Me prav veseli, da Izbruhovci vztrajajo tudi pri Metal Festu. Še bolj pa me veseli, da se je stvar zgodila v Bazenu. Ni boljšega placa za tovrstne underground feste. In tudi okolje – na eni strani iluzija potrošništva, na drugi grozljiva prisotnost industrije, vmes reka in seveda vreme na tak metalski večer, ki je bilo vetrovno, hladno, deževno in grozljivo. Can't beat that! No, prispel sem ravno prav, da sem opazil veleznano stojnico Hellfuckerja in Djurota, kjer si lahko poleg dobrih metal klasik nabaviš še merch nastopajočih. Jebiga, kasneje pade CD od Vehemence, pred tem pa za old skul šankom pivičke in redbull vodke. No, malce skačem sem pa tja v času, ampak hočem samo ponazoriti, da imaš poleg bandov videti marsikaj. Tu pa tam kaj skaditi, brez problema karkoli popiti, vmes pa debatirati s prijatelji in prijateljicami iz dobesedno povsod. Mater, a kdo sploh ve (razen organizatorja), koliko folka je bilo? Meni se je zdelo precej – in to je super občutek. Bazen serves its purpose!
Prišel pa sem tudi ravno prav, da sem ujel začetek ekstremnih Bleeding Fist. Ta band je nekoč bil thrash, no zdaj se mi pa zdi, da je daleč od tega. Kolikor sem včeraj slišal, je tole totalen bestial unholy blasphemic war metal v stilu Impiety, Bestial Mockery, Ampűtator ipd. Tole je totalna nojzačina – res, divje tako, da ušesa krvavijo. Ne vem, katere vse komade so igrali, ker je v tem nečloveškem divjem hrupu bilo težko razločiti, kaj sploh poslušaš. Ampak, to ni metal za pičke – tole je res »christraping« stuff. Ni ne vem koliko moj stil, ampak vseeno se jih splača pogledati. Na odru so resda bolj statični kot nagrobnik in tudi zdi se, da v tem hrupu poslušaš eno in isto stvar, ampak ga sekajo. Kitarist/vokalist Hellscream popolnoma ustreza imenu, le očala niso toliko evil. Drugi kitarist Angelűs se giblje v eni in isti maniri in njega pogled je usmerjen zgolj v vrat kitare, medtem ko je prava pojava nihče drug kot basist Infernal Karbűrator, ki ne igra basa. On ga pretepa! Živalsko, obsedeno, Satanu povšečno! Ko smo pa že pri pretepanju, ne bi se nikoli rad reinkarniral kot činela, po kateri tolče bobnar Krieg Maschine. Unhuman!!! Ta tip ne špara z udarci – tole je totalno nabijanje žebljev v križ – and Jesus can't do anything about it. Bleeding Fist so totalno nabili vse! V faco, direktno in vas pustili krvave, medtem ko so smeje šli drugam! Blasphemy in its most vicious form!
Za njimi so prišli druge vrste agresivci. Zasedba Inmate, ki je znana po tem, da ne more dobiti pevca oz. ga hitro zgubi, ko ga že ima (je za razmislek, a ne?), je kljub svojemu instrumentalnemu prikazu, katerega pomanjkanje vokalista občasno postane malce monotono, dokazala, da mojstrsko obvlada to, kar igra. Ritem sekcija – bobnar Jurč in basist Sašo, ki občasno tudi vrže kakšno komunikacijsko slaščico – je točna, udarna in združuje najbolje obeh svetov oz. mixa thrash in metalcore tako dobro, da bi najraje skočil do stropa! Kitarist Aleš je žival na melodijah ali pa peklenskih riffih, medtem ko je drugi kitarist, Andrej (a še komu ta tip zgleda kot Jeff Waters), še večja. Ne glede na počeno struno, če se ne motim, se je tip vrnil nazaj hitreje kot Mustaine na kokain v svojih mladih dneh in odigral totalen šus. Skupina je zanimiva, dinamična in tudi včeraj je imela precej dober zvok. Samo še pevec jim manjka … (hint! hint!)
Verjetno so vrhunec za mnoge predstavljali dobri stari bazenovski znanci in po mojem mnenju edini pravi heavy metal v Sloveniji, Dawn Patrol. Resda jim zvok ni bil najboljši, ampak vseeno so fantje in dekle pokazali, kako se ga nažiga. Bobnar Wuko je bil pravi Scott Columbus – le mnogo bolj tehničen – in je vodil dogajanje kot »metal militia«, ki se ne ustavlja pred nikomer in ničemer. Kitarista Jan in Iztok igrata kitare kot bi pila vodo, medtem ko basistka Ana owns the bass! Udri!!! Vokalist Aleš je neusahljivi vir energije, s fenomenalno komunikacijo in peklensko dobrim glasom. Vse skupaj je zvenelo super in komadi a la Dark Side Of Society, Ghost, Fortress (fenomenalni štiklc!!!) in morda avtobiografski Alcoholic so posekali vse. Morda sem pogrešal še železni hit Rockstar Ate My Hamster, ampak če so ga igrali, pa krivim pijačo za zabris spomina.
Kranjski – bazenski – metal fest je zame tudi predstavljal prvo srečanje z eno najbolj uspešnih domačih ekstremnih zasedb, Dekadent. Dve plati, odlični spoti, precej unikatni black in seveda več kot dovolj kilometrine, so zabili žeblje v glavo vsakemu skeptiku. Vokalist Artur ne pusti nikogar pri miru – z glasom zahteva, da se potopite v svet Dekadence, pa naj vam bo to všeč ali ne. Ob njem sta še kitarist Boštjan in basist Andrej, ki sta odlično dopolnilo Dekadentove vizije, če pa dodamo temu še klaviaturista (ki niti ni preglasil ostalih, a žal se ga tudi niti ni slišalo preveč) Alena, dobimo ne samo koncert, ampak zaradi luči, melodij, hladnega okoliša, več kot ustreznega vremena in seveda manijakalnega bobnanja Foga (Gorgoroth, Mrtva Goša, Nefarium itd.), kar en dogodek, nekakšno potovanje v nek čisto drug svet. Naj so bili komadi iz prve ali pa iz druge plate, Dekadentovo potovanje je bilo mojstrsko krmarjenje v viharnih valovih, kjer nas je na koncu teme pričakala luč. Dekadent sploh niso band, ki bi ga poslušal, ampak res je, da znajo narediti prekleto dober šov. In se jih splača videti.
Prevelika utrujenost prejšnjih dni, podkrepljena s pomanjkanjem prevoza, sta botrovali temu, da Noctiferie žal nisem uspel videti. Če vas zanima, kako so se odrezali, si podrobneje preberite forum v tem elektronskem mediju.
Prvi dan je bil odličen! Upam, da bo drugi sledil temu in celo – da ga bo potolkel.
