REPORTAŽE

3. 3. 2020

Metal vikend – Deri po Brešcah, 2. dan

Mladinski center Brežice / 29. 2. 2020

Sobotni vetrovni drugi dan metalskega vikenda je s sabo pripihal kar nekaj presenečenj. Nekaterim bom več besed namenila v zaključku te dvodnevne reportaže, za nekatere pa so poskrbeli današnji nastopajoči. Vsekakor je bilo zelo pozitivno presenečenje to, da je sobota v Brežice pripeljala veliko več ljudi kot pretekli dan. Mislim, da ne bom preveč zgrešila, če si drznem trditi, da je bilo v največjem navalu na prizorišču vsaj enkrat več obiskovalcev kot v petek, ti pa so bili tudi veliko bolj navdušeni in željni težke kovine.

V soboto je MC Brežice svoja vrata odprl že ob 16h, malenkost pred 17. uro pa sem ponovno na zadnje prosto parkirno mesto tik ob dvorani parkirala svojega jeklenega konjička. Precej me je presenetilo, da so v Brežicah ostali nekateri obiskovalci iz Savinjske doline in Gorenjske, ki so odlično izkoristili pravi namen metal vikenda. Dodatna pozitivna informacija je bila tudi ta, da je bil hostel zaseden do zadnje postelje. (Tina)
 
Sicer pa je bil metal razpored naslednji:

17.00 Purpen
17.40 Ways Of A Heretic
18.25 Big Bad Wolf
19.20 Vulvathrone
20.20 Seventh Station
21.30 SkyEye
22.45 Armaroth
00.30 The Canyon Observer

Purpen na Metal vikend – Deri po Brešcah

Prvi so na oder stopili domači Purpen, za katere sem bila stoodstotno prepričana, da nam bodo postregli s surovim spacanim grindom, ki je tako rad doma v Brežicah. In evo, presenečenje št. 1! Če se ne motim, je bil to za zasedbo prvi nastop, za nekatere člane morda celo razdevičenje metaliziranja pred publiko. Trije fantje in dekle so svojo nalogo opravili več kot odlično, namesto spacanega kruljenja pa so nam postregli s šusom odličnega death metala, ki je sicer v sebi skrival tudi grind. Pa še to se je pojavil zgolj v zaključnih komadih, ki so bili morda celo tisti prvi povod za nastanek banda. Vsekakor gredo pohvale vokalistu, ki iz svojega grla izvleče pravi deathmetalski growl, ter celotni zasedbi za izjemno uigranost. Kot se je po koncertu pošalil kitarist, so bili celo preveč natančni. Majhen nasvet bi si pa drznila dati zgolj lepšemu delu Purpen, deklini na bobnih. Pogum, moč in vajo v glavo in roke! Saj ti ne gre slabo, samo na momente si zvenela precej robotsko in monotono. (Tina)

Ways Of A Heretic na Metal vikend – Deri po Brešcah

Eden izmed absolutnih favoritov dneva in festivala nasploh so mi bili sevniški black metalci Ways Of A Heretic. Fante sem prvič v živo videla kar nekaj let nazaj v Laškem in takrat je vse skupaj zvenelo še precej začetniško. Satansko, a začetniško. V času, ko jih sama nisem uspela ujeti na odru, so zamenjali bobnarja in pridobili dodatnega kitarista, v soboto pa so pokazali izjemno profesionalnost, medtem ko je vokalist z vidika performansa prevzel osebnost trpečega skandinavskega black metal frontmana, s čimer nas je band popeljal v pravo temačno ekstazo. (Tina)

Prvi band, s katerim sem začel drugi dan festivala v Brežicah, so bili Ways Of A Heretic iz Sevnice. Lokalci torej. Black metal zasedba ima za seboj en studijski izdelek, in sicer album z naslovom In the Candlelight, ki je bil izdan v samozaložbi pred skorajda natanko 13 meseci, release party pa ja band praznoval v Krškem z Marax in Chains. Takrat sem se prvič srečal z zasedbo in od takrat dalje z zanimanjem sledim njihovemu delovanju. Na odru so tokrat v Brežicah na bas kitari gostili Nord Slayerja iz že omenjenih Marax, v malo manj kot pol ure, kolikor je bilo namenjene njihovemu nastopu, pa so odigrali pet komadov. Med že poznane in na omenjenem celovečercu izdane (Sigil, My Creation ter In The Candlelight – pogrešal sem I See Demons) je zasedba pomešala še dva novejša komada, ki pa glede na slišano oba sledita bandovim že začrtanim smernicam: hladno, surovo in catchy. Slednje dosega band z značilnim black'n'roll groovom, ki pomešan s skandinavsko melodiko stavi na neposredni učinek pri poslušalcu. Nisem pa uspel pri bandu preveriti, ali z zaigranima komadoma napovedujejo kakršno koli novo izdajo v bližnji prihodnosti, pevec pa je bil med nastopom poznano blackmetalsko redkobeseden. (Dejan)


Big Bad Wolf na Metal vikend – Deri po Brešcah

Po temi in depresiji so na svoj prvi račun dneva prišli poslušalci heavy metala. Nastopili so namreč Big Bad Wolf, ki so na sceni nekje od leta 2011, pred dvema letoma pa so izdali album Outrage of Modesty. V začetku letošnjega leta so v svoje vrste povabili basistko Sabino, na odru pa sem pogrešala violinista, ki je bil sicer prisoten na kar dosti koncertih omenjene zasedbe. Fantje in dekle se po objavah na družbenih omrežjih sodeč pripravljajo na snemanje novega albuma, v Brežicah pa smo slišali tiste najbolj poslušane hite. Kljub uigranosti, energiji in karizmi vokalista me žal niso prepričali in sem se po dveh ali treh komadih raje zasidrala na oblazinjeno sedežno zraven mercha, ki smo si jo s kolegi tekom dogodka kar nekako rezervirali za medkoncertne debate in počitek. Band, ki je nastopal, smo še vseeno slišali odprtih vrat v dvorano, morebitne debate pa so bile veliko lažje izvedljive. (Tina)

S tretjim nastopajočim večera se je glasbeno vzdušje ponovno povsem zamenjalo. Na vrsti so bili speed/heavy metalci iz Ljubljane, edini meni poznani volkovi, ki jih z glasbenega področja premore Slovenija. Govora je seveda o Big Bad Wolf, ki so očitno našli svojo Rdečo kapico, ki pa je plavolaska. Pri zasedbi je namreč prišlo do zamenjave na bas kitari, sproščeno Damjanovo mesto je lani zasedla Sabina, ki pa se v družbi bandovskih kolegov več kot dobro znajde in počuti. Ljubljančani so med slabih 40 minut trajajočim nastopom zaigrali osem komadov, pri čemer sem uvodnega zamudil. Če lahko slepo zaupam setlisti, so slovenski Motörhead začeli in zaključili nastop z neizdanimi komadi, vmes pa zaupali preverjenim štiklom s prvenca Outrage of Modesty, pri čemer je s komadoma Belgrade 41 in Release the Spiders imela Sabina možnost, da se izkaže s kratko uvodno solažo, ki nas vpelje v oba komada. Žal pa je zvok ravno med meni najljubšim Belgrade 41 nekaj ponagajal, saj se je porušilo ravnovesje med posameznimi instrumenti in so se kitare posledično slabše slišale. In ker je bil vokal ves čas slabše ozvočen, je bila izkušnja temu primerno slabša. K sreči se je zvok po omenjenem komadu popravil, tako da smo lahko obiskovalci, ki se nas je ob tej zgodni uri nabralo že kar nekaj pod odrom, sproščeno uživali do konca. (Dejan)


Vulvathrone na Metal Vikend – Deri po Brešcah

Še ena menjava in še naslednja glasbena sprememba. Na oder so stopili prekmurski skrunilci ženskega mednožja, eni in edini porno grinderji Vulvathrone. Tokrat je zasedba, ki je pred kratkim izdala odličen album Whoreification in s tem prekinila desetletni studijski post, nastopila kot trojica in še ta ni bila v svoji standardni postavi, saj je Simona na bobnih, ki se je minuli konec tedna skupaj z basistom Urošem odpravil v Rusijo za dva nastopa z Melechesh, zamenjal Tegla (Dickless Tracy, Eruption). Sicer je bilo čudno opazovati band, ki je drugače med svojimi nastopi zmeraj v gibanju in mu je vsak oder premajhen, zaradi česar je moral Jure že plaziti po stropu, kako mu na velikem odru v Brežicah nikakor ne zmanjka prostora. Zaradi manjkajoče bas kitare je bil Herman na kitari dosti bolje slišen, pomanjkanje skupnih vaj pa je trojica premostila s kakšno šalo na svoj račun, s čimer smo bili v slogu »volk sit in koza cela« tudi vsi zadovoljni. Sicer pa se je pod odrom izkazalo, da so bili Vulvathrone prve male zvezde večera, saj so bili kot prvo nagrajeni z najštevilčnejšo publiko večera, kot drugo pa hkrati z nadvse razpoloženo publiko, ki je večino časa čupala, kasneje pa tudi moshala. Kombinacija najmlajših (Vulvathrone, Ass Destroyer 69, Bitch Suck My Tich!!! (xXXx) in Rise & Shine) in nekoliko starejših, že tako rekoč zimzelenih komadov (Cum-Socket, Metaphysics of Torture, The Allure of Domination, Porn, Porn, Porn, Strije in Toilet Slut) je očitno zadovoljila fetiše vseh navzočih, kajti pivo, znoj in druge telesne tekočine so kar špricale po dvorani. Slovenski metalci se tovrstnega razvrata očitno nikoli ne bomo naveličali, Vulvathrone pa nam bodo v tem oziru zmeraj radi ponudili roko. (Dejan)

Seventh Station na Metal Vikend – Deri po Brešcah

Trio, ki je absolutno izstopal iz nabora nastopajočih in je terjal izjemno čiste misli in pozorno poslušanje, sliši na ime Seventh Station. Vodja zasedbe je Dmitri Alperovich, ki sem ga že omenila v petkovi reportaži, sicer pa sta v novi postavi banda še bobnar Grega Plamberger (Cordura, Marax, Cvinger) in basist Jure Lopatič. Leta 2016 je uradno izraelsko/slovensko/ameriški projekt izdal album Between Life And Dreams, že nekaj časa pa v studiih pri nas in v tujini nastaja njegov naslednik. O njihovem nastopu pa tako: sama sem v dvorano prišla ravno v trenutku, ko so igrali cover komada YYZ legendarne zasedbe Rush. Lopatič, ki je bil videti kot izjemno profesionalen jazz basist, je več kot užival, prav tako sta svoje spretnosti pokazala tudi Dmitri in Grega. Če napišem, da je bilo vse odigrano brez napake in s tako pristno profesionalno energijo, me boste morda razumeli, zakaj se vsaj po mojem mnenju take vrste instrumentalna glasba prileže v bolj intimnem klubskem prostoru. Vsekakor so fantje svoje delo odpravili z odliko, bi si pa v prihodnje želela videti zasedbo v celotni postavi s klaviaturami in vokalistom. (Tina)

SkyEye na Metal vikend – Deri po Brešcah

IN THE NAME OF SKYEYE! Ja, to je to! Slovenski heavy metal, ki si zasluži prvo mesto v trenutnem naboru predstavnikov te zvrsti pri nas. Pa naj me strela, če ni tako. Band, ki je nastal leta 2014 in čez štiri leta izdal prvenec Digital God, trenutno absolutno dominira na naših odrih. Če so se ljudje na samem začetku spraševali, ali se bodo fantje uspeli sprostiti in bo Jan Leščanec pokazal še kaj več od »zgolj« skoraj identičnega vokala Bruceu Dickinsonu, to zdaj več ni pomembno. Nastop, ki so ga izvedli v soboto, je bil absolutno med top 3 izvedbami celotnega vikenda! Publika, ki se je je nabral kar zajeten kup, je več kot uživala, omenjeni frontman pa se je na odru premikal in skakal po zvočnikih kot za šalo. Noro! Pa uigranost, energija z odra in nasmehi ter pristna sreča, ki so jo izpod odra izžarevali še iz najzahtevnejši black metalci, je dokaz, kako dobri so pravzaprav SkyEye. Ko smo se na vsa grla ob zaključnem In The Name of SkyEye drli z Janom in skandirali po še, je bila le še pika na i. Po koncu njihovega nastopa je bilo od mnogih obiskovalcev mogoče slišati komentarje tipa: »Če bodo Iron Maiden potrebovali vokalista …« (No, sicer je Jan že vokalist pri Iron Median). Moj komentar vsekakor ne more biti drugačen kot kapo dol, dečki! (Tina)

Armaroth na Metal vikend – Deri po Brešcah

Po mehkejših zvokih je ponovno nastopil čas za nekaj trdega. Death metalci Armaroth iz Kranja so ponudili vso trdoto, ki jo premorejo. Z glasbenega vidika je to bila seveda nadvse pričakovana in zaželena okoliščina, ki je bila podobno kot pri nastopu Vulvathrone nagrajena z ustreznim norenjem pod odrom. Zasedba ima za seboj demo Burning Execution, EP False Vision in celovečerec Zenith, s katerega smo slišali – povsem razumljivo – največ. Pri predstavljanju omenjenega albuma se je band v grobem držal zaporedja pesmi, kakršnega najdemo tudi na albumu. Najbolj dinamičen na odru je bil seveda pevec in kruljač Filip, a tudi Klemen na kitari in Vid na basu nista bila nič kaj prida statična, kar je dodatno pripomoglo k prenosu energije z odra na publiko. Žal pa Brežic ni obiskal še drugi kitarist Martin, ki je doma »obležal s koronavirusom, pardon gripo.« Proti koncu nastopa je sledil moj osebni vrhunec bandovega ustvarjanja, in sicer skladba I Worship the Universe, ki v mojih ušesih predstavlja najbolj psihedeličen in najbolj raznolik komad z dinamiko in uničujočo silo tanka. Pred in za njim je band potoval v času nazaj in se ustavil pri meni pozabljenih komadih High in Cell That We Bleed In z omenjenega EP-ja. Sledile so še zadnje besede zahvale, preden se je dvorana ponovno spraznila, postava na odru pa zamenjala.

In ker sem se skupaj z Armaroth tudi sam poslovil od Brežic, kjer sem preživel dva resnično všečna dneva, moram na tem mestu kljub vsemu izpostaviti eno stvar, ki me je motila oba dneva. In sicer je to bil hudičevo nadležen stroboskop oziroma dodatna uporaba belih luči, s katerimi me je odgovorni lučkar v teh dveh dneh konkretno nabliskal. Po prihodu domov sem se vsakič počutil kot varilec po 8-urnem šihtu. Kar se mene in belih lučk tiče: manj je zagotovo več. Sicer pa se pridružujem Tininim besedam hvale in zahvale, saj je bil v Brežicah preživet konec tedna resno prijeten, profesionalno pripravljen in odlično izpeljan. (Dejan)


The Canyon Observer na Metal vikend – Deri po Brešcah

Povsem prvič in predvsem premalo pripravljeno sem se v Brežicah srečala z domačo sludge/post-metal/HC zasedbo The Canyon Observer. Instrumentalni del zasedbe na odru, vokalist pod njim. Edina osvetljava en velik bel, ekstremno utripajoč reflektor (ki je sicer stalnica njihovih koncertov). Zvok … zvok pa tako, tako izjemno naglas, da mi je bilo verjetno prvič v življenju žal, da nisem imela s sabo čepkov. Pa ne samo naglas, ampak dejansko nasičeno – glede na nasmeh, ki mi ga je namenila kolegica, je tudi to menda njihova stalnica. Če sem si zatisnila ušesa, sem lahko malenkost bolj razločno slišala glasbo, ki sploh ni bila slaba. Žal mi je, da nisem kolegice, ki bo napisala par stavkov o koncertu takoj za mano, prej povprašala in se vsaj mentalno pripravila na to bučanje in »šundr«. Noro. Vsaka čast ljudem, ki so to poslušali spredaj in zraven še čupali. Sama sem bila po treh komadih prepričana, da mi bo razneslo lobanjo, zato sem se predčasno vrnila k debatam za šank. (Tina)

Po dveh zaporednih koncertnih večerih v Ljubljani me je radovednost v soboto ponesla še v Brežice. Organizatorji so namreč dvodnevni dogodek odlično zastavili in me je zanimala tudi sama izvedba festivala. Najavili so ga več mesecev prej z že dobro zastavljeno grafično podobo plakatov, sproti najavljali žanrsko raznolike nastopajoče, tako bolj kot tudi manj uveljavljene, pravočasno poskrbeli za predprodajo vstopnic, priredili kakšno nagradno igro in nasploh vseskozi pridno skrbeli za promocijo dogodka. Skratka, tako se organizira koncert. Po drugi strani so me najbolj zanimali ravno TCO, saj sem jih januarja na Dirty Skunks festu zaradi gneče v starem baru bolj malo videla, v Brežicah pa sem upala tudi na boljši zvok. Če je bil dejansko kaj boljši, težko ocenim, ker se je zaradi izjemno glasnega ozvočenja izgubil en kup kitarskih odtenkov in vokal, s čepki pa je bil njihov najnovejši komad Urn popolnoma nerazpoznaven. Iz noise kakofonije je dolgolasi obiskovalec v belem vseeno ritmično točno in z vratom vneto sledil komadu, ko pa se je komad po približno petnajstih minutah umiril in vrnil v za band bolj ustaljene sludge/postmetal melodije in ritme, pa so se v glasbo vživeli še preostali obiskovalci, ki so vztrajali kljub že nehumani glasnosti, bliskanju in pozni uri. Če so predhodne skupine dale od sebe vživet in dinamičen nastop, so TCO še najboljše zlahka prekosili. Noge, dredi, kitarski vratovi, palčke in praktično vsak delček zasedbe so eksplodirali v vse smeri tako na odru kot pod njim. Odličen nastop zasedbe, ki bi si vsekakor zaslužila številčnejšo podporo, a je znala v danih okoliščinah iz sebe iztisniti najboljše. Zato jih nikakor ne zamudite 1. maja na open air festivalu A Cure for Happiness v Pruhu. (Aleksandra)


Če potegnem črto pod celoten dogodek, si drznem stoodstotno trditi, da se bo, NE, da se MORA festival prihodnje leto vrniti. Iz ideje, ki mi jo je Dmitri predstavil nekega jesenskega večera na postanku v MC-ju ob koncu tedna, se je razvil neverjetno odličen dogodek. Zahteval je veliko truda, ki je bil zagotovo poplačan. Ne samo eden, ampak kar nekaj članov različnih bandov je prišlo do mene s pohvalo organizatorjev. Od odnosa med tonsko vajo in ureditvijo odra do odlično založenega backstagea s hrano, kjer nastopajoče ni čakala samo pica, vse do splošno zelo natančnih in profesionalnih navodil že pred samim dogodkom. Organizatorji si niso želeli zmede in živčnosti, zato so naredili vse, da so poskrbeli za sproščen in točen potek festivala. V soboto sem opazila tudi veliko več ljudi, ki so se poslužili zabave ob beer pongu, in seveda ni bilo dolgčas niti gospodični, ki je skrbela za corpse paint. Ljudje so uživali in upam si trditi, da se je s tem Metal vikendom metal vrnil v Brežice. Res upam, da se prihodnje leto festival vrne na oder, in sicer ne glede na to, ali se bodo organizatorji odločili za mednarodne headlinerje ali ne. Verjamem, da je še prostora za izboljšave – npr. organiziran after v klubu s karaokami ali kaj podobnega ter manjši bar v dvorani, ki bi zadržal več ljudi na koncertih. Kot sem že omenila, so se koncerti odvijali v veliki večnamenski dvorani, ki ponuja odličen zvok (fantje lučkarji, drugič pa le malo šparajte z belimi utripajočimi lučmi) in pravo vzdušje. Organizatorji, mislim, da lahko brez težav napišem, da se vsi udeleženci strinjamo, da vam je krst uspel, sami pri sebi pa najbolje veste, kakšni so rezultati. Bravo – odličen festival, odlično vzdušje, vrhunski izbor domačih bandov, DERI! (Tina)

SORODNE VSEBINE:
23. 10. 2013The Canyon Observer, Armaroth / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
17. 11. 2020
The Metallica helping hands concert & auction benefiting the All Within My Hands Foundation
Reportaža
30. 9. 2020
Vulvathrone
Reportaža
21. 9. 2020
Taste Of Plague
Reportaža
21. 9. 2020
Behemoth (In Absentia Dei Live Stream)
Reportaža
15. 9. 2020
Laibach
Reportaža
8. 9. 2020
Gruden
Reportaža
31. 8. 2020
Trnovfest: Armaroth / Carnifliate / Ensanguinate / Sakrabolt
Reportaža
15. 7. 2020
Unforgiven 4
KONCERTI & FESTIVALI
4. 12. 2020
Rome
Orto Bar, Ljubljana
10. 12. 2020
Siderean, Ensanguinate, Razvalina, Nefarious Vermin
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
11. 12. 2020
30 let Interceptor & Fuck off Commercial
Orto Bar, Ljubljana
12. 12. 2020
Nightwish
Stadthalle, Dunaj, Avstrija
24. 12. 2020
Evanescence, Within Temptation
Zenith, München, Nemčija
31. 12. 2020
Brant Bjork, MaidaVale
p.p.c., Gradec, Avstrija