REPORTAŽE

8. 10. 2008

Izbruhov Metal Fest – Dan 2 (4.10.2008)

Avtor: Ivan Cepanec

Nisem mogel verjeti, ampak zdi se, da na število obiskovalcev metal koncertov res vpliva vreme. Pa ne, da bi zdaj pomislil na to, ali se povprečni metalec/metalka izgovarja, da je vreme krivo za tako in tako počutje in zato raje ostane doma, ampak bolj tole – v petek, ko je bil »all hell breaks loose«, je bilo trume ljudi. V soboto, ko je sijalo sonce, jih je bilo mnogo manj. Ampak to samo na začetku.

Hehe, saj vem, sem vas kar lepo potegnil za nos. Za nos »of metal«, tako je. Ker na koncu se je sobota izkazala tudi nabito polna, izredno energična in oh-in-sploh super v mnogih pogledih.
Vrata so se odprla ob pol devetih (minuta gor ali dol) in že se nas je trlo povsod po nekdanji plavalni površini. Tokrat so zadevo odprli izredno dobri blekerji z imenom Morana. Kot vemo, je gorenjsko-ljubljanska naveza v preteklosti imela par špilov, ampak zdi se mi, da so šele včeraj prišli do pravega in precej obetavnega izraza. Morana so dejansko zasedba, ki se je sliši. Ki black metal zvok preveva z eno tako lepo slišno atmosferičnostjo in melodika v tem slučaju ni pussy (kot bi recimo bila pri Bleeding Fist, če bi bili melodični), ampak je tak fajni kontrast tisti surovosti. Morani vsekakor ne morem pripeti pridevnike, kot so »hladno, grim, surovo itd.« - ne, so taki bolj samaelski, morda borgirjevski, celo novejše satyiriconovski -, so pa precej dobri. Okrajšani za enega kitarista, ki mu je mama prepovedala nastope, dokler se ne nauči vsaj ene zgodbice iz Biblije, so naši mladi mračnjaki uspešno izvedli »a journey into darkness.« Čeprav se običajno obesim na enega člana, moram napisati, da v Morani na nek način izstopajo vsi. Kar se tiče imageja je to Morani španska vas in vsaj ne zgledajo pozersko. Vsi obvladajo svoj posel super – prstki basista so premeteni in vztrajni in kličejo temo in nevihte. Kitara nas preganja v spancu s svojimi melodijami in drugimi forami, ki kar kličejo hudiča. Klaviaturistka je v stilu tiste ženske iz Satyricon totalno podivjana in se je – ne moreš verjeti – sliši! Skoraj ves čas. Vokalist kriči kot se šika in tudi poje precej dobro. V enem komadu je naredil kar lep zamik s svojimi linijami in povzročil zmedo, ampak jim to dam v plus, ker so stvar izvedli tako dobro, kot bi poslušal Necrophagijo. Ne morem seveda mimo bobnarja, ki pri enajstih letih pelje scat večino ekstremnih bobnarjev v Sloveniji. In ne – to ni bila punčka, hehe! Je učenec druminatorja Kovačiča in čez 10 let bo Leon Flesh Eater krasil naslovnice kakega Sickdrummerja.com itd. Band pa gubi predvsem na eni točki – vokalistovem povezovanju programa. Kot pevec v black metal bandu se: ne smeš podrejati publiki in zveneti, kot da se jim opravičuješ; ne smeš gledati v tla, kaj šele čepeti; moraš mutirati (alkohol in čiki bojda pomagajo) in seveda v stilu Mayhem – če te ne šmirglajo, jih odjebi. Fuck off! The true way!!! Sčasoma bo tale band še drl bregove, samo berite, kar pišem, hehe. Superca.

Velik uspeh so bili – končno eni – German style thrasherji Keller. Če je tole bay area, sem res usekal mimo. Ampak, meni tole zveni kot odličen thrash v stilu Assassin, Darkness, Kreator, Destruction in zaradi vokala kot zgodnji Exodus. Stari, koji šus. Najprej Eliminator par dni nazaj, nato pa Keller. Če so ime dobili po izgovorjavi nemške besede za klet, so zadeli v polno. Tole je bolj underground kot Fritzlovo stanovanje. Čista 10ka. Podivjani bas (igran s prsti), manijakalne kitare (kakšni riffi, kakšne solaže), bobnar, čigar udarci so atomska bomba (kakšne fore s činelami in prehodi) in seveda podivjani vokal, ki je izredno zakon! Vsa stvar je pognala ljudi v totalen šus in prav vidi se, da Slovenija breathes THRASH! Džins jakne, našitki, tiste fru-fru čupice (hail kitarist v rdeči majici) in cel kup folka v moshpitu. Nisem zasledil priredb, ampak samo pure fuckin' thrashmaggeddon. Bojda imajo odličen demo zunaj, tako da ... get it! Or die!!! Ma kaj – just die – tole je THRASH!!!

Uh, preveč je preveč. Po Kellerjih sem kar rabil lepo dozo počitka, ampak kaj, ko sem kar naenkrat slišal priprave bobnarja od Entreat. Bemu miša italijanskega, kaj ta tip dela. In – za razliko od mnogih Italijanov – tale govori odličen »english«. Ampak to je samo postranska zadeva – ključni so Entreat, ki so – vedeli ali ne – verjetno eni prvih bandov v Sloveniji, ki bi jih lahko označil kot melodic death/metal core brez pičkastih delov. Nobenega jokanja, samo lomi jajca i liži kapu! Primorski corovci bodo razumeli. Entreat so, v glavnem, po dveh ploščah in neštetih turnejah ter po parih novih članih, morda malce izgubili na kaosu, so pa pridobili na direktni agresiji. Kitarista Mišo in Mikla sta še vedno totalen šus – riffi, solaže, breakdowni, kaj češ – mojstra sta. Jezus, kak zvok je bil tole! Buuum! Basist, ki mu pozabljam ime, ampak liže kapu, je tudi ena svojevrstna »žvau« in se na odru giblje kot podivjani ork v Gospodarju prstanov. Out of my way! Pevec Patrik je z leti postal brutalni kričač in je na srečo pozabil peti tiste »Moonspell-wannabe« vokale. Novi bobnar je po dinamičnem Roku in neverjetno kaotičnem Samotu najbolje od obeh svetov. Italijan Jonathan je požrl vse, kar igra kot Roddy, Laureano ali Reinert in je totalna mašina (drugače pa tudi pevec/basist glam banda Dirt Show, hehe). Entreat so z njim pridobili precej, predvsem na hitrosti, kar se je slišalo predvsem v novih komadih. Tudi stare stvari so zvenele fajn, pogrešal sem le kakšen komad s plate Shaded. Drugače pa minus za slabo komunikacijo med komadi.

Gledal sem jih že neštetokrat, ampak so me včeraj prvič zares prevzeli. Metal podmladek (po letih, ne izkušnjah) Metal Steel so včeraj bili zmagovalci večera. Vrhunec, kot ga doživiš redkokdaj, je bil njihov in oni sami ter publika so se tega več kot dovolj zavedali. Zvok so imeli monstruozno dober. Total heavy mayhem!!! Ljudi se je nabilo več kot na striptizu vašega lokalnega moto žura in vse skupaj je postala ena ogromna metal žurka. Folku se je trgalo sto na uro in ni ga bilo komada, da ga ljudje ne bi pozdravili z grmenjem. Izpustitev balad v repertoarju je bila zmaga! In band se je tega zavedal – Beny, ki mi običajno deluje malce v strahu, je včeraj dominiral odru. Njegov glas se je odbijal od sten boljše kot žogice Ane Kurnikove in zadel v vsako poro z alkotom/dimom/sokcom prepojenih teles. Njegove kitarske vragolije skupaj z Rokovimi kitarskimi magijami so zadele direkt v dušo. Noro! Basist Matej (če se ne motim, I suck at names) je resnično dober. Kak zvok, kakšno igranje. Worship. Bobnarka Daša ima nešteto enot potrpljenja, glede na to, da ima zminimalizirano paleto ritmov, ampak je Scott Columbus v ženski podobi. Pounds the drums like Thor!!! Ne glede na plato, ne glede na komad in ne glede na priredbo od Requiem, so Metalsteel ugriznili velik zalogaj, ga pošteno prežvečili in izpljunili kot Konan! Samozavestno, dinamično in vrhunsko. Kapo dol.

Za konec so ostali Iron Median, ki sem jih končno uspel videti v živo. Če si pač cover band, posebej pa, če si cover od Maidnov, so pričakovanja tudi visoka. In pričakovanjem so Iron Median uspeli ustreči. Bili so fantastični. Resda se pri tem vidi, da prave Maidne krasijo seveda tudi mnogi efekti, ampak Mediani so pokazali, da vse, kar rabiš, je dobro igranje, komunikacija s publiko in nor folk. To je bil popolni šus. Bilo je tudi kar nekaj napak, ampak pustimo to. Morda ne bi škodilo, če bi vokalist popravil kakšne fore med komadi, ampak le ni bil slab – »Hajdemo u planine« pred Run To The Hills in »Kdor visoko leta, nizko pade« (vse izgovorjeno v pristni zasavščini, zastuopš?) pred The Flight Of Icarus so bili mega! Vokalist Serge Dickinson je izreden, le tu pa tam mu kakšen tonček zmanjka. Ostalih imen nimam pojma, ampak basist je bog. Slovenski Harris! Kitarista sta živi dokaz, da so tri kitare na odru čisto odveč in da vse, kar rabiš je to, da se vsake kitare sliši. Skinila sta jih u nulo. Bobnar je imel svoje super trenutke in svoje kikse, ampak vseeno – tip raztura. Setlista je bila mega, prav tako pa tudi tisti občutek, ko vsi pojejo komade in poleg norijo do konca. Vsaka čast na Deja Vu, The Wicker Man, Moonchild, Clairvoyant itd. Razširite repertoar še s kakšno izgubljeno klasiko a la Phantom Of The Opera itd., pa ste čista zmaga. Superca!

Ampak vseeno – kar je preveč, je preveč in tudi 5 bandov na večer ni lahek zalogaj. Vseeno je Izbruhov metal fest bil v vseh pogledih odličen dogodek, ki bo, upam, postal stalnica in da bo z leti samo pridobil. Se vidimo naslednje leto!

SORODNE VSEBINE:
12. 10. 2006Izbruh Metal Festival / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana