Kiss / Rival Sons

KISS! Legendarni težkokategorniki ameriškega heavy rocka, utemeljitelji shock rocka in skupina, ki je služila kot inspiracija za praktično vse ameriške metal bande stare šole, imajo redno razprodane megalomanske turneje čez matični kontinent, v Evropo pa zahajajo redkeje in njihove turneje po stari celini so praviloma krajše. Zato priložnosti, da jih vidimo praktično pred domačim pragom, natančneje v stari palači Villa Manin, le streljaj od slovenske meje, nikakor ni šlo zamuditi. Zares zasoljena cena karte (75+ €) je botrovala nekoliko manjšemu obisku, a se je kljub temu zbralo okoli 7.000 rock spektakla lačnih duš, med njimi tudi midva s Tadejem za vas, bralce Paranoida.
Kot se zadnje čase žal dogaja vse pogosteje, ni bilo o predskupini nikjer napisano nič, a kdor je zamudil začetek koncerta ob dvajseti uri, mu je lahko za storjeno napako presneto žal. Nastopili so namreč Rival Sons, kalifornijski retro hard rockerji, ki me, kljub temu da o njih nisem vedel nič, niso niti slučajno pustili hladnega. Hardrockovsko rifanje, melodični vokali in izvenserijski frontman Jay Buchanon, ki v svojem nastopu združuje najboljše elemente Jima Morrisona (The Doors), Roberta Planta (Led Zeppelin) in Jeffa Keitha (Tesla) ter jim pridoda še malenkost moderne note v stilu Chrisa Cornella iz časov Audioslave, so pač garancija za odlično ogrevanje. Žal o set listi ne vem povedati prav veliko (zapomnil sem si komad Pressure And Time), vendar vsem ljubiteljem podobne godbe band toplo priporočam, saj je ta na dotičnem dogodku predstavljal odlično ogrevanje za »glavno jed« – Kiss.
Koncert Kiss je seveda tako paša za oči kot tudi ušesa in tako so se po dobre pol ure zakritih priprav (oder je bil zagrnjen z ogromno črno zaveso) z glasnim pokom pirotehnike pojavili člani zasedbe in zažgali občinstvo s Psycho Circus, odličnim komadom z leta 1998 izdane istoimenske plošče. Pirotehnika je pokala križem kražem, nekajkrat vidno prestrašila tudi samega Genea, a vse skupaj ni bilo tako spektakularno kot npr. leta 2008 ali 2011, ko sem si skupino v živo ogledal prvič in drugič. Turneja je pač krajša in posledično je količina igrač, ki jih tovorijo s seboj, manjša. Nikakor pa to ne pomeni, da bo gledalec/poslušalec, ki jih gleda prvič, razočaran. Še vedno jim lahko po šovu parirajo zgolj Rammstein, ki smo jih nedavno videli v Stožicah. Fantje (oz. gospodje, saj jih štejejo vsi že najmanj 50, a jih pod tonami in litri make-upa zelo uspešno skrivajo) so takoj zatem urezali dve železni, »glasni« klasiki, Shout It Out Loud in I Love It Loud, vmes pa stisnili še Let Me Go, Rock 'N' Roll. Vse super! Kljub peklenski vročini se je dvignil še sleherni mračnjak v publiki, a žal je pri I Love It Loud prišla do izraza Paulova vokalna upehanost, saj je za razliko od zgodnje faze skupine, ko se je predvsem drl in zanašal na svoj falzet, Stanley v osemdesetih uporabljal zahtevnejše vokale tehnike, ki pa jim danes ni več povsem kos. Tu v ospredje stopijo ostali trije člani zasedbe, saj so tako Gene Simmons kot tudi »prišleka« Eric Singer in Tommy Thayer vsak v svojem registru več kot solidni pevci. Po teh štirih klasikah je sledil čas za predstavitev komada z aktualne plošče Monster, ki je obenem tudi razlog za trenutni sprehod zasedbe po svetu. Predvidljivo je bil to Hell Or Hallelujah, čeprav ima dotični plošček tudi svetlejše momente. Takoj zatem je sledil pravi bonbonček, kultna klasika War Machine, en najbolj heavy komadov kisskografije in seveda poslastica za vse prave fane zasedbe. Naslednji redki dragulj je bil glam hit Heaven's On Fire z leta 1984 izdane plošče Animalize, ki pa je prav tako trpel zaradi opešanih Paulovih glasilk. A treba je poudariti, da vse, kar Paul izgubi s petjem, nadomešča z nastopaštvom. Kiss vedo, kako pripraviti ljudi, da jim jedo iz roke, in tako ne skoparijo s komplimenti za počutje in glasnost ter seveda podpihujejo lokalna rivalstva (tokrat je bil na tapeti Milano, kjer je zasedba nastopila dan kasneje). Za legendarnim »klicem Doktorja Ljubezni« (Calling Dr. Love) pa smo bili glede na pretekle setliste iz neznanega razloga prikrajšani za še eno klasiko, Deuce, z zasedbinega prvenca. Po koncertnem favoritu Say Yeah s predzadnje plošče Sonic Boom je napočil čas za prve solo nastope. Tokrat sta začela »trgati« Eric a. k. a. Catman in Tommy a. k. a. Spaceman, ki sta odlični izvedbi združenih Shock Me (ki bi ga, roko na srce, lahko odigrali v celoti) in Outta This World začinila s solo točkami, med katerimi ni manjkalo izstreljevanja pirotehnike iz inštrumentov in podobnih trikov. Za njima je prišel na vrsto Gene Simmons a. k. a. The Demon, ki ob svoji, z glasbenega stališča sicer povsem nepomembni solaži zares zažari v vizualnem smislu. Tako smo deležni pljuvanja »krvi«, letanja nad odrom in pod strop na odlično pajkovsko konstrukcijo, kjer svoj Birth Of The Demon praviloma prelevi v svojo osebno himno God Of Thunder. Sledila je še ena klasika zlate dobe glam metala, nepozabna Lick It Up, nakar se je Paul tradicionalno oprl svoje »žičnice«, ki ga je odpeljala vse do mešalnega odra na sredini prizorišča, kjer je izvedel eno najboljših skladb kariere, legendarno Love Gun (intro komada so več kot očitno ukradli Metallica za svoj Whiplash). Po tem, ko je zasedba objasnila, da si želi cel dan igrati rokenrol in žurati celo noč, se je prvič poslovila z odra, a se kmalu vrnila za bis, v katerem nam je servirala železno klasiko Detroit Rock City in disko popevko I Was Made For Loving You ter se zares poslovila z mojstrovino Black Diamond. Kot zanimivost zadnjega dela naj omenim, da je med I Was Made For Loving You Gene predolgo ponavljal prvi refren in se svoje napake zavedel šele globoko sredi druge kitice. Kaj hočemo, tudi ti demoni niso nezmotljivi in tudi po skoraj štirih desetletjih igranja dotične poskočnice so več kot očitno dovzetni za človeške napake.
»Fajn« bi se glasila končna ocena dogodka. Lep občutek je, ko na koncertu dobiš to, kar pričakuješ, vendar se mi glede na res zasoljeno ceno karte vseeno zdi, da bi Kiss tokrat lahko dodali kaj več. Sicer soliden koncert se namreč nikakor ne more primerjati s tistim, ki sem ga gledal leta 2010 na Švedskem, ko so odigrali kar 27 komadov ter vmes vlekli ven dragulje tipa Crazy Nights in Beth.