REPORTAŽE

2. 9. 2019

Kaltenbach Open Air 2019, 1. dan

Spital am Semmering, Avstrija / 22. 8. 2019

Ponovno se je obrnilo eno leto, naš največji metal festival, ki se odvija v prekrasnem okolju Julijskih Alp in v neposredni bližini prekrasne Soče, MetalDays, je že mesec dni za nami, zaradi česar so v svoj objem ponovno vabile avstrijske Alpe. Potoček, ki teče ob cesti do prizorišča, se sicer nikakor ne uspe primerjati s Sočo, a okoliški bregovi pa po drugi strani nikakor ne zaostajajo za našimi. In če odštejem velika imena težkokovinske glasbene industrije, ki se v Tolminu zberejo na glavnem odru, ter dodam nekoliko manjša imena lokalne in evropske death, thrash in black metal scene, pa dobimo mešanico, s katero vsako leto nekje do največ 1000 obiskovalcev (osebna laična ocena) uspešno pritegne festival Kaltenbach Open Air. Od leta 2003 tokrat že štirinajstič. (Dejan)

Prvi dan so nastopili:

13.00–13.30 Richthammer
13.50–14.20 Carnifliate
14.40–15.10 Interregnum
15.30–16.10 Theotoxin
16.30–17.10 Vendetta FM
17.30–18.20 Unfathomable Ruination
18.40–19.30 Azaghal
19.50–20.40 Dornenreich
21.00–22.00 Vomitory
22.30–23.40 Carpathian Forest
00.10–00.50 Distillator
01.10–01.40 Lehm

Carnifliate na KOA 2019:

Edini predstavniki slovenskih barv na letošnjem in dejansko tudi zadnjih nekaj edicijah festivala so zastopali velenjski death metalci Carnifliate. Ti so pred tremi leti izdali svoj prvenec Slaughterlust, katerega komadi so do danes ostali edini na nosilcu zvoka shranjeni posnetki, zaradi česar domnevam, da se je tudi njihov nastop vrtel samo okoli teh. In zakaj tega ne vem točno? Zato ker sem v času bandovega nastopa še doma pakiral kovček. A po načelu »baba čula, baba rekla«, lahko sporočim, da je bil band zadovoljen s svojim nastopom, tako z lastnega vidika kot z vidika odziva publike, ki kljub izredno zgodnji uri sploh naj ne bi bila maloštevilna. (Dejan)

Opomba: Iz tabora Carnifliate sporočajo, da so z izjemo enega starega komada odigrali same nove z drugega albuma Disguisting Festivities, ki ga bodo izdali jeseni.

Unfathomable Ruination na KOA 2019:

Tudi zame se je festival, ki sem ga kljub njegovi dolgi tradiciji letos obiskala prvič, začel za zamikom. Kot prve sem sredi seta ujela londonske Unfathomable Ruination. Čeprav je bilo med nastopajočimi daleč največ death metal skupin, so Angleži s svojim tehničnim brutal death metalom jasno prednjačili v brezkompromisnem ruženju. Zvok za tako zahtevne rifaže sicer res ni bil idealen, ampak vseeno upam, da so poznavalci njihovih studijskih izdelkov prišli na svoj račun. Blastanje so na (redke) trenutke razbili vsaj s kakšno solažo, občasno pa so nam vsem ob prehodih še do konca pretresli drobovje z nizkimi basi, ob katerih smo se z družbo spogledovali, kaj za vraga se dogaja z ozvočenjem. Sicer pa band od sebe niti ne bi mogel dati več, kakor nam je kot podivjan od stekline serviral v slabi uri, ki jo je imel na razpolago. Če ste jih predlani zamudili v Ortu z Benighted, Wormed in Omophagio, se bo v bližnji prihodnosti morda ponudila še kakšna priložnost, saj od njihovega zadnjega izida mineva že tretje leto. Vsaj meni po videnem in slišanem na Kaltenbachu verjetno naslednjič ne uidejo. (Aleksandra)

Azaghal na KOA 2019:

Letošnja edicija festivala Kaltenbach Open Air se je zame začela z nastopom finskih Azaghal. Gre za black metal band, ki je sestavljen iz treh članov in je lani praznoval že 20 let obstoja ter delovanja. In kakšno delovanje je to! V tem času je band namreč izdal 4 EP-je, kar 11 studijskih albumov in še številne kompilacije in split izdaje, ki se jih pa nisem potrudil prešteti. Azaghal so torej vse kaj drugega kot kakršni koli začetniki, kar pa se pozna tudi njihovemu black metalu. Čeprav je na trenutke deloval dokaj generičen, pa nikakor ne gre za še en band, ki stavi eno in edino na blast beat in zlovešči krik, temveč trojica vpleta v svojo glasbo nemalokrat tudi melodične riffe, polka ali pank ritme, ki smo jih vajeni tudi od drugih tovrstnih bandov iz Finske, malo eksperimentiranja pa si tudi vsake toliko privoščijo z uporabo izključno bas kitare in bobnov. Opisano trojico si je bilo zagotovo zanimivo ogledati, kar je potrdila tudi številčna publika, vendar zaradi preveč obsežne diskografije menim, da sem tokrat prvič in zadnjič stopil z njimi v kontakt – razen če jih še kdaj slučajno kje ujamem v živo. (Dejan)

Dornenreich na KOA 2019:

Da so Dornenreich še kako živi, so mi letos dokazali v Münchnu na festivalu Dark Easter Metal Meeting. Zasedba, ki je moj glasbeni in koncertni radar do 2019 nekaj let ni zaznal, je ponudila podoben nastop kot v bavarski prestolnici. Po 12 letih spet na festivalu KOA je bil s komadi Wer hat Angst vor Einsamkeit?, Schwarz schaut tiefsten Lichterglanz in Trauerbrandung ponovno najbolj poudarjen bandov tretji album Her von welken Nächten, kar mi je zaradi njegove odličnosti in udarnosti tako ali tako ustrezalo. Kakšen izlet do prvenca sicer tudi ne bi škodil, toda to je pa že druga pesem, saj Dornenreich že dolgo ne strežejo več klasičnega black metala. Kar pa tudi že v prvem trenutku nakazuje sestava banda, ko človek četverico zagleda v živo na odru: bobnar, kitarist, basist in violinist v nobenem pogledu ne tvorijo klasične zasedbe. Medtem ko so Dornenreich še nekaj let nazaj delovali brez basista, tega po njunih zadnjih dveh videnih nastopih nikakor ne bi želel pogrešati. Možakar po eni strani zapolni zvočno luknjo, ki je logična pri uporabi samo ene kitare, hkrati pa pomaga glavnemu vokalistu/kitaristu z visokimi in nežnimi clean vokali. Poleg tega pa kot član, ki kot edini premore vihteti čupo, prijetno doprinese k dinamiki na odru. Podobno bipolarna, kot je vloga basista, pa izpade tudi vloga Evige (vokal/kitara), ki po eni strani šepeče podaja besedilo in nežno boža svojo kitaro, po drugi strani pa iz globin svojih drobovin na plano privleče glasne krike in s kitaro proizvaja strupene riffe, ki se nadalje zlivajo z Invetovo violino. Avantgarde par excellence! (Dejan)

Če Fincem med njihovim nastopom še ni uspelo priklicati mrak, so ga kmalu njihovi avstrijski kolegi s približno enako dolgim stažem, a praktično shizofreno in mnogo bolj razgibano diskografijo. Zato mi je tudi všeč, da imajo Dornenreich po navadi ločene sete. Akustične skladbe, pretežno z albumov Freiheit ter In Luft geritzt, in akustične priredbe drugih komadov igrajo v cerkvah in z drugimi neofolk skupinami. Od teh so v Spitalu zaigrali le Jagd, da sta nas lahko Eviga in Inve s poskočnimi romskimi ritmi najprej pripravila na udarno nadaljevanje, in Erst deine Träne löscht den Brand, s katero so nato vsi štirje nekoliko umirili strasti pred zaključno vihro Trauerbrandung. Za festivalske nastope se na moje veselje držijo klasik; poleg že omenjenih sta to bili še Eigenwach, med katero se je delu obiskovalcev do takrat odpeljalo že vsaj v tretje, sploh takoj po Evigovi zblazneli mantri »Was... was... was... zieht her... was... was... was... zieht her von... welken Nächten?«, in bolj rokerska Der Hexe Flammend' Blick, med katero smo z vokalnim duetom prepevali besedila še v publiki. Čeprav sem Avstrijce že ničkolikokrat videla, tako z basistom kot brez njega, sem jih tokrat prvič ujela z Eklatanzem iz Heretoir. Težko bi našli boljšo pridobitev, ker z glasom in energijo odlično dopolnjuje neukrotljivega Evigo, obema pa kot protiutež deluje mirnejši Inve, čeprav se tudi on ostalim članom kdaj pridruži v noriji. Manjkal je le še Flammenmensch, sicer pa je bil 50-minutni set odlično zastavljen in izpeljan – nedvomno prvi višek četrtkovega dne.
P. S.: Po petih letih bi bil že skrajni čas, da Dornenreich in Heretoir ponovijo skupno turnejo. (Aleksandra)

Vomitory na KOA 2019:

Vomitory so star death metal band iz Švedske, ki je deloval neprekinjeno od leta 1989 do leta 2013. Sledil je tako rekoč petletni premor, nakar se je četverica okoli bratov Gustafsson lansko leto ponovno združila in začela z delovanjem. To je zaenkrat omejeno samo na koncertiranje in tako smo v petek v kraju Spital am Semmering za to leto doživeli ekskluzivni nastop na avstrijskih tleh. Ker se je band komaj davnega leta 2011 nazadnje oglasil iz studia, trenutno ne obstaja nikakršna potreba po kakršnem koli promoviranju tega ali onega nosilca zvoka. Iz tega razloga smo dobili servirano setlisto, ki je pokrivala skorajda vse bandove celovečerce, celo istoimenski komad studijskega prvenca Raped in Their Own Blood. Glede na to, da igrajo Vomitory klasičen old school death metal švedske šole, je jasno, da se je starost osebkov pod odrom gibala v povprečju le nekoliko nižje kot je povprečna starost članov banda. Vratolom zagotovljen! (Dejan)

Po lanski izkušnji na Brutal Assaultu, ko po njihovem milo rečeno dovršenem nastopu nikakor nisem mogla odtrgati misli od Esoteric in se posvetiti Wiegedood, ki so bili sicer eden glavnih razlogov za poletno romanje na Češko, me je nekoliko skrbelo, kako bo tokrat po nastopu Dornenreich, ki je name bolj kot kaj drugega deloval kot urok. Na koncu je bila vsaka skrb odveč, saj za preskok z avantgardne udarnosti na deathmetalsko živalskost ni bilo nikakršnih resnih preprek. Preden so se Vomitory odločili za premor, za katerega je sprva vse kazalo, da bo dokončen, sem jih ujela v Channel Zeru s Prostitute Disfigurement in Solace of Requiem. Zato sem dobro vedela, kaj nas čaka, le da so tokrat za razliko nanizali praktično vse moje najljubše komade. Če me ne vara spomin, so svoj nastop začeli z drugim albumom Redemption, zatem pa Eriku sploh ne bi bilo treba najavljati komadov, saj je bilo po razposajenem uvodu na bas kitari takoj jasno, da igrajo Regorge in the Morgue z zadnjega ploščka Opus Mortis VIII, in tudi brez uvodnega posnetka »Who's the king of kings...«, da igrajo še deset let starejši material z Revelation Nausea. Po nezamenljivi kitarsko-bobnarski uverturi smo točno vedeli, da nas čakajo Serpents s Carnage Euphoria oziroma takisto Ripe Cadavers zaradi njegovega thrasherskega uvoda. Čeprav je bil moj srednješolski izlet v death metal bolj kratek, so mi Vomitory hitro prirasli k srcu zaradi solaž, ki me vedno spomnijo na njihove blackmetalske rojake Mörk Gryning (iz obdobja Melstrom Chaos), zanimanje pa ohranili zaradi ravno pravšnje melodičnosti. Ker če – za razliko od Unfathomable Ruination in mnogih sodobnejših brutal death metal skupin – kakšen komad težko takoj prepoznaš zaradi bolj monotonih/klasičnih riffov in bobnarskega bučanja, se pri teh žilavih Švedih vse postavi na svoje mesto ob prvem melodičnem prehodu ali refrenu, kot se je na primer pri Gore Apocalypse s petega albuma Primal Massacre, s tem da Vomitory svojih melodij ne reciklirajo prav pogosto in so daleč najbolj prepoznavni po bobnarskih prehodih. Občinstvo jim ni nič manj jedlo iz rok niti med bolj krvavim Terrorize Brutalize Sodomize (k temu je seveda svoje prispevala rdeča razsvetljava) in že omenjenim istoimenskim komadom s prvenca. Verjetno se zdaj marsikdo ne bo strinjal, ampak vsaj mene so Vomitory kljub mogočnemu growlu, ki najprej prikliče asociacije na Vader, na letošnjem Kaltenbachu po svoji rušilni moči (z nekajkrat višjimi obrati) prekleto spominjali na Bolt Thrower. Tako kot mi ni niti približno žal, da sem britanske legende pred leti ujela na Metalfestu v Miningu, so podobne občutke tokrat uspeli vzbuditi tudi Vomitory. (Aleksandra)

Carpathian Forest na KOA 2019:

Le tri leta mlajši, vendar uradno brez premora, so Carpathian Forest, ki so nastopili za svojimi sosedi. Carpathian Forest prihajajo iz Norveške in igrajo pank/rokersko nagajivi black metal. Najbolj nagajivo razpoložen je seveda bil Nattefrost, ki se skozi cel koncert ni naveličal treh stvari: ustne harmonike, tuljenja in kitaristove zadnjice. Ne glede na to, da je moj zadnji stavek izzvenel morebiti nekoliko negativno, je bilo (vsaj meni) prijetno opazovati dobrovoljnega Nattefrosta. S samosvojim humorjem nas ni nasmejal samo med samim perfromansom, temveč tudi s kratko solo točko na ustni harmoniki med neželenim premorom, ko je moral bobnar zamenjati pokvarjen pedal za bas boben. Sicer pa smo bili poleg veselega frontmana in njegovih izjav v slogu »And now a song about my asshole – It's Darker Than You Think« deležni najdaljše setliste večera, ki je na koncu obsegala celih 21 komadov, zbranih z vseh ploščkov razen s Fuck You All!!!! - Caput tuum in ano est. Tako seveda tudi nista manjkala oba komada z lani izdanega EP-ja Likeim, s katerim je band/Nattefrost napovedal nov studijski celovečerec. Band je sprva sicer imel pripravljenih samo 19 komadov – z introm Fever, Flames and Hell in outrom The Old House on the Hill vred –, a ker mu je kot headlinerju ostalo še nekaj časa, da dopolni oziroma izkoristi vseh zanj rezerviranih 70 minut, je spontano zaigral še dva, med katerima se je znašel tudi odličen Sadomasochistic. Osebno smem trditi, da sem bil v Spitalu deležen bandovega najboljšega nastopa doslej. Bravo! (Dejan)

Medtem ko so Carpathian Forest za prvi dan že zavidljivemu številu obiskovalcev predstavljali višek večera, sva Norvežane s kolegom, ki je v najstniških letih učitelje provociral z njihovo majico Fuck You All!!!!, raje poslušala iz šotora za mizo. Ko so začeli igrati priredbo A Forest, bi me skoraj zvabili bliže odru, če le ne bi tolikokrat udarili mimo. Utrujenost očitno ni načela le naju, a sem vseeno želela počakati na Lehm. (Aleksandra)

Distillator na KOA 2019:

Zabavnemu črnokovinskemu nastopu je sledil pravi thrasherski napad z Distillator. Gre za mlad nizozemski band, ki se lahko pohvali z enim pol- in dvema celovečercema, medtem ko njihovi nastopi oziroma pesmi z vidika energičnosti spominjajo na dobre stare in zmeraj jezne Slayer. Sicer močno dvomim, da bi lahko kakor koli nadomestili ene in edine Slayer, a nekatere ljubitelje thrash metala pa bo morda vseeno razveselilo, da tovrstna glasba kljub upokojitvi njenega utemeljitelja živi dalje. (Dejan)

Tudi Distillator sem raje spremljala iz šotora, a sem zaradi že bolj razredčenega občinstva lahko vsaj videla na oder. Nizozemci so imeli izjemno dodelan nastop, saj niso le tehnično brezhibno odigrali set, temveč so tudi preudarno izbrali barve osvetljave (kombinacije zelene, bele, vijolične in rumene), kitarist pa je imel na stojalu za mikrofon zanimivo kovinsko sci-fi okrasje. Na neki točki se nama je za mizo pridružil še drug kolega, ki ve o heavy, thrash in speed metalu neprimerno več kot jaz, saj po njegovi oceni Distillator manjka več vsebine. O sami izvedbi ni imel pripomb, saj je bila vrhunska, manjkali pa so bolj zapomnljivi komadi, ki bi ga ob prvem srečanju spodbudili k raziskovanju bandove diskografije. (Aleksandra)

Zaradi pozne ure in zamud v programu na koncu vseeno nisem dočakala Lehm. Z letošnjim prvencem Abyss:Light so sicer zbudili dovolj zanimanja, da bi si jih sicer rade volje ogledala v živo, ampak smo bili ob kričečem vokalu, ki smo ga med tonsko vajo slišali po ovinkih do avta, kar zadovoljni z našo odločitvijo. Tovrsten vokal mi je sicer zelo pri srcu, ampak ko se nad slišanim zgražajo še trije black metal vokalisti, od tega celo eden z DSBM projektom, veš, da je bil res mimo. Vseeno upam, da se kje pojavi še kak posnetek njihovega nastopa ali pa da bodo naslednjič vsaj igrali ob bolj humani uri. (Aleksandra)

SORODNE VSEBINE:
4. 9. 2002Wacken Open Air 2002 / Reportaže
26. 3. 2009Vomitory / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
19. 9. 2019
Mgła, Martwa Aura, Dagorath
Reportaža
18. 9. 2019
Metal Klavnica LIII: Putrid Pile / Vulvathrone / Anime Torment
Reportaža
10. 9. 2019
Soen / Wheel / The Price
Reportaža
5. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 3. dan
Reportaža
3. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 2. dan
Reportaža
2. 9. 2019
Kaltenbach Open Air 2019, 1. dan
Reportaža
29. 8. 2019
Črna Šagra: Dekadent / Grob / Chains
Reportaža
23. 8. 2019
Metallica / Ghost / Bokassa
KONCERTI & FESTIVALI
24. 9. 2019
Misþyrming, Darvaza, Vortex of End
Backstage, München, Nemčija
25. 9. 2019
In Other Climes, Gužva u Bajt, Jegulja, Negative Slug, Agregat
Lepa Žoga, Ljubljana
26. 9. 2019
Domorodni četrtki: Dust Collector
Gala Hala, Metelkova, Ljubljana
26. 9. 2019
The Cosmic Dead, Blackoutt
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 9. 2019
Armaroth, Nature, Decage
MKC Pri Rdeči Ostrigi, Škofja Loka
28. 9. 2019
Obnounce, Dark Sphere, Mario and the Chillers
Mladinski center Gornja Radgona