Keep It True VI

Več kot 700 kilometrov oddaljena lokacija šestega zaporednega festivala »true metal« glasbe ni predstavljala nikakršne ovire, da se kopica slovenskih navdušencev nad dotično zvrstjo le tega ne bi udeležila. Enajst več ali manj odličnih bandov, neverjetno poceni vstopnica (17 Evrov), vrsta posebnih nastopov in obsežen metal market so bili glavni faktorji, da smo v soboto, 8. aprila navsezgodaj zjutraj odrinili proti majhnemu mestecu Königshofen, ki se nahaja približni 30 kilometrov južno od Würzburga. Na žalost smo za festival izvedeli prepozno, tako da se warm up festa nismo mogli udeležiti, saj je bil razprodan že dolgo pred festivalom samim – za vsega 8 Evrov si je bilo moč ogledati NWOBHM legende Demon, povratnike thrash metal scene Nemce Assassin ter Švicarje Drifter, ameriške Seven Witches ter mlad band iz Portorika, Dantesco.
Tako smo na samo prizorišče prispeli okrog osme ure zjutraj, brez problema najdemo Tauberfrankehalle, kjer se Keep It True dogaja, nato pa skoraj dve uri neuspešno iščemo gostilno, ne glede na to, da smo prečesali še sosednje mesto, kjer smo se še skorajda izgubili. Okrog desetih se je v zadnjem delu dvorane, ki drugače služi kot rokometno igrišče, začela metal borza, ki je trajala vse do predzadnjega banda. Prava paša za oči, saj si lahko našel skorajda vse, kar si iskal, od CD-jev, plošč, majic, našitkov in ostalega (predvsem seveda heavy, thrash robo), še bolj pa za denarnice.
Zares se je začelo okrog dvanajste ure z Nizozemci Powervice. Sami pravijo, da igrajo NWODHM – New Wave Of Dutch Heavy Metal, a očitno tudi »novi val« zveni kot stari. Šlo je namreč za čisto ok, lepo poslušljiv heavy metal, a brez kakršnih presunljivih novih idej, dvakrat za premisliti pa je bilo tudi, kako za vraga so lahko Powervice, z do sedaj enim izdanim demo posnetkom, dobili enako minutažo (45 minut), kot na primer Grim Reaper. Po Powervice so sledili Italijani Wotan, o katerih sem pred tem vedel samo to, da so kopija Manowar. Po videnem sodeč gre za najbolj brezidejno, počasno in nasploh dolgočasno kopijo, in niti gost Ross the Boss niti vokalist Vanni, ki se je za konec našemil še v vikinga, me nista prepričala, da bi Italijanom namenil malce več pozornosti. Zatem pa je sledil že prvi specialni set, svoj zadnji nastop so namreč odigrali »Death Squad aus Essen«, thrasherji Darkness, ki so se preimenovali v Eure Erben. Razlog za preimenovanje je bila smrt obeh pevcev, ki sta z Darkness v osemdesetih posnela tri plošče (Oliver Fernickel na prvih dveh ter Roy Druschel na zadnji), petinštirideset minutni nastop na Keep It True festivalu pa je bila tako zadnja priložnost videti band z originalnim imenom ter samimi starimi komadi. Očitno do sedaj vseeno še niso naredili toliko, da bi se poslovili ob primerni uri, a kljub temu se band ni dal motiti. 100% energija prvih vrst (nekateri so se šli celo diving z zaščitne ograje, kar se je ob majhnem številu ljudi večkrat končalo na kar boleč način) je bandu dala še dodatnih moči, že sami izrazi na njihovih obrazih pa so pričali o tem, kako na odru uživajo. Odličen nastop, odlična set lista (večinoma s prve plošče: Invasion Sector 12 / Critical Threshold, Death Squad, Faded Pictures, Caligula, Iron Force, They Need a War itd.) – R.I.P. Darkness!
Po brutalnemu tevtonskemu thrashu je na sceno stopil Silver Solorzano s svojimi Silver Fist. Šlo naj bi za poseben nastop, na katerem naj bi igrali samo Muro komade (legende španskega heavy metala in Solorzanov prejšnji band), vendar pa je bilo razmerje Silver Fist : Muro nekje 50:50. Besedila v španščini se na nemškem teritoriju niso najbolje obnesla in niti sam nastop si ni zaslužil najvišjih ocen – zadovoljivo, a vseeno sem si od tega nastopa nekako obetal malce več. Oder so nato zasedli ameriški heavy metal veterani Axehammer, ki sem jih videl samo toliko, da lahko rečem, da sem jih, morda kdaj drugič. Heavy metala še ni bilo konec, saj so bili na vrsti Grim Reaper, oziroma Steve Grimmet s session člani. Bobnar Pete Newdeck je nastopil kar z roko v mavcu, zato so si delno pomagali tudi z ritem mašino. Ob njihovem nastopu se je prvič opazno napolnil tudi prostor pred odrom, občinstvo nasploh pa je bilo večinoma sestavljeno 35, 40-letnih veteranov. Skorajda dvajset let premora Grimmetovemu glasu ni škodilo in klasike, od začetne Rock You To Hell pa do zaključne See You In Hell so bile odpete kot se spodobi. Zelo dober nastop, bomo videli, kaj se bo z njimi zgodilo v prihodnosti.
Charlyjevo slabo zdravstveno stanje je še malo nazaj kazalo, da se bo zgodba o Paradox za vedno zaključila. Na srečo se je odpletlo drugače in band se je kar naenkrat, po štirih letih premora, znašel med nastopajočimi na festivalu Keep It True. Obljubljena set lista s poudarkom na starih komadih je apetit še povečala in zamuditi takle show bi bilo popolnoma neoprostljivo. Charly si je obril zanj tako značilne brke ter si postrigel »bundesligaško« čupo, a ne to ne težka zadnja leta ter njegovih 42 let mu niso preprečili, da na odru ne bi deloval kot prava žival. Paradox imajo po novem tri kitare, za razliko od osemdesetih pa Charly igra samo ritem, tu pa so se pojavile tudi šibke točke koncerta. Sploh na začetku nastopa je bil zvok (vsaj v prvi vrsti) obupen, solaže so bile prepotiho, ritem naveza preveč naglas ter v ospredju in tudi sama zvočna nastavitev je odgovarjala njihovemu zadnjemu albumu Collision Course. Stari komadi so bili nekoliko spremenjeni in tudi vokal več ni bil tisto, kar smo lahko slišali na plošči Heresy. Škoda za slab zvok, saj je šlo drugače za fenomenalen come back z odlično set listo. Vrhunec nastopa je bil zaključni komad Hell Bent For Leather, ki ga je odpel Exciter pevec Jacques Belanger, drugače pa je set lista vsebovala: Paradox, Death, Screaming & Pain, Kill The Beast, Pray To The Gods Of Wrath, Heresy, Search For Perfection, Crusaders Revenge, Collision Course. Če le ne bi bilo slabega zvoka…
Po norišnici na Paradox je bil potreben počitek in doomerji Solitude Aeturnus so bili idealen band za to. Med potjo od odra pa do našega kombija smo se srečali ter slikali še s preostalo Exciter trojico, po uri otožnih zvokov pa je sledil povratek nazaj ter ogled banda originalnega Manowar kitarista, Ross the Boss-a. »A night of early Manowar« se je glasil promocijski slogan Keep It True ekipe in za razliko od Muro, smo to pri Ross the Boss-u tudi dobili. Lahko rečem, da je bil ta nastop tisto, kar bi želel od Manowar – brez Joeyevih dolgih nagovorov (kljub temu, da mu je bil basist od daleč kar podoben, pa še iste poze je imel), samo heavy metal! V ospredje je tokrat prišel Ross the Boss, ki pa na srečo raje igra kot govori, svoje pa je dodal še pevec, ki je zelo dobro posnemal Erica Adamsa. Hail and Kill!
Set lista Ross the Boss: Manowar, Death Tone, Shell Shock, Gloves Of Metal, Secret Of Steel, Thor, Mountains, Army Of Immortals, Kill With Power, Hail To England, Bridge Of Death, Hail And Kill, Battle Hymn.
Niti leto dni še ni minilo od njihovih zadnjih evropskih nastopov, pa so se legendarni kanadski speed metalci Exciter že vrnili nazaj. Tokrat samo za Keep It True nastop, vendar pa so tako tudi končno dobili termin, ki jim pripada – mesto co-headlinerja in ne nekega tretjerazrednega banda. Ob odličnemu zvoku so odigrali štiri nove komade, drugače pa je šlo za »best of« set materiala iz vseh obdobij, podobno kot na Metal Campu, le da pred mnogo številčnejšo publiko.
Zadnja ura in pol festivala je pripadla ameriškim heavy metal legendam Riot. Pogledal sem prva dva, tri komade, potem pa je neprespana in prepotovana noč zahtevala svoj davek Presenetili so me z začetkom Johnny's Back, kakor pa sem slišal od ostalih, je šlo pri njihovemu nastopu za veliko soliranja, zato naj bi odigrali le kakšnih deset komadov, vključno z Deep Purple priredbo ter seveda obveznim Thundersteel na koncu.
Z Riot se je festival Keep It True VI tudi zaključil. Hkrati so objavili seznam bandov za naslednji, že sedmi festival, ki se bo zgodil novembra, vendar pa bo tokrat šlo za manjšo verzijo. 300 od 500 kart za ogled bandov kot Heir Apparent, Flotsam And Jetsam, Onslaught, Wolf in ostalih je bilo prodanih že na Keep It True VI, ostalih 200 pa je bilo prodanih v prihodnjih dneh. Kar se šeste inačice tiče, je vredna vseh pohval – razen morda malo zgrešenega zvoka. Na svidenje naslednje leto!