In Flames / Devil Driver / Caliban

Turneja po izidu albuma Soundtrack To Your Escape je bila ena najkrajših evropskih turnej In Flames do sedaj. Zato je bil namesto vsaj dveh avstrijskih koncertov tokrat na sporedu en sam, v graškem Orpheumu. Kot predskupini sta na turneji občinstvo ogrevali Caliban in Devil Driver.
Koncert so odprli nemški metal oziroma hardcoreovci Caliban. Do koncerta je bil band zame čista neznanka, v tridesetih minutah pa me niso prepričali, da bi se začel zanimati zanje. Glasba in nastop enostavno nista bila po mojem okusu. Nekaj mosherjev se je našlo, ki se je zaletavalo drug v drugega in nerviralo ostale. Tudi pevčev poizkus, da bi med zadnjim komadom pod odrom nastal mosh pit, ni ravno uspel. Od njihovega nastopa mi je še najbolj ostala v spominu pevčeva podobnost z Miletom Ačimovićem.
Tudi o Devil Driver nisem vedel kaj več od tega, da jih je ustanovil Dez Fafara (ex- Coal Chamber). Vendar kolikor se sploh spomnim Coal Chamber, so se mi Devil Driver bolj dopadli, tudi dosti bolj kot prva predskupina. Mešanica hardcorea, death metala in modernega thrasha je glede na odzive pustila veliko boljši vtis tudi pri publiki. Mosh in headbanging sta bila intenzivnejša, aplavz in vzkliki močnejši… Devil Driver imajo v sebi več energije in predvsem več karakterja kot Caliban.
Okoli pol desetih so na oder končno prišli In Flames in začeli z novim komadom Dead Alone. Prava eksplozija je sledila takoj zatem s Pinball Map, System in Episode 666. “Če bi na svetu obstajala metal država, bi bila to njena himna,” je Whoracle klasiko napovedal Anders. Eksplozijo je povzročila publika, na odru je tokrat v obliki pirotehnike in izbruhov ognja ni bilo. So pa zato imeli odličen light show. Več novega materiala je prišlo na vrsto v sredini nastopa, odigrali pa so tudi nekaj starejših presenečnj, kot recimo Coerced Coexistence in Square Nothing. Izpustili so nekatere skladbe, ki so bile v zadnjem času stalnica v repertoarju, Bullet Ride, Ordinary Story, žal pa niso odigrali čisto nič z “breakthrough” albuma Jester Race. Mislim, da nihče ne bi protestiral, če bi slišali vsaj Moonshield. Čeprav Anders pravi, da je Clayman najboljša skladba na svetu (samozavesti Andersu tudi drugače ne manjka), čisti vrhunec njihovega nastopa pomeni Only For The Weak. In Flames na tej turneji snemajo material za svoj prvi DVD in Anders je obljubil, da bodo nanj uvrstili tudi najboljše posnetke oziroma posnetke najbolj divjih publik pri Only For The Weak. Skakanje praktično celotne dvorane je ujelo ostro oko snemalca Victorja in mogoče posnetki še res pridejo na DVD. A konkurenca med posnetki bo najbrž kar ostra. Odlično vzdušje se je seveda nadaljevalo z Behind Space, The Quiet Place in Colony, za konec pa je bila na sporedu še My Sweet Shadow. Dodatkov na tej turneji ne igrajo. In Flames so bili odlični, vendar smo jih na odru tudi že lahko gledali v boljši verziji.
Set lista In Flames: Dead Alone, Pinball Map, System, Episode 666, Embody The Invisible, Watch Them Feed, Coerced Coexistence, Cloud Connected, Touch of Red, Like You Better Dead, In Search For I, Square Nothing, Clayman, Trigger, Gyroscope, Only For The Weak, Behind Space, The Quiet Place, Colony, My Sweet Shadow.