Majesty / Bloodbound / Evil Invaders

Nori marčevski tempo koncertov se v letu 2015 ne ustavlja niti v svojem četrtem tednu, a po nadpovprečno obiskanih druženjih starejših občanov v Kinu Šiška na Overkill in DTA ter Omen v kranjskem Trainstation Squatu teden zatem je bil slabši obisk tokratnega dogodka skorajda neizbežen. Power metal (ali pa morda obiskovanje koncertov na splošno?) pač med metalskim podmladkom že dolgo nima več statusa »kul« zadeve, kot ga je imel ob svojem bumu pred 10–15 leti. Vsi trije omenjeni koncerti so imeli po mojem štetju skupnih natanko pet obiskovalcev, ki so v tokratnem večeru predstavljali približno desetino celotne koncertne mase. Za vzdušje pa je v Gala Hali tokrat predvsem skrbelo deset, nad power metalom povsem navdušenih Zagrebčanov.
Dejstvo, da se je stvar odvijala v ponedeljek, je botrovalo zgodnji in pohvalno točni uri začetka koncerta, saj so belgijski manijaki Evil Invaders svoj špil začeli točno ob 20:30. Skupina je bila glavni razlog za moj obisk koncerta, saj so me navdušili že ob bežnem ogledu njihovega nastopa na festivalu Keep It True 2013, in fantje tudi tokrat niso razočarali. Gre za NWOBHM revitaliste, ki pa to glasbo pospešijo do skrajnih meja. Rezultat je zabaven speed/ heavy metal, okrašen s stratosferskimi kriki pevca/kitarista Joeja. Skupina je z neprestanim gibanjem in poziranjem, ki prekaša celo domače Shutdown, publiko hitro spravila na svojo stran in v dobre pol ure nastopa sinergija med nastopajočimi ter sicer maloštevilno publiko ni popustila. Vrhunec koncerta je predstavljal morda bandov najbolj znani komad Fast, Loud 'n' Rude, ki ga je v refrenu zvočno pospremilo skoraj celo občinstvo. Skupina je koncert zaključila s komadom Master of Illusion z novega albuma Pulses of Pleasure, ki je zame predstavljal vrhunec nastopa, saj gre za malenkost počasnejšo skladbo, ki spominja na najboljša dela žanrskih kolegov iz Švedske, Enforcer. Posebno pohvalo pa si v zasedbi Evil Invaders zasluži basist Max Mayhem, saj gre za izjemno tehnično podkovanega basista, ki večino časa podpira skladbe z zelo okusnimi in dovršenimi bas riffi, pogosto z uporabo distorzije.
Po kratki pavzi so oder Gala Hale zasedli švedski power metalci Bloodbound. Skupina je nastala leta 2004, do te turneje pa je zamenjala več članov kot Requiem in Tomcat skupaj, tako da nihče med zbranimi ni bil več prepričan, kdo pravzaprav stoji pred nami. Enotni smo si bili zgolj v ugotovitvi, da je novi/začasni ritem kitarist Jocke nekoč bil član zasedbe Nelson (čeprav je verjetno mlajši od prvenca te skupine). Bloodbound so bili nekoč precej inovativna power metal zasedba – na odru so svojčas celo furali nekakšne corpsepainte in tudi njihova besedila in riffi so se precej razlikovali od tedanjih generičnih stanovskih kolegov (npr. Cryonic Temple) –, danes pa Bloodbound igrajo precej generičen, morda še Sabatonovsko obarvan power metal in se poslužujejo generičnih besedil o metalu, njegovi slogi in nadvladi. No ja, vse skupaj vseeno ne izpade tako plastično kot pri njihovih prej omenjenih rojakih, skupina pa je kljub mlačnejšemu začetnemu odzivu na odru zares dala vse od sebe in do konca ji je uspelo v gibanje zanimirati večino prisotnih. Na tem mestu gre poziv k podobnim dejanjem tudi vsem domačim zasedbam, saj se da ob doživetem in aktivnem nastopu iz vsakega koncerta potegniti dobro izkušnjo. Vrhunec koncerta Švedov je pomenil zadnji komad, naslovna skladba prvenca Nosferatu, ki je pri oboževalcih žanra po več kot desetletju očitno še vedno dobro zapisan, žal pa so v razmeroma kratki setlisti precej ignorirali za moj okus zanimivi album Tabula Rasa.
Ostali so nam samo še nosilci večera in turneje, Majesty. V začetku reportaže omenjeni starejši občani se dobro spomnite/mo nastopa zasedbe v skoraj povsem prazni Cvetličarni pred dobrim desetletjem, ko so nas z naravnost smešnimi kloni Manowar himn ogrevali za nastop zasedbe U.D.O. V tem desetletju je vodja ekipe Majesty najprej spremenil ime zasedbe v Metalforce, nato pa zamenjal vse člane in se vrnil k imenu Majesty. Skupina na odru še vedno prisega na razne usnjene oklepe, ki pa danes Manowar stil mešajo z videzom Robocopa. Tarek je okrog sebe nabral mlado in zelo entuziastično ekipo, ki na odru daje vse od sebe, današnja glasba Majesty pa je nekakšen kompot različnih stilov, saj so se klasičnim Majesty pivskim himnam (Into the Stadiums) pridružili komadi, ki v delih spominjajo celo na Helloween iz obdobja zlatih devetdesetih z Derisom (refren pesmi Time for Revolution), skladbe z novega albuma Generation Steel pa zvené kot mutantska mešanica Manowar, Kim Wilde in Bon Jovi, in kot take znotraj enega komada nihajo vse od super pa do povsem neposlušljivega (kateri del zveni kako, bom na tem mestu raje zadržal zase). Suma sumarum okej zadeva, predvsem primerna za poletni festival ob kozarcih mrzlega piva, ni pa to nekaj, kar bi sam poslušal doma.
Še en v vrsti zabavnih marčevskih večerov je torej za nami. Marec je ljubiteljem klasičnega metala torej prinesel zares ogromno število koncertov (ne pozabite, drevi nas čaka še dvourni nastop Shutdown v Orto Baru), ponovno pa moram (in pri tem se ponavljam kot star partizan) okrcati metalsko mladino; večina, tudi predstavniki skupin, ki igrajo dotične glasbene zvrsti, so večino/vse omenjene koncerte izpustili. Dragi moji, ob takem odnosu se nikakor ne čudite, da vas organizatorji ne vabijo/ne plačujejo za špile oziroma da pod odrom ni nikogar. Metalska scena je od nekdaj delovala na principu vzajemnosti, po sistemu daš/ dobiš. In daš je tu na prvem mestu z razlogom ...