Iron Maiden / Trivium / Lauren Harris

»Enkrat ni nobenkrat,« pravi star pregovor, zato sem se v ponedeljek, 4.12. zvečer odpravil proti Tivoliju, kjer sta čakala dva avtobusa agencije Koncerti.net. Smer: Zürich. Pot do Švice je bila dolga, zaloga pijače pa tudi primerna. Po prihodu na prizorišče je bilo do koncerta še dobrih 8 ur, zato smo čas krajšali v enem izmed redkih »normalnih« barov v centru mesta.
V samo dvorano, ki menda sprejme okoli 13.000 koncertnih navdušencev, so začeli spuščati okoli šeste ure zvečer, pred tem pa so po zvočnikih dajali še zadnja navodila in razlagali prepovedi. »Ne prerivjate se, vsi boste v dvorani v petih minutah! Kajenje strogo prepovedano, kadi se lahko le v predprostoru dvorane. Kršitelji bodo odstranjeni iz dvorane!« in podobno. In res, skoraj brez prerivanja smo prišli do druge vrste.
Otvoritev koncertov na celi turneji pripada »little miss« Harris, Lauren in njenemu bandu. Čeprav gredo komadi ob drugem poslušanju že malo v ušesa, gre še vedno za brezobrazen poprock B kategorije, kot ga lahko slišimo v kakšni reklami za žvečilne gumije, v kateri nastopajo kvazi rockerji, avtorji pa očitno niso imeli denarja, da bi plačali licenco za komad Born To Be Wild. Skrajno nezanimivo, če ne bi bosa po odru kot srnica skakljala Lauren, nad katero se je slinilo prvih nekaj vrst. Ker se je nastop začel malo po sedmi uri, si je prvi band ogledalo zelo malo ljudi, verjetno niti dva tisoč ne. Parter je bil več kot pol prazen, na tribunah pa je bilo vsega skupaj nekaj deset ljudi.
Lokacija v drugi vrsti se je izkazala za idealno za ogled Lauren, žal pa je bila najslabša možna za poslušanje Trivium, saj se na tem mestu (meter ali dva desno od sredine odra) ni slišalo nobenega izmed treh vokalov, saj nobeden izmed le-teh ni prihajal iz backlinea, temveč iz centralnega ozvočenja. Škoda, saj smo bili tako deležni le dela energije, ki jo je band izžareval od začetka do konca nastopa. Ameriška četverica je tako kot v Milanu dala vse od sebe in s tem prebudila publiko. Svoj del k temu je prispevala majhna razdalja med odrom in publiko (na primer po koncu Lauren Harris se je dalo rokovati z njenim bobnarjem, ki je stal na odru in stegnil roke), kar je nenavadno za tako veliko dvorano. Tako je bil pretok energije še večji, gneča v prvih nekaj vrstah je počasi postala nevzdržna, vročina pa peklenska. Med odmorom smo se raje pomaknili do šanka in nato poiskali mesto, kjer lahko uživaš v koncertu, ne da bi bilo treba 90% energije usmeriti v to, da stojiš na nogah in da ti ne populijo las.
Dvorana se je med tem že napolnila, a je bilo prostora še dovolj. Za razliko od Milana so tu strogo ločevali tribune in parter, na tribunah pazili, da so stopnice vedno prehodne itd. Tudi parter ni bil zelo poln. Po nasnetem uvodu Doctor Doctor se je začelo zares. Iron Maiden – A Matter Of Life And Death. Cel album, od začetka do konca, tako kot v Milanu in drugod na turneji. Zvok v Hallenstadionu je bil za nekaj odtenkov boljši kot v Milanu, sploh kar se vokala samega tiče. Zvok je bil nižji in bolj poln. Žal je to odtehtal odziv publike, ki je proti peklenskemu temperamentu Italijanov pešal. Kljub temu, da so Iron Maiden tudi v Švici prodali nov album v rekordnih številkah, je bil delež publike, ki je pel vse nove komade manjši, tudi spodbujanje med komadi je bilo nekaj decibelov tišje. Vseeno je bila atmosfera odlična. Celoten nastop je pokvarilo nekaj kiksov – najbolj ga je »biksal« Nicko, ki je konec komada Brighter Than A Thousand Suns tako zafrknil, da so se za dobro sekundo izgubili vsi člani banda razen Brucea, ki je komad suvereno nadaljeval brez ostale peterice. Nekaj nepotrebne improvizacije na bobnih je bilo opaziti tudi med drugimi novejšimi komadi. Gre za preutrujenost od vsakodnevnega igranja, slab dan ali premalo vaje pred turnejo? No, utrujen gotovo ni bil Bruce, ki je Hallowed Be Thy Name na koncu odpel mnogo bolje kot nekaj dni prej. Pred tem komadom pa so se zvrstile še štiri stare uspešnice. Brez Fear Of The Dark skoraj ne gre, brez Iron Maiden, ko se je na odru prikazal Eddie, pa sploh ne. »Švicarji ste znani po preciznosti in točnih urah, ampak danes kažejo narobe! Koliko je ura? Enajst? Ne! It's Two Minutes To Midnight!!!«.
Kljub identični set listi kot je bila milanska je bil koncert v Zürichu čisto nekaj svojega. Tako po slabših straneh, kot seveda po boljših. Če bi se moral odločiti, kateri koncert je bil boljši, bi se tehtnica po daljšem premisleku premaknila na stran Züricha.
(Opomba zame: avtobus je zabaven, zdrobljena kolena po taki vožnji pa niso nič kaj prijetnega. Boljšo varianto sta ubrala dva izmed slovenskih obiskovalcev, ki sta pripotovala z letalom). Set lista Iron Maiden: Different World, These Colours Don't Run, Brighter Than a Thousand Suns, Pilgrim, Longest Day, Out of the Shadows, Reincarnation of Benjamin Breeg, For the Greater Good of God, Lord of Light, Legacy, Fear of the Dark, Iron Maiden, 2 Minutes to Midnight, The Evil that Men Do, Hallowed Be Thy Name.