Iron Maiden / Rise To Remain

Začetek junija je čas, ko se že tradicionalno zbere ekipa slovenskih zanesenjakov in se za en teden odpravi proti severu Evrope, vendar o končni destinaciji več v naslednjem prispevku. Pot do primarnega cilja so nam namreč v Stuttgartu prekrižali kar bogovi v podobi osivelih dolgolascev pod imenom Iron Maiden. Stuttgart, natančneje Schleyerhalle, je bil kraj zadnjega od šestih koncertov na nemških tleh v okviru aktualne svetovne turneje The Final Frontier Tour 2011. »Device« tokrat v okviru promocije svojega petnajstega studijskega izdelka The Final Frontier plujejo po svoji 21. turneji v tridesetletni zgodovini. Preko valovite nemške pokrajine so jim jadra pomagali napenjati Rise To Remain.
Približevanje dvorani nas je navdalo z zaskrbljenostjo, ko smo na plakatih pod podobo Eddieja zagledali napis »sold out«. Ni kaj, potrebno je bilo aktivirati pogajalske sposobnosti in si pri preprodajalcih zagotoviti vstopnico po razumi ceni. Naš soborec je preprodajanje vzel skrajno resno in se tudi sam spustil v biznis. Preprodal je toliko kart, da si je za svojo povrnil 100% vrednost. Temu se reče iznajdljivost in imeti jajca!
Za smotrno potezo se je izkazal zgodnji vstop v dvorano. Parter je bil razdeljen na tri sektorje po načelu kdor prvi pride, bližje odra stoji. Ko se je prvi napolnil, se je odprl naslednji. Vsekakor je delitev parterja na več ograjenih sektorjev zelo pametna ideja. Pregovorno pametni Nemci pri vprašanju varnosti ničesar ne prepuščajo naključju. Nadvse primerno za mlečne, golobrade črne duše z lasmi do ušes, ki jih je kar mrgolelo tam naokoli. Iz prve roke zagotavljam, da za »klince«, ki ravno vstopajo v nesmrtni svet heavy metala, ni lepšega, kot iz prvih vrst občudovati lokomotivo te zvrsti glasbe.
Ogrevalni aparat, ki sliši na ime Rise To Remain, se je na odru prikazal ob tisti uri, ko se pri nas običajno končajo poročila na televiziji. Skupina petih Londončanov, ustanovljena leta 2006, ki trenutno razen dveh EP izdaj na trgu glasbe še nima kaj dosti ponuditi, je pritegnila pozornost publike zgolj iz enega samega razloga. To vsekakor ni bila njihova glasba, temveč vokalist Austin Dickinson, za katerega je bilo po priimku sodeč moč sumiti, da je v krvni povezavi z Bruceom Dickinsonom. Prekleto res, to je polovica Brucea! Po vzoru Stevea Harrisa, ki je pred leti na turnejo vzel hčerko Lauren, je tokrat Bruce omogočil isto svojemu sinu. Glasbena usmeritev nikakor ni bila pogodu masi željni pravovernega Iron Maiden stila. Moderen metalcore, ki ga mladeniči sicer odlično obvladajo, ni prepričal. Uigranost v bistvu ni bila niti za trenutek sporna, še več, zvok nikoli ni zatajil, kar se sicer pogosto dogaja predskupinam, kitarska dvojica pa je celo postregla z za metalcore precej neobičajnimi solažami. Ritem sekcija je zvenela naravnost »švicarsko«! Največja pohvala in priznanje pa gresta Austinu. Fant, ta ima kaj izustiti! Kombinacija growlov in clean vokala je bila odpeta z veliko mero prefinjenosti in moči hkrati. Očitno je dečko podedoval tiste očetove gene, kjer se skriva zapis glasilk, za nadgradnjo naravnega talenta pa je imel povrhu vsega ob sebi še človeka, ki pozna marsikateri trik vokalnega interpretiranja. Čeprav večini od nas Rise To Remain žanrsko ne predstavljajo posebne draži, so pokazali visok nivo glasbene kvalitete, v kolikor je le-to pri metalcoru sploh mogoče pričakovati.
Setlista: The Serpent, Purify, Illusive Existence, Salvation, Power Through Fear, Nothing Left, Bridges Will Burn.
Srca so odprta, cilj znan, tudi vesoljska raketa se je že bohotila na odru. Manjkali so samo še astronavti, da jo skupaj z desettisočglavo množico izstrelijo do končnih meja. Deveta ura je prinesla oznanilo v zvočni podobi Doctor, Doctor. Kulise so padle. Razgalila se je pista, po kateri se bodo ta večer podili večni mladeniči, odeta v kovinske barve, točkaste lučke in kompozicije, ki so tematsko predstavljale koncept aktualnega studijskega izdelka The Final Frontier. Vesoljsko popotovanje se je s Satellite 15... The Final Frontier pričelo. Žal je bila prva polovica komada v celoti spuščena preko predvajalnika. Za inštrumentalni del bi bilo to še nekako razumljivo, ne vidim pa razloga, zakaj ga Bruce ni sam odpel. Brez ustavljanja se je koncert odvijal naprej z El Dorado in 2 Minutes To Midnight – dvema ne preveč kompleksnima komadoma, ki sta služila kot enkraten poligon za fizično ogrevanje tako odrske šesterice kot tudi množice. Maidni s tekanjem in skoki čez ovire znova in znova dokazujejo, da jim zob časa še ni načel podvozij.
Pred The Talisman se Bruce prvič obrne k razgretim glavam: »Šest razprodanih datumov v Nemčiji in z zlato ploščo nagrajeni album The Final Frontier sta dosežka, ki ju ni moč pripisati Iron Maiden. Za vse to ste zaslužni vi,« je podpihoval vernike. Oddolžijo se nam na najboljši možen način, saj The Talisman v vsej svoji progresivnosti premore tudi zelo zahtevno vokalno linijo. Bruce jo vidno skoncentriran na dah jemajoč način odžvrgoli. Moč v njem nikakor še ni pošla! Impresivno! S sledečim Coming Home Iron Maiden govorijo o izkušnjah, pridobljenih širom sveta, ki jih zadnje desetletje nosijo domov s svojih romarsko obiskanih turnej. Eden vrhuncev tokratnega repertoarja je bil vsekakor kraljevski Dance Of Death. Na tem mestu sem žal pričakoval veliko več od slišanega. V primerjavi z interpretacijo na Dance Of Death Tour pred nekaj leti, je zvenel prav površno in medlo, brez pompoznosti, ki jo skriva v sebi in kakršno so nekoč Maidni že znali pričarati. Res je, glasba Harrisove kompanije se je z albumom The Final Frontier precej spremenila, tako kompozicijsko kot zvočno. Še najbolj v oči bode nekdanja zapriseženost Davea Murrayja fendericam, saj se fant dandanes veliko bolj poslužuje Gibsonk in to celo pri na Fender kitari ustvarjenih The Trooper in The Wicker Man.
Po obeh hitih namenjenih trganju majic, prejemanju bušk in izgubljanju obuval je publiko nekoliko umirila skladba Blood Brothers – balada, ki to ni. Vsebinsko je sicer prežeta z močnimi čustvi, vendar hkrati v sebi nosi vse, kar so heavy metal bogovi vedno predstavljali. Iron Maiden so v zadnjih letih nedolžnost izgubljali na oddaljenih področjih Indije, Singapurja, Kostarike, Indonezije, Združenih arabskih emiratov … kar je bila definitivno nova šola za vsega vajene popotnike. Kot pravi Bruce: »Ni važno, ali si musliman, kristjan ali hindujec, si črne ali rumene polti, si politično korekten ali ne in s katerim spolom spiš. Ko si na koncertu, smo vsi samo eno – družina Iron Maiden! To nas združuje! Pozabimo na stvari, ki nas razdvajajo! Blood Brothers!«
Tekom celotnega koncerta se mi je dozdevalo, da se fantje na odru sumljivo spogledujejo, a uganka je bila razkrita ob uvodnih taktih te skladbe. Adrian Smith in Niko McBrain sta se grdo zgrešila. Predvidevam, da so se slabo slišali med seboj, kar je bilo opaziti že prej, vendar se zaradi rutinske izvedbe ni tako drastično izrazilo kot tokrat. Dobrovoljčki iz Velike Britanije pa so vse skupaj le pospremili z nasmeškom. Teatralno naravnani When The Wild Wind Blows je občinstvo naravnost prikoval. Le-to je z odprtimi usti spremljalo sporočilo še enega v vrsti kapitalnih izdelkov milenijske Bruce/Smith ere. Platno s sliko od potresa porušenega mesta nas vse opominja na minljivost, ki se je zaradi egoistične naravnanosti ne zavedamo. Ko se pogovarjamo o drugih, je vse res, ko pa taista resnica pride do nas, jo zavržemo. V zadnjih treh pesnitvah pred bisom so se Maidni ponovno spustili v heavy divjanje. Zimzeleni Fear Of The Dark izvabi močne glasovne ovacije ponorele množice. Razumevanje mi tukaj odpove; zakaj tak dramatičen odziv na komade, ki ji skupina redno igra že 20 ali 30 let na vsakem koncertu? Resda so super izdelki, vendar imajo prav takšnih, ki jih sicer nikoli ali zelo redko odigrajo, na zalogi še veliko. Na to vprašanje do razumnega odgovora najbrž ne bom nikoli prišel. Iron Maiden se na odru pridruži četrti kitarist – velik, debel, gnil in grd stvor s kitaro v roki. Janick Gers in Dave Murray v njem prepoznata hudo konkurenco, zato se ga nemudoma lotita. Bitka je dobljena, a vojna nikakor. Eddie se bo vrnil! V bisu smo deležni še treh neuničljivih hitov, s katerimi Maidni ponovno dokažejo, zakaj so za mnoge najboljši metal sekstet na planetu Zemlja. Kot je obljubil, se iznad bobnov še enkrat pojavi vsemogočni Eddie. Tokrat še bolj zlobno hlasta za svežim mesom, ki se mu podi pred nosom. Zadnjemu delu repertoarja nisem posvečal toliko pozornosti, saj se skozi leta ne spreminja kaj dosti in bi se zgodba samo še ponavljala.
Splošna ocena koncerta iz Schleyerhalle na lestvici od 1 in 10 bi bila 7. Že zaradi dejstva, da se bo dogodek odvijal v dvorani, sem namreč pričakoval nekoliko boljši zvok. Iron Maiden vsekakor niso več to, kar bi »80's die hard« verniki od njih želeli. Zdi se, da so z albumom The Final Frontier dosegli tisto, k čemur so od povratka Dickinson/Smith vseskozi strmeli. V smislu vseživljenjskega učenja so definitivno zrasli in odrasli. Dejstvo, da nikoli niso niti za trenutek izgubili prepoznavne redeče niti, jih dela še večje. Predstava, sestavljena iz kompleksnih in progresivnih kompozicij ter hitrih heavy rušilcev, je ponudila točno to, kar Iron Maiden danes so. Majhna zamera gre popolni ignoranci ere Blazea Bayleyja, ki jo bodo, upajmo, vključili v naslednjo »best of« turnejo. Turneja The Final Frontier se še zdaleč ni končala, mene pa že razganja od firbca, kaj bodo »Železne Device« spesnile na novem studijskem izdelku. Nekaj je gotovo: zadeva bo super, kot še vsakokrat do sedaj. Ob čakanju nanjo pa nas bodo Iron Maiden razvajali s tretjo v vrsti best of turnej. Se vidimo tam!
Setlista: Satellite 15... The Final Frontier, El Dorado, 2 Minutes To Midnight, The Talisman, Coming Home, Dance Of Death, The Trooper, The Wicker Man, Blood Brothers, When The Wild Wind Blows, The Evil That Men Do, Fear Of The Dark, Iron Maiden, The Number Of The Beast, Hallowed Be Thy Name, Running Free.

Alen