spregledana, saj so dekleta in možakar v zgodnji, popoldanski trans spravili precejšnjo množico lasatih bitij, z odlično obiskanostjo pa se lahko pohvali tudi Paragoria, ki z nastopom pričela malo pred koncem Death Angel. (Gorjanec)

Bay Area thrash prvaki, ki so kariero začeli pri rosnih 14-ih (bobnar Galeon je štel 12 let med prvimi nastopi v Bay Area klubih, med drugim so supportali Metallico v obdobju Ride the Lightning (1984), kasneje pa jih je pod svoje okrilje vzel Kirk Hammet in produciral njihov prvi demo) so se po premoru v 90-ih vrnili boljši kot kadarkoli. Tekom zadnjih 14 let so izdali par odličnih albumov in se ustalili v sedanji zasedbi z bobnarjem Willom Carrollom (Vicious Rumors, Machine Head itd.) ter izdali top 3 album svoje kariere, The Dream Calls for Blood. Prvemu koncertu še vedno trajajoče turneje v podporo albumu sem imel priliko prisostvovati v njihovem rodnem San Franciscu, v legendarnem klubu Slim's v centru Bay Area. Zares čaroben občutek, ki se je pojavil tudi v Tolminu. Death Angel ne sprejemajo ujetnikov. V set so zarili z agresijo, hitrostjo in brezkompromisnostjo, izbor komadov je nadaljeval tradicijo festivalskih DA setov zadnjih dveh let (nova plata s par dodanimi »hiti« plus presenečenje v obliki Son of the Morning), Mark pa je bil pregovorno dobre volje. Človek, ki do 30. leta ni pil alkohola je zdaj relativni gin odvisnik, pri nastopu pa se omenjeno dejstvo pokaže v pozitivni ali negativni luči, odvisno od dneva/večera (mnogokrat sem v različnih državah doživel oboje). Tokrat se je definitivno v pozitivni in Death Angel so ob mnogih moshih in circle pitih dodobra razvneli prisotno mularijo ter par starin v ozadju, izstopal pa je predvsem ultra podcenjeni in brutalni Rob Cavestany z odličnim zvokom in solažami. Top 10 kitarist vseh časov v thrash zvrsti. (Domen)

Sepultura še vedno dobiva mesta na evropskih open air festivalih iz meni dokaj neznanih razlogov. Da, band se trudi in ne, niso povprečni, ker ni Maxa in Igorja Cavalere (kljub temu da je to približno enako nesmiselno, kot če bi Iron Maiden igrali brez Stevea Harrisa in Davea Murrayja). Bobnar Casagrande je odličen, a bandu kot celoti manjka tisti x-faktor, pika na i. Green se nikoli ne bo navadil Maxovih čevljev, saj so mu preveliki za vsaj pet številk (v 18-ih letih ni nič kaj »zrasel«, ne vokalno ne frontmanovsko). Prebili so se skozi set, odigrali pričakovane komade in se poslovili. (Domen)

Nekaj minut pred deveto so na malem odru s svojim nastopom začeli člani mednarodne istrske ekipe pod imenom Minotauro. Power metal zasedba je nastala na pogorišču skupine HEAT (nekateri se jih morda spomnite kot predskupino na edinem koncertu Gotthard v Ljubljani), igra klasičen, lahko bi rekli z Rainbow navdahnjen power metal, tokrat pa so delovali precej statično in rezervirano. Skladbe Minotauro so sicer dovolj razgibane, a ves čas se nisem mogel znebiti občutka, da skupina špara na udarnosti in energiji. Pevec Rudy Berginc sicer poseduje odličen vokal, vendar je tokrat le nekajkrat popolnoma izkoristil ves potencial svoje višine in moči. Skupina je v 45 minutah programa, ki jim je bil na voljo, odigrala večino skladb s svojega prvenca Master of the Sea, zraven pa dodala še priredbo klasike Deep Purple, Burn. Zadovoljivo, a brez presežnikov. (Grega)

Hatebreed so pregovorno eden izmed najbolje obiskanih bandov v Tolminu in predvsem eden tistih, ki s svojim groovom spravi v gibanje ogromno število publike. Tudi tokrat ni bilo prav nič drugače. Skozi To the Threshold, Live for This, This is Now je narod norel. Jasta se spreminja v vedno bolj suverenega frontmana, medtem ko mu band zanesljivo sledi. Kaj kmalu smo se znašli ob (zdaj že) klasikah I Will Be Heard in Destroy Everything in Hatebreed so v Tolminu ponovno pustili pozitiven vtis. (Domen)

Malo pred koncem nastopa Hatebreed na velikem odru pa se je na malem odru znašla norveška zasedba Audrey Horne. Skupina trese odre že polnih trinajst let, za imenom, izposojenim iz kultne serije Twin Peaks, pa se skriva četa izkušenih glasbenikov, ki so večino svoje kariere igrali v bolj ali manj eminentnih black metal zasedbah (Enslaved, Sahg, Deride), a v tem primeru igrajo potenten, z energijo nabit in neverjetno zabaven hard rock. V svojem uro dolgem nastopu so fantje z obilno dozo poziranja in skrajno nalezljivimi skladbami popolnoma prevzeli tako skupino die hard oboževalcev pod odrom kot tudi številne firbce, ki so se »oglasili samo za en komad« in ostali do konca nastopa. Skupina v svojo glasbo meša vplive klasičnega losangeleškega hard rocka osemdesetih, ki jih začini z nekaj čisto pravimi potezami seattleske grunge invazije, ti dve, na videz povsem nasprotni glasbeni zvrsti pa po aranžerski kuhinji Audrey Horne zazvenita ubrano in harmonično. Skupina je na odru vse prej kot statična, kitarista Thomas in Dale sta ves čas v pravih Iron Maiden pozah, pevec Toschie pa se tekom koncerta ustavlja le za nazdravljanje s »smislom življenja« kot je sam poimenoval grenčico Underberg. Super! (Grega)

Accept so s prihodom Marka Tornilla doživeli preporod. Odlični ameriški pevec je band dvignil na nov nivo, kljub temu da vam bo Udo povedal čisto drugo zgodbo. Mark se kljub petim zaporednim letom igranja na velikih festivalih še vedno ni vživel v vlogo frontmana, saj je pred tem 35 let preživel v mini klubih. To je dejansko ena izmed redkih slabih točk nastopa Accept, sicer pa Baltes in Hoffmann vzdržujeta klasično nemško heavy metal tradicijo, ki sta jo izpopolnila z zadnjimi tremi ploščami Blood of the Nations, Stalingrad in Blind Rage. Accept so band, ki zna posneti ploščo, ki instantno postane klasika – zares neverjetna in redka lastnost. Komadi z zadnjih treh omenjenih plošč zvenijo ultra prepričljivo (Teutonic Terror, Stampede itd.), ob dodatku ultra metal klasik a la Metal Heart, Princess of the Dawn, Restless and Wild, Fast as a Shark pa je bil metal večer najvišjih razsežnosti (kot par dni prej s Saxon) zagotovljen. Pohvalno! (Domen).
Wolf Hoffman je dejansko nemška varianta Stevea Harrisa. Metal božanstvo, ki ve, kako zadovoljiti svoje fane, z izjemnim filingom za aranžma metal skladbe (fenomenalen vnos delčka ruske himne ob koncu komada Stalingrad, s katerim zadene žebljico na glavico, v živo še toliko bolj) in obenem s svojo pojavo na odru v duetu z dolgoletnim partnerjem Petrom Baltesom dobesedno začara občinstvo in k sodelovanju pripravi tudi tradicionalno hladnejše slovensko/nemške heavy metalce. Odličen nastop, eden izmed vrhuncev letošnjega Metaldays (Grega).
Setlista Accept: Stampede, Stalingrad, London Leatherboys, Restless and Wild, Dying Breed, Final Journey, Shadow Soldiers, Losers and Winners, Midnight Mover, No Shelter + bass vs. lead guitar duel, Princess of the Dawn, Dark Side of my Heart, Pandemic, Fast as a Shark, Metal Heart, Teutonic Terror, Balls to the Wall.

Med heavymetalskim udrihanjem po bobničih se je mali oder odel v temo in poganske melodije, ki jih izpod svojih udov streljajo Kampfar. Blackmetalski bandi so na Metaldays pregovorno dobro obiskani in tudi tokrat to ni bila izjema, k čemur je morda prispevalo tudi dejstvo, da letos black metal ni bil ravno zastopan v velikem številu. (Gorjanec)

Glasbena perfekcija se je na velikem odru pol ure po Accept ponovila, tokrat s kirurško natančnim death metalom. Carcass so se pred leti prepričljivo vrnili in z isto vnemo nadaljujejo mesarski pohod. S Surgical Steel so naredili ploščo nad pričakovanji, odličnost skupine pa se kaže tudi v nekompromisnem live nastopu. Carcass so dobro naoljena stružnica človeških delov, ki ob igranju letijo na vse strani. Njihov frontman se poleg ultra »badass« izgleda in pošastnih growlov odlikuje tudi z enimi od najboljših nagovorov med skladbami, kjer namesto klišejskih fraz raje navrže kakšno prisrčno šalo ali duhovito pripombo. (Domen, Gregor)

Tisti heavy metalci, ki jih niso preveč utrudili Accept ali »prestrašili« Cannibal Corpse, so se lahko na malem odru za zaključek dneva pogostili z underground poslastico iz Britanije, ki sliši na ime Blitzkrieg. Odličen koncert banda, ki ga (sramotno) predhodno sploh nisem poznal, je kljub pozni uri pred oder privabil zadovoljivo število v večji meri plešastih in sivečih glav. (Gorjanec)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
29. 3. 2017Winter Days Of Metal, 3. dan / Galerija
28. 7. 2014Metaldays 2014, 1. dan / Reportaže
13. 12. 2010Bang Your Head / Novice
4. 8. 2017Metaldays 2017, 5. dan / Reportaže
25. 4. 2013Blasphemy Death Fest #4 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
16. 11. 2018
Zeal and Ardor, Nyos
Reportaža
29. 10. 2018
Primal Fear / Riot V / Existance
Reportaža
22. 10. 2018
Taake / Bölzer / One Tail, One Head / Slegest
Reportaža
12. 9. 2018
Abbath / Bæst / Kholn
Reportaža
5. 9. 2018
Steven Tyler & The Loving Mary Band / The Sisterhood Band
Reportaža
20. 8. 2018
WOA 2018 – potovanje v Wacken s Corduro
Reportaža
9. 8. 2018
Iron Maiden / Tremonti / Rhapsody Of Fire / The Raven Age
Reportaža
8. 8. 2018
Joe Satriani
KONCERTI & FESTIVALI
16. 11. 2018
Official Winter Days of Metal warm up 18.2
Klub eMCe plac, Velenje
17. 11. 2018
Pakt, Nailed In, Tomato Punx, Beerfits
Mladinski center Krško
17. 11. 2018
Odpisani, Senf, HakAttak
Unterhund, Ormož
17. 11. 2018
Extreme Massacre vol.1: Vulvathrone, Carnifliate
Xxx Bar, Celje
17. 11. 2018
Volk Metal Jacket 2018 Vol. 4
Explosiv, Gradec, Avstrija
17. 11. 2018
Brundal Assault Vol. 3: Black Reaper, Lintver
Baza 13, Kočevje