REPORTAŽE

10. 8. 2013

Metaldays 2013, 3. dan

Tolmin / 24. 7. 2013

V sredo se je mali oder ponašal z dobršno mero slovenskih zasedb, a pojdimo lepo po vrsti. Moj delovni dan se je začel s prvonastopajočimi Ciprčani Stormcast, ki sem jih moral skupaj z opremo nekako spraviti iz VIP kampa do odra. Med potjo sem jih povprašal, kakšno zvrst metala pravzaprav igrajo, in odgovor je bil nekaj v smislu: »Uh, težko je definirati.« Ob takih izjavah mi ponavadi začne utripati rdeči alarm, kajti bandi, ki za svojo glasbo trdijo, da jo je težko definirati, ali pa se »ne marajo opredeljevati, ker so nekaj povsem svojega«, so skorajda vedno za en drek. Toda ob nadaljnji razlagi, da igrajo neko mešanico atmosferičnega blacka in gothica, je že začela sijati luč optimizma, ko pa so opis zaključili s tem, da se zgledujejo po Rotting Christ, sem se odločil, da preprosto moram njihovemu nastopu posvetiti čim več pozornosti. A zagorelih fantov, ki so navdušeni nad tem, da imajo možnost igrati na velikem metal festivalu v Sloveniji, prileteli z otoka na skrajnem vzhodu Sredozemskega morja, se je očitno držala smola. Pripadlo jim je nehvaležno mesto prvonastopajočega tistega dne, klaviaturist je že dva dni bolehal od zastrupitve (kot še številni drugi, med njimi tudi Chris iz Alestorm), imeli so probleme s transportom opreme, povrhu vsega pa se je tik pred začetkom njihovega nastopa odprlo nebo in začelo je liti kot iz škafa, dež pa ni jenjal vse do poznih popoldanskih ur. A Ciprčani niso dovolili, da bi jim karkoli pokvarilo razpoloženje, zato so svoj polurni repertoar odigrali, kot se šika, kljub nalivu pa so pritegnili nepričakovano veliko število gledalcev. Ti so jih navdušeni nagradili z glasnimi vzkliki in aplavzom, po nastopu pa jih je prišlo v backstage pohvalit kar nekaj članov različnih zasedb, ki so nastopile prejšnje dni. (Gorjanec)

Zaradi kaotičnih vremenskih razmer in z njimi povezanih zapletov si velik del nastopajočih tega dne nisem ogledal. Na malem odru so tako od malih/srednje velikih zasedb nastopili še stonerji Parasol Caravan, italijanski trešerji Coma, melodeath metalci Emergency Gate, »female fronted« thrash banda Bliksem in Cripper, poleg njih pa še tri vrle domače skupine.
Gonoba so znani kot kvalitetni glasbeniki, ki na koncertih s svojim tehničnim melodičnim death metalom brezkompromisno udrihajo po bobničih publike, Within Destruction pa so poskrbeli za nekoliko modernejši pridih brutalnosti. (Gorjanec)

Velik vtis so na precej številno publiko (ob takem imenu je zagotovo marsikoga na prizorišče zvabil firbec) naredili Space Unicorn On Fire, za katere je bil nastop na festivalu komaj njihov drugi koncert, saj so se pred tem debitantsko predstavili le konec lanskega leta v Orto Baru. Vsak član zasedbe na odru fura nek svoj stil, neko svojo persono in tako najdemo Rock N’Rolfa na vokalu, Dr. Steina iz Helloween na klaviaturah in samega Jon Bon Egzija na bas kitari, skupaj pa tvorijo progresivno-melodičen heavy metal stroj s pridihom kozmičnih sil in pohujšljivega humorja. A tu ne gre zgolj za surovo spolno slo, temveč za pravo ljubezen, ki jo Vesoljski samorogi čutijo tudi do svojega občinstva ter jo želijo zaščititi pred nevarnostmi promiskuitete. Unicorni so tako svojim starim in novim oboževalcem v zahvalo za vse pri njih kupljene festivalske vstopnice namesto trzalic razdelili celo škatlo kondomov s svojim logotipom. Spričo te velikodušne geste in nekoliko razvlečenih nagovorov jim je žal zmanjkalo časa za celoten repertoar in tako so kljub napovedi neke nove, še neodigrane pesmi preskočili na zaključni vrhunec nastopa, komad Lets Go to Space, pred tem pa so zaigrali še najnovejši single, skoraj glammersko baladico August Blues. (Gorjanec).

Med njihovim nastopom so glavni oder zasedli francoski heavy/power metalci Nightmare, a smo jih spričo ponovno grozečih vremenskih ujm ujeli zgolj za nekaj trenutkov med potjo proti zavetju, a kar smo uspeli slišati, je zvenelo zelo solidno. Škoda, morda pa drugič. (Grega Š.)

Deževno obarvana sreda je v zaključni trojici glavnega odra ponujala tri popolno različne zasedbe. Prvi so bili Finci Turisas, ki so Slovenijo dvakrat obiskali daljnega leta 2009, tokrat prvič v Tolminu. Zasedba, ki sama sebe uvršča v battle metal in je v zadnjem letu zamenjala polovico članov, »uniforme« in prešla v »nežnejšo« in bolj melodično obliko boja, je predstavila uspešnice prvih treh albumov in dva komada iz prihajajočega albuma Turisas2013. Vse skupaj so opravili zelo energično, brez posebnosti in z dokaj dobrim zvokom. Posebnost je tudi zamenjava harmonike za klaviature, kar se je izkazalo za zelo pozitivno. Nekakšen vrhunec nastopa pa je bil zanimiv monolog vokalista o pivu. Ne o katerem koli, ampak o pivu Laško in Union. Namreč njihov prvi nastop v Mariboru je postregel s prvim, drugi v Ljubljani pa s slednjim, in ker jim ta ni bil všeč, so drzno zaprosili za laško, ki so ga pili tudi tokrat v Tolminu. Besede pevca so bile približno takšne: »Sorry if I offended anyone with this, but Laško is better than Union piss.« Publika je ponorela, zasedba je dobila dodaten plus.
Setlista Turisas: The Varangian Guard, Take the Day!, To Holmgard and Beyond, The Great Escape, One More, Into the Free, The Messenger, Stand Up and Fight, Battle Metal. (Tina)

Eden glavnih dogodkov za domačo metal sceno je bil nastop Sabbath Judas Sabbath na headlinerskem mestu malega odra. Dobro znana zasedba Metalsteel + James Rivera alias Janez Rečnik so pod mali oder privabili več stoglavo množico, ki je prešerno prepevala zimzelenčke tipa The Ripper, Neon Knights, Metal Gods in seveda železne Metalsteel klasike Heavy Metal is Our Religion. Med komadi nas je s smešnimi nagovori zabaval sam gospod Rečnik, ki se nikoli ne naveliča osvajanja Daše, prav tako pa se očitno nikoli ne brani dobre kapljice, kar je bilo še posebej očitno med zadnjim komadom večera, legendarno klasiko Heaven and Hell, kjer se mu je pridružil tudi pevec zasedbe Gloryhammer, Thomas Winkler. Njunega fušanja, ki ga niso mogli rešiti niti prisebni Metalsteel, se je očitno naveličal Brian Allen (Vicious Rumors) in priskočil na vokalno pomoč, tako da so že močno razvlečeno klasiko vendarle pripeljali do konca. (Grega Š.)

Nori matematiki, oziroma Meshuggah, so bili eden izmed nespornih vrhuncev festivala, saj je hvala o tem koncertu odmevala še vse do bridkega konca v soboto. Navzoče so prepričali z odbitim groovom, čigar intenziteta je naraščala skozi celoten set, ki je svoj vrhunec dosegel v vesoljskem komadu Mind’s Mirrors, ki je popolna avdiovizualna fuzija. Sicer smo bili priča nekaj zmedenim glavam, ki so se hotele vrteti po običajnem metalskem ritmu, a Švedi to precej prezirajo, kar marsikomu ne ugaja preveč. Band se poigrava z mejami obvladljivega, kajti izkazana mera kompleksnosti, tehnične in kompozicijske dovršenosti zahteva neskončno ur vaje in zvrhano mero koncentracije. Torej zelo fascinantno tudi za pristaše drugačne glasbe.
Marsikdo se sprašuje, kako je možno, da pri borih dveh odrih prihaja do tako nesramnih prekrivanj, kot je bilo tisto med Meshuggah in Dying Fetus. Poročil o povišanen številu samopoškodovanih zaradi incidenta sicer ni, a marikdo je naglas nergal zaradi nastale situacije. Zarodek se je letos že ustavili pri nas, idejni vodja John Gallagher pa nam je poleg tega prepeval še s Suffocation. Za razliko od klubskih predstav je festivalska delovala bolj rutinsko, a vseeno profesionalno. Kar dela to trojico posebno v death/grind poplavi, je zvok, ki je mogočnejši od marsikaterega 5+ članskega benda. Pika na i je bila vrhunska setlista, ki je vključevala same klasike iz njihovega celotnega opusa. (Martin)


O nosilcu glavnega odra najraje ne bi napisal nič (»če nimaš kaj dobrega reči, molči« pravi slovenski pregovor), a nekaj dejstev je vseeno treba razčistiti. Tako usranega nastopa, kot so nam ga ponudili finski cukrarnarji Sonata Arctica, v življenju na metal festivalu še nisem slišal. Kup jamranja, energija na ravni hiralnega oddelka doma upokojencev v Spodnjem Dupleku in glasba, proti kateri se ti zazdijo RBD in Belinda Carlisle death metal, David Hasselhoff pa stranski projekt fantov iz Manowar. Da, vse to in še več so nam ponudili finski prijatelji Sonata Arctica, ki so podrli rekord v množičnem zapuščanju prizorišča med headlinerjem. Popolna ignoranca prvih dveh, pogojno sprejemljivih plošč pa je dokončno zapečatila jokavčke kot najslabši band festivala. Next, please!

Po drug strani pa je polom Fincev pomenil več časa za druženje z zbrano družbo na plaži, v kantini ali med šotori, pa zaradi tega ni trpela kondicija, saj smo jo potrebovali za zadnja dva dneva festivala, ko so se obetale tudi najboljše glasbene poslastice. (Grega Š.)

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
12. 11. 2013Brutal Assault 2013 / Reportaže
31. 7. 2015Metaldays 2015, 5. dan / Reportaže
30. 7. 2014Metaldays 2014, 3. dan / Reportaže
30. 3. 2017Winter Days Of Metal, 4. dan / Galerija
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
19. 7. 2019
Blacksmith Night: Samperium, Extreme Smoke 57, Rodoljubac
Bar Kovačija, Tolmin
19. 7. 2019
Izola Mjuzik Fest 8
Letni kino Arrigoni, Izola
19. 7. 2019
Straight Ahead Festival 2019
Bambergsaal Parkhotel, Beljak, Avstrija
19. 7. 2019
Krawal 2019
Jesenovec, Železniki
20. 7. 2019
Yöu, Bring on the Vanguards, Dust Collector
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
21. 7. 2019
MetalDays 2019
Sotočje, Tolmin