.jpg)
V dvorani je vladala tista tipična poltema, ki tehnični ekipi še omogoča pripravo odra. Iz zvočnikov je grmel umazan, nerazločen noise black metal, preden je vse utihnilo in so luči povsem ugasnile. Videla se je poznana senca, prvi se je na oder in na svoje mesto pritihotapil Hellhammer. Kmalu so sledili še vsi trije kitaristi in končno še Attila. Nad dvorano se je dvignila Pogrebna megla, le mi se tega še nismo povsem zavedali. Jasno je bilo, da se je norija pričela, vendar v meglo zavito je ostalo, kako se ta norija imenuje. Komaj na podlagi refrena oziroma ponavljanja »Funeral fog...Funeral fog...Funeral fog...Funeral fog« je bilo res povsem jasno, da bodo Mayhem odigrali svoj najkultnejši album od začetka do konca, kakršen je bil posnet pred 23 leti.
»When it's cold, and when it's dark, the freezing moon will obsess you!« Vsi lastniki live albuma The Dawn of the Black Hearts in vsi vešči uporabe spletnega portala YouTube poznamo te slavne besede preminulega Deada, s katerimi je davnega leta 1990 v norveškem Sarpsborgu napovedal zlovešči komad. 27 let kasneje si jih je še enkrat več sposodil Attila in tako smo kljub slabšemu zvoku že takoj na začetku vedeli, kaj poslušamo. K sreči se je zvok kmalu popravil, tako da smo med Cursed in Eternity ter Pagan Fears nato že lahko dodobra uživali v vseh mojstrskih kitarskih riffih in vragolijah, s katerimi je Hellhammer neumorno poganjal srce Skrivnostnega rituala vladarja podzemlja.
Počasi so padale tudi maske. No, v primeru Necrobutcherja kapuca, ki mu jo je snel Attila. Slednji pa je dejansko vlogo gobavca zamenjal s klasičnim črnokovinskim zlikovcem. Vrhunec večera se je zame zgodil v drugi polovici koncerta, ko je band ob nežnem soju sveč na svojevrstnem oltarju ponudil poznani 20-sekundni šus, nato upočasnil konje ter z repetitivnim kitarskim riffom in groovy basom napovedal začetne besede »A dream of another existence« komada Life Eternal. Preden nas je lead kitara s solom odnesla v kraje onkraj tega sveta, smo lahko še uživali v Hellhammerjevem poigravanjem s činelami, katerih zven se je slišal dosti bolje kot na zgoščenki – dejansko največja prednost uživanja albuma v živo v primerjavi s studijskim posnetkom.
Marsikdo se na tem mestu seveda ne bo strinjal z mano, češ, da je glavno vlogo in zasluženo največ pozornosti požel edinstveni Attila. Seveda je ta odigral svojo vlogo perfektno, vendar ker sem ga v preteklosti že večkrat lahko opazoval v živo, je po mojem njegovemu performansu enostavno manjkal dejavnik neznanega in nepričakovanega. Resnično presenetil me je Madžar le med komadom Buried by Time and Dust, ko se mu je dobesedno spipalo in je začel skorajda nekontrolirano vrteti svoj čopek kot publika v moshu pod njim. Ta izpad v zadnji minuti omenjenega komada si resnično zasluži opis »neprecenljivo, za vse ostalo je MasterCard«. Sledil je še zaključni in veličastni De Mysteriis Dom Sathanas, za katerega se je med ponovnim intermezzom – band je za vsak premor med posameznimi komadi pripravil svoj instrumental – spremenila kulisa in zaodrje so v zadnjih desetih minutah namesto cerkve v modrem krasili slavni trije črno-beli obrazi.
Z zadnjimi kitarskimi riffi in zadnjim udarcem po bobnih pa se šov še ni povsem zaključil. Sledil je še zadnji, na orglah osnovan instrumental, med katerim se je Attila brez corpse painta in že skorajda po meščansko hvaležno poslovil od zagrebške publike. Mayhem, zagotovo do naslednjič!
P.S.: Koncert, ki je bil zaradi velikega zanimanja prestavljen iz kluba Vintage Industrial Bar v Boogaloo, so otvorili češki veterani Inferno, ki zvenijo ravno dovolj nori in zmešani, da so lahko na takšen večer zavzeli oder pred norveškimi velikani.
