Metalcamp 2008 - 2. del (5.7. – 6.7.2008)

Drugi dan, ki je bil na žalost deževen, je bil za nami. Sobota se je začela s prijetnim soncem, ki je žgalo vse povprek, vendar se noben ni jezil nanj, ker dež na festivalih povzroča težave tako obiskovalcem kot tudi nastopajočim in organizatorjem. Za tretji dan je bilo na velikem odru napovedanih devet nastopajočih. Prva skupina je začela že ob pol treh, kar je mnoge odvrnilo od ogleda, ker so si raje hladili noge v Soči in uživali ob pitju piva. Kot prva skupina so se predstavili Avstrijci Perishing Mankind, ki naj bi preigravali metalcore, a jim mnogi niso posvečali pozornosti. Po Perishing Mankind je na oder stopila še ena metalcore zasedba The Sorrow, ki se je enkrat že predstavila v Sloveniji. Po nekaj komadih se je skupina izkazala, da gre le slabši klon Killswitch Engage.
Danska skupina Mercenary pa je na prizorišče privabila več publike. Glede na to, da ima za sabo že pet albumov, je bilo tudi kaj takega za pričakovati. Njihova kombinacija melodičnega death metala in power metala je nekatere pripravila celo do slemanja. Veliko pa se jih je hladilo v senci in smejalo debelemu kitaristu s kravato, ki je očitno odprl napačno modno revijo.
Če nas Mercenary niso navdušili, pa to ni veljalo za Nizozemce Legion Of The Death, ki so postregli s pravo agresivno dozo novodobnega thrasha. Kljub vročini se je skupina trudila in temu primerno je padel tudi prvi moshpit. V 45 minutah so Legion Of The Damned marsikoga še dodatno ogreli, vendar se je na koncu njihov nastop vlekel, ker so si bili komadi podobni, ampak vseeno so bili vredni ogleda.
Naslednji so bili napovedani Finci Finntroll, ki so se že nekajkrat predstavili v Sloveniji, tako da je bilo pričakovati veliko publike. Lansko leto je skupina izdala nov album Ur Jordens Djup, kjer se je predstavil novi pevec, ki pa žal ni več tista smešna debela pojava, ki je dejansko bolj spadala v tako skupino. In tako so Finntrol dobili tipičnega suhega neporaščenega Finca, nad katerim je vzdihoval kar zajeten delež obiskovalk. Do pasu gol pevec, ki je nase nadel le dolgo krilo, je mnoge navdušil. Band pa za današnje razmere ni pokazal nič inovativnega. Godba je dolgočasna na smrt, klišejski riffi se ponavljajo v nedogled in zdaj naj bi človeka navdušilo nekaj tistih folk semplov? Ne, hvala!
Po finskem modnem trendu je bil čas za nekaj popolnoma drugačnega. Na oder je stopila verjetno najbolj zmešana skupina na celotnem Metalcampu. Že tonska vaja je pokazala, da tu ne bo heca, ko se je začela oglašati osemstrunska kitara. Torej, obetala se je ena ura popolne norije. Tudi prizorišče je bilo dokaj polno, predvsem pa je prevladala bolj moška publika. Torej, na oder so stopili švedski ekstremneži Meshuggah. Že ob prvem komadu Perpetual Black Second se je začelo trgati vsem po vrsti. Slemanje in moshpit je bil neizogiben. Meshuggah pa niso popustili niti za sekundo. Prisotna je bila najbolj pristna ritmična manipulacija. Bobnar Haake je v drugem komadu Bleed pokazal, da je pravi mojster poliritmov. V eni uri so Meshuggah predstavili 3 komade z novega albuma ObZen, preostalo pa je bilo z albumov Nothing, Chaosphere in Destroy Erase Improve. Po svoje je bila ena ura premalo, a veliko jih je bilo z njimi zelo zadovoljnih. Res, da gre tu za nenavaden zvok in čudne ritme, a Meshuggah so odigrali na profesionalnem nivoju. S komadom Future Breed Machine se je norija končala. Z veseljem pa lahko danes povemo, da so vabljeni kadarkoli nazaj.
Setlista Meshuggah: Perpetual Black Second, Bleed, Stengah, Mouth Licking What You've Bleed, Electric Red, Suffer In Truth, Rational Gaze, Pravus, Straw Pulled At Random, Future Breed Machine.
Po švedskih blaznežih je bil čas za umiritev. Napovedani so bili Apocalyptica, ki so izmed vseh nastopajočih napolnili prizorišče do zadnje luknje, kar se spodobi za skupino, ki igra metal na čela. Skupina je pokazala, da nima zaman akademske izobrazbe. Skladbe so bile odigrane do note natančno. Kljub temu, da ima Apocalyptica že kar obsežno diskografijo, nam je tudi tokrat ponudila cel spekter priredb od Metallice, pa tudi kakšno od Sepulture. Ob Nothing Else Matters so začeli vsi množično prepevati. Res, da je skupina perfektna, kar se tiče igranja, a žal so bili pretiho, tako da se je dalo celo mirno pogovarjati med njihovim nastopom.
Ne moreš verjeti, da je prvi nastop Iced Earth v Sloveniji hkrati eden izmed nastopov, ko se je po dolgi odsotnosti vrnil Matt Barlow. In ne moreš verjeti, da so nastop bolj posvetili svojim hitom, ne pa še eni predstavitvi precej obrvi dvigajoče plate Framing Armageddon. Hvala metal bogovom! No, ključna figura na odru je vsekakor bil Matt Barlow, ki je kljub skrajšanim lasem še vedno dominantna figura. Odrska prezenca tega policaja je neverjetna, vendar je njegov glas tisti, ki Iced Earth pesmi spremeni v višje čutno doživetje. Tisti, ki ste bili tam, veste, da je set-lista bila skorajda perfektna: The Burning Times, Watching Over Me, Declaration Day, Pure Evil itd. Milijon pesmi iz vseh obdobij, za vsakega nekaj. Niti si jih nisem skušal zapomniti, ker mi je vseeno – Iced Earth so igrali in to je tisto, kar je najpomembnejše. Zvok je bil perfekten, tako da so slišali vsi. Bobnar je tolkel virtuozno, basist ob njem je bil še večji norec, za Johna Schafferja se lahko samo vprašam, kako to, da ga še ni zgrabil artritis (to ti je »tripple-pick«, če vam to kaj pomeni), drugi kitarist ima najboljše brke na svetu. Gledal sem jih dvakrat z Ripperjem, ampak tole je bila popolna zmaga. Dobesedno Travel Through Stygian. Odlično v vseh pogledih – opisano bolj na kratko, ker ni mesta, da bi izrazil vse, kar začutiš ob tako dobrem nastopu. Zmaga!
Sobotno dogajanje na glavnem odru so zaključili Amon Amarth. Pri nas vedno priljubljeni švedski vikingi (sicer ne igrajo »viking metala«, kot bi kdo utegnil misliti, ampak melodični death v švedskem slogu) tudi tokrat niso razočarali. Kljub začetnim težavam z zvokom, pevca Johana Hegga smo zaslišali šele proti koncu prvega komada, se je občinstvo takoj ogrelo in se z vrtenjem glav pridružilo švedskim vetrnicam na odru. Amon Amarth so imeli na voljo eno uro, ki pa je (pre)kmalu minila. Njihova set-lista je bila sestavljena s komadov: Victotiuos March, With Oden On Our Side, The Cry Of The Black Birds, Runes To My Memory, The Fate Of Norns, Death In Fire, The Pursuit Of The Vikings ... Gotovo se bodo k nam kmalu spet vrnili, takrat morda z daljšim nastopom.
Tisti, ki so imeli Amon Amarth že čez vrh glave zaradi stalnega obiskovanja Slovenije, so raje odšli do manjšega odra, kjer so igrali nemški thrasherji Tankard, ki so poznani predvsem po pitju ogromne količine piva. V eni uri, ki jim je bila na voljo, so Tankard odigrali uspešnice iz celotnega ustvarjalnega obdobja, s čimer so zadovoljili vse, ki so si želeli slišati malce thrash metala na festivalu. Z naslednjim bandom je bilo poskrbljeno za black metalce. Kot zadnji band so se tretji dan predstavili black metalci Dark Fortress, ki so lansko leto zamenjali dolgoletnega pevca Azathotha, namesto katerega sedaj poje Morean. Dark Fortress so letos izdali album Eidolon, na katerem ni bil prevelik poudarek, v ospredju je bilo namreč več komadov z albumov Stab Wounds in Séance.
Noč se še zdaleč ni zaključila. Začelo se je množično pitje in gledanje striptizet, nekateri pa so tudi slemali ob skladbah stare šole, ki jih je vrtel tamkajšnji DJ.

Četrti dan je zjutraj obetal veliko, kar se tiče samega vremena, popoldne pa se je vreme obrnilo proti obiskovalcem in zalilo vse povprek. A preden pridemo do popoldneva, začnimo z opisovanjem zgodnejših ur. Vsak dan so se organizatorji znova zelo dobro izkazali, kar se tiče vsakodnevnega čiščenja WC-jev. Že zjutraj so bili WC-ji očiščeni, kar je bilo za vse zelo prijetno, ker so lahko šli opravit veliko potrebo na WC na prizorišču. Toliko nasmejanih obrazov na kupu človek res ne vidi vsak dan samo zaradi WC-jev.
Prva skupina, z imenom Herfst, je bila odpovedana, tako da so prvi na oder stopili Francozi Hacride, ki se lahko pohvalijo, da so skorajda uspešen poskus kopiranja Meshuggah, a še vedno niso tako kompleksni. Lansko leto so Hacride izdali album Amoeba, na katerem je bil tudi poudarek. Kljub zanimivi godbi Hacride jih je bilo malce težko gledati, ker je sonce neusmiljeno žgalo obiskovalce. Po svoje bi bili Hacride bolj idealni za nočne ure na manjšem odru.
Veliki oder je bil naprej rezerviran za tiste, ki preferirajo bolj power metal. Tako sta se predstavili skupini Evergrey s Švedske in Brainstorm, ki so dokazali, da je nemški power metal še vedno kvaliteten.
Po power metalskem naboju so na oder stopila vseznani Korpiklaani, ki si zaslužijo že slovensko državljanstvo, če se ozremo na pogostost obiskovanja. Prizorišče je bilo nabito polno. Seveda so si vsi želeli gasilske veselice s plesanjem - slemanje odpade pri takih skupincah. Treba je priznati, da Korpiklaanom uspeva neverjetno. Z eno harmoniko na odru nategujejo na tisoče metalskih glav. Kako bi bili popularni šele Atomik Harmonik, če bi imeli metalske kitare z najbolj klišejskimi prijemi? Verjetno, da bi v Sloveniji končno dobili band, ki bi dobil pogodbo z Nuclear Blast in nastopal kot headliner na vseh festivalih.
Klišejev je bilo dovolj, nebo so prekrili črni oblaki, kar je bilo več kot idealno za poljske ekstremneže Behemoth. Vsi lepo namazani so začeli udrihati s komadom Slaves Shall Serve. Diktatorski nagovori Nergala so publiko še bolj spodbudili za slemanje. Od Behemoth smo si mnogi veliko obetali, a žal se je zgodilo najslabše. Bog je neusmiljen do satanističnih bandov, začelo je močno deževati, publika pa se je hitro zatekla pod strehe. Ostalo je le še nekaj skrajnežev. Nergal pa je neizmerno užival: "Tale dež je dober za nas. Sedaj vam bomo pokazali, za kaj se gre pri Behemoth." Padel je še komad Conquer All, pri katerem se je dež obrnil proti odru in nagnal diktatorčka Nergala, da pobere šila in kopita. Dež je na žalost skrajšal nastop Behemoth za 20 minut.
Setlista Behemoth: Slaves Shall Serve, At Left Hand Ov God, Prometherion, Antichristian Phenomenom, Demigod, Conquer All.
Na odru so bila potrebna popravila, ki so trajala kar dve uri. Bili smo priča pravemu kaosu. Zmešnjava se je zgodila tudi pri urniku nastopajočih. Na mali oder so prestavili Opeth, na velikem sta ostala le še Helloween in Ministry. Kamorkoli je stopila človeška noga, je morala paziti na luže, ki so se nabrale povsod. Mnogi so se jih pridno izogibali, ostali pa, ki jim ni bilo do čistoče, so veselo skakali po njih in se po možnosti valjali po njih kot zadovoljni pujski.
Mali oder je bil medtem že pripravljen, da na njem zaigrajo napovedani bandi. Na oder je stopila latvijska zasedba Skyforger, ki je s svojim folk black metalom navdušila mnoge obiskovalce. Eden izmed obiskovalcev je Skyforger opisal takole: "Skyforger sem čakal šest let, so me zelo presenetili. Manjkal je en član, ampak so ga uspešno nadomestili - kljub temu da imajo narodna glasbila, so ga "pokrili" z elektronskimi."
Po Skyforger smo zavili v drugi modni trend. Oder so zavzeli nemški metalcorovci Fear My Thoughts, ki so zadovoljili potrebe tistega, ki si je želel breakdownov in moshpita, ki pa ni bil preveč izvedljiv zaradi količine luž pod odrom.
Leta 2006 so se na Metalcampu izkazali Opeth, ki so bili za mnoge neustrezen band za zaključek festivala. Opeth so zaradi težav na velikem odru igrali kar na malem odru. Njihov nastop pa je bil skrajšan za 15 minut, kar verjetno pojasnjuje, da nam njihov vodja Mikael Åkerfeldt ni postregel z obilico smešnih nagovorov. Prvič so igrali z novim kitaristom Fredrikom Akessonom, ki je pokazal, da je pravi kitarski mojster. Kljub temu, da so letos izdali novi album Watershed, mu niso posvečali preveč pozornosti, ker so z njega igrali le skladbo Porcelain Heart. Z malce nepričakovano setlisto so Opeth znova dokazali, da so profesionalci in da je njihovo igranje korektno. A glej ga hudiča, tudi pri Opeth se ni dalo uživati, ker je začelo spet deževati.
Setlista Opeth: Demon Of The Fall, Beneath The Mire, The Drappery Falls, Wreath, To Rid The Disease, Heir Apparent.
In končno je bil tudi glavni oder nared za nadaljne koncertiranje. Za 75 minut so oder prepustili legendam nemškega power metala Helloween. Matej Sušnik iz skupine Metalsteel je Helloween opisal tako: "Od njih sem videl veliko boljših koncertov. Nekajkrat so ga začetniško fušnili, ampak končno vzdušje je bilo fenomenalno. Sicer je dež malce pokvaril, ampak na koncu je bilo vse super. Tudi tistih nekaj večjih napak smo jim odpustili na račun dobrega vzdušja. Lahko bi bil koncert malce daljši, ampak je bilo pač kratko, a sladko". Slabo vreme lahko poslabša tudi najboljše, kar se je dobro pokazalo pri Behemoth in Helloween.
Prvi in zadnji nastop legendarnih družbeno-kritičnih industrialnih bogov Ministry – in to v totalnem postdeževnem apokaliptičnem vzdušju. Nastopili so kar z dvournim zamikom, ampak nič ne de – kdor čaka, dočaka in po tistem kvazi striptizu v veliki »menzi«, smo se kot trupla premikali proti odru, kjer se je kmalu začel spektakel. Zanimivo je to, da so koncert odprli s komadom od Revolting Cocks, ki ga niso igrali – ne, samo spot je bil, ki se je vrtel na treh platnih. Za vse tiste, ki še ne veste, so projekcijska platna ključni del nastopa Mininstry, prav tako kot ekstra glasni »subwooferji«. Na oder so kmalu prišli »mr. Al Jurgensen himself«, ki je največ časa porabil za to, da je izražal svoje manijakalne vizije in kritike izza prav blasfemično izgledajočega mikrofonskega stojala. Ob njem je ves čas hrumel Tomy Victor iz Prong, ki se je tudi trudil z vokali. Od ostalih imen vem, da je bil še Tony Campos iz Static-X na basu, sem ga pa hitro zamenjal za Kerryja Kinga, hehe. Ostalih ne poznam, le za klaviaturista se spomnim, da je bil v Fear Factory. All Star Industrial Line-Up!!! Dobro uro in še nekaj trajajoči show je bil ultra glasen in dušo parajoč. S pomočjo hipnotičnega učinka odrske osvetlitve in seveda projekcij, kjer so se kazali posnetki neuspelih ameriških vizij svobodnega sveta (s poudarkom na Georgeu), so Ministry naredili izredno živ in neverjeten šov. Skupina je igrala točno in udarno – predstavila je (retrogradno) hite od Busheve Trilogije (House De Mole, Rio Grande Blood, The Last Sucker) pa vse tja do – komaj pričakanih – NWO, Just One Fix, Thieves, vmes pa je celo igrala neverjetno dobro Assassins. Zakon! Skupina več ne nastopa, ampak striček Al in ostali so še vedno zaposleni – več infota na www.thirteenthplanet.com! Ministry!!!
Na malem odru pa so začeli žagati Marduk, ki so lačne za black metalom nasitili do zadnje drobtine. Med navdušenimi je bil obiskovalec iz Anglije, ki ni mogel prehvaliti švedske zasedbe: "Zvok je bil v redu, atmosfera na malem odru je bilo odlična, ni deževalo, tako da so Marduk bili zelo dobri."
Čas je bil za spanec. Pa je bil res? No, na malem odru sta ostala še dva banda, in sicer Sybreed, ki so v primerjavi z Ministry odigrali 5 lahkotnih industrial komadov, in še nemci Drone, katerih pa ni skorajda nihče gledal, ker so igrali ob štirih zjutraj, kar je bilo enostavno prepozno.

Primož, Ivan, Vasja B.

Metalcamp 2008 - 1. del
Metalcamp 2008 - 3. del