REPORTAŽE

23. 10. 2013

Hetroertzen / Troll / Dødheimsgard

Channel Zero, Metelkova, Ljubljana / 20. 10. 2013

Popolna nedelja. Če me kdor koli vpraša, kakšen je bil pretekli vikend, mu v špici načetega tedna z nasmeškom na obrazu odgovorim: »Perfekten!« Vreme je bilo tako v soboto kot v nedeljo super oziroma je vzdržalo kljub drugačnim napovedim do trenutka, ko smo se po več kot enourni zamudi vsi obiskovalci posebnega black metal večera na Metelkovi stlačili v dvorano kluba Channel Zero, da bi slišali prvi band. A naj se zaenkrat vrnem dve uri v času nazaj. Nekje med pol sedmo in sedmo sem parkiral skorajda neposredno pred vrata dvorane, kjer je že bil parkiran avtobus z bandi in opremo. Takrat je bilo dogajanje na parkirišču še relativno skopo; na različnih koncih so se čakajoči pogovarjali v dvoje ali strmeli v svoj »pametni« telefon – ja, ta pojav je tudi med metalci zmeraj bolj pogost. Obrazi z vseh koncev Slovenije, katerih povprečna starost bi najverjetneje štela preko 30, so nakazovali, da je dotični dogodek nekaj za tiste, za katere metal ni zgolj uporniška faza v življenju, temveč se je ta globoko zakoreninil v njihovo DNK. Za malo več gneče so nato počasi poskrbeli člani posameznih bandov in tako je Nagash kar hitro privolil v izmenjavo nekaj prijaznih besed z dvema obiskovalcema koncerta s Hrvaške (teh v nedeljo sploh ni bilo malo) ter zlobno poziranje za ovekovečenje z bliskavico mobilnega telefona. Ko sta se zadovoljna Hrvata poslovila od vodje »Trolov«, le pol ure pred napovedanim pričetkom koncerta, sem še sam na hitrico pristopil in izkoristil priložnost, da ga prosim za intervju. S skodelico čaja v roki sem takoj dobil prijazen pozitiven odgovor na svoje vprašanje, nakar sva potrebovala le še miren kraj za pogovor. Mali park, če temu sploh lahko tako rečem, poleg parkirišča se je Nagashu zdel idealen, meni pa je tudi ustrezal. Tekom intervjuja sem (mislim, da celo pred organizatorjem) zvedel, da so se bandi odločili za drugačen vrstni red nastopanja, in sicer naj bi začeli Dødheimsgard. Super! Glavni band takoj za predjed in, če bo na koncu ostalo kaj prostora v želodcu, še predskupina za desert.
No, kljub vsemu je zadeva izpadla malo drugače. Za predjed smo se vsi obiskovalci dodobra nažrli čakanja, ki je trajalo več kot eno uro od napovedanega začetka, saj so imeli Dødheimsgard tehnične težave, ki jih niso uspeli rešiti. Za nas obiskovalce je to v prvi vrsti pomenilo krajšo setlisto, okleščen nastop in odsotnost corpse painta (le za pevca ne morem zagotovo trditi, ali je nosil corpse paint ali tetovažo čez polovico obraza in glave, se pa nagibam k slednjemu). Za corpse paint mi je tako ali tako popolnoma vseeno, ni mi pa vseeno za okoli dvajset minut krajšo setlisto in okleščen nastop, saj bandu ni uspelo usposobiti matrice, na kateri temeljijo novejši komadi. Res velika škoda, saj bi sicer v živo slišali tudi Traces of Reality. A po drugi strani band novejših komadov vseeno ni povsem izpustil, kar je pomenilo svojevrstno glasbeno izkušnjo, kot bi poslušal cover band, ki igra priredbe lastnih komadov, ki so zaradi neuporabe matrice in osredotočenosti na klasične metal instrumente izzveneli dosti bolj surovo in direktno. Meni je bilo všeč, večini v prvih dveh vrstah okoli mene, ki smo neprekinjeno opazovali ritmično prestopanje Aldrahna v ritmu glasbe, tudi, marsikomu pa spet ne, saj so Dødheimsgard posebni ravno zaradi svoje raznolikosti, ki pa je v nedeljo v živo nismo uspeli doživeti v celoti. Smo pa zato lahko podoživeli toliko bolj močan prvinski občutek drugega vala black metala, saj je bil band prisiljen odigrati še več komadov s prvih dveh plošč. In tako so v mojih ušesih spet zmagali.
Setlista Dødheimsgard: The Crystal Specter, Utopia Running Scarlet, En krig a seire, Bluebell Heart, Ion Storm, Kronet Til Konge, The Snuff Dreams Are Made Of, 21st Century Devil, When Heavens End, Shiva-Interfere, Monumental Possession, Midnattskogens sorte kjerne (komada z zadnje plošče je odpel Vicotnik, medtem ko se je Aldrahn umaknil v zaodrje).
Med premorom, med katerim smo čakali na druge »zvezde« z Norveške, sem za rokav pocukal še Vicotnika, ki je takoj privolil v intervju. Ker nisva vedela kam, sva se odpravila na stari kraj zločina, ponovno pod kostanje, kjer pa je bilo že vse mokro od dežja, ki je prenehal ravno pravi čas, da čakajoči na nadaljevanje nismo bili mokri. V dvajsetih minutah mi je Vicotnik razložil podrobnosti okoli tehničnih težav, odgovoril na vsa moja vprašanja in se nato pomešal med množico pred dvorano ter tam še naprej odgovarjal na vprašanja drugih, medtem ko sem jaz hitel v notranjost, kjer so Troll končevali svojo drugo pesem.
Res škoda, da sem zamudil njihov že tako skrajšan nastop. Optično so Troll ponudili malo več, saj je band dejansko imel dovolj časa za »šminkanje«, za razliko od Dødheimsgard pa je bilo zasedeno tudi mesto za klaviaturami. Ker se tudi Troll ne nahajajo na promocijski turneji, so lahko posvetili več pozornosti prvi plošči, ki letos praznuje dvajset let. Vrhunec in največje presenečenje njihovega nastopa je zame predstavljala pesem Trollberg, s katero je band ustvaril pravo norveško folklorno vzdušje (o tem je seveda možno na dolgo in široko debatirati) in me je hkrati spominjala na čudovite viže iz leta 1995, ki sta jih Satyr in Fenriz izdala pod skupnim imenom Nordavind (Storm). Opisanemu vrhuncu je takoj sledil naslednji, saj so Troll odigrali še neizdan komad s prihajajočega albuma, ki ga je med intervjujem napovedal tudi Vicotnik – torej se lahko v začetku leta 2014 veselimo kar dveh zanimivih izidov z Norveške. Po kratkem skoku v začetek novega stoletja s Color of Evil se je band nato ponovno vrnil k prvencu in koncert zaključil celo s komadom Drep de kristne. Žal nam za razliko od Dødheimsgard Troll ni uspelo priklicati nazaj na oder.
Po skromnem premoru so sledile na novo kronane zvezde večera, ki pa so zaradi tehničnih težav Dødheimsgard in nezanimanja za Troll v ušesih mnogih predstavljale dejanski vrhunec večera. Hetroertzen so koncertnemu večeru dodelili okultni status ter mu dodali veliko mero spiritualnosti in pridih črne maše. Od neposrednega black metala, ki bolj prizemljen ne more biti, so preostanek razredčene publike v dvorani dvignili v višje sfere. Hetroertzen so večinoma hitri, zanimiv kontrast k proizvedeni brutalnosti pa proizvaja pevec s počasno gestikulacijo in umirjenim podajanjem besedila. Za svoj nastop je band uporabil celo gong, ki so mu ga ekskluzivno priskrbeli organizatorji koncerta, a je bil ta za moje pojme premalo izrazit oziroma premalo uporabljen. Po drugi strani pa ni manjkalo igranja z ognjem, kroženja z nožem po zraku, sveč, ogromnega železnega pentagrama … Po toliko letih obiskovanja koncertov se pač lahko takšnim stvarem le še nasmehnem, saj me je mladostniška evforija že zdavnaj minila, ob vsem videnem v preteklosti pa je treba sekstetu vseeno priznati določeno mero izvirnosti za svoj performans. V kombinaciji s poznavanjem njihovih komadov bi na tem mestu skoraj zagotovo uporabil kakšen superlativ ali dva, pa tudi zvok je bil pri njih za razliko od obeh norveških bandov, pri katerih so bili vokali slabo slišni, najboljši. Mogoče jih naslednjič na kakšnem slovenskem odru srečamo v vlogi pravega headlinerja.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
20. 6. 2011Channel Zero / Novice
6. 2. 2014Red Fang / The Shrine / Lord Dying / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
14. 10. 2019
White Ward, Ultha
Klub Močvara, Zagreb, Hrvaška
14. 10. 2019
Sunnata, Yatra
Mladinski center Gornja Radgona
15. 10. 2019
Jesus Chrüsler Supercar
Channel Zero, Metelkova, Ljubljana
15. 10. 2019
High Reeper, Crypt Trip
El Covo De Jameson, Opčine, Italija
15. 10. 2019
Machine Head - Burn My Eyes 25th Anniversary Tour 2019
Zenith, München, Nemčija
16. 10. 2019
Ultha
KAPU, Linz, Avstrija