Helstar / Metalsteel

Na dotični torkov večer se je ponovno odvil sestanek starejših občanov kovinarskih zanimanj, to pot na klasični lokaciji zgornje dvorane Orto bara, kjer je s svojimi Helstar ponovno gostoval častni občan kraljestva med vodami Janez Rečnik oziroma James Rivera. Kot je pri tem v navadi, so bili v vlogi gosta na koncertu ponovno Metalsteel, ki jih z Janezom veže dolgo prijateljstvo, ki sega v čase projekta Sabbath Judas Sabbath. Nabralo se je spodobnih 100 metala željnih glav in koncert se je ob napovedani uri, torej dvajset minut čez deveto, lahko začel.
Metalsteel letos praznujejo polnoletnost. Verjetno bo kdo iz moje generacije ali starejših zdajle planil v luft: »Pa kako, saj so oni komaj polnoletni!«, a realnost je taka, da je ta medvoška metal sila z nami že 18 let. Predvsem je treba poudariti, da se zasedba z izjemo odhoda Alexa ni spremenila že od leta 2002, kar je lahko za zgled vsem ostalim bandom v Sloveniji. Band je skupaj odraščal in tudi odrasel, kar se lepo vidi na odru, kjer so v slovenskih okvirih neprekosljivi. V prvi fazi kariere so morali požreti marsikatero (pogosto neupravičeno) pikro pripombo, objektiven poslušalec heavy metala pa jim dandanes ne more očitati prav ničesar več. Skupina, katere diskografija obsega pet studijskih in en live album, nam je tokrat postregla s koherentnim presekom kariere. Koncert so odprli s komadom Taboo z zadnje plošče This is Your Revelation (2014), nato pa nadaljevali s Trapped in the Nightmare (Taste the Sin, 2005). Prva zares opazna sprememba je Matejev vokal. Matej se je skozi leta razvil v vsestranskega glasbenika, ki deluje v okviru več zasedb in v več glasbenih zvrsteh in je že pred leti nakazoval dober vokalni potencial, ki pa je tokrat zares prišel do izraza. S svojimi linijami je tekom koncerta nekajkrat celo zasenčil glavnega vokalista Benyja, predvsem z navidez povsem lahkotnimi prehodi v najvišje lege. Vmes se je uspel tudi pohvaliti, da mu je to uspelo zaradi prenehanja kajenja. No, Metalsteel so vsekakor dvignili temperaturo v dvorani, obiskovalci so z njimi peli klasike, kot so White Circle, Narcissus in seveda Novi svet, poskrbeli pa so tudi za eno presenečenje, na oder je namreč prišel James Rivera in skupaj so udarili klasiko Black Sabbath, Heaven and Hell. Žal pa je bil to tudi najslabši del koncerta, saj je James zelo fušal in se nikakor ni uspel najti v nobeni legi, prav tako pa je nekajkrat malce zaškripalo v sami inštrumentalni izvedbi. Metalsteel so nam tokrat servirali tudi en komad s prihajajoče plošče, ki naj bi izšla še letos. Naj mi oprostijo, a naslova skladbe si nisem uspel zapomniti, vsekakor pa je zapomljiv eden izmed glavnih riffov, ki mi je zadišal po klasični dobi Rainbow, kar je vsekakor zelo pohvalno, prav tako pa se mi je v spomin vtisnila mirna pasaža na sredini komada, nov pa je topovski intro na bobnih, ki jih je zares divje pretepala Daša. Koncerti Metalsteel se že nekaj let zaključujejo s skladbo Heavy Metal is our Religion in markantnim Rokovim bičanjem Gibsona in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Metalsteel, sedi 5.
Po kratki pivopavzi so oder zasedli nosilci večera, Helstar. Jamesu Riveri in Larryju Barraganu sta od zadnjič, ko sem si skupino ogledal v živo, v slovo pomahala dolgoletna člana, kitarist Robert Trevino in basist Jerry Abarca (ki ga je nekoč nadomeščal tudi Matej Sušnik), ki sta ju to pot nadomestila Andrew Atwood in Garrick Smith (oba člana teksaških The Scourge), na bobnih pa je Michael Lewis. Skupina se je z lani izdanim albumom Vampiro ponovno vrnila k vampirskim temam, ki so jih obdelovali že na 1989 izdanem albumu Nosferatu in koncert so odprli s prvim komadom albuma, Awaken into Darkness, poleg tega pa so po mojem štetju odigrali še tri komade z novega albuma, ki se sicer lepo zlije s Helstar klasikami. James je tokrat pokazal solidno vokalno formo z nekaj standardnimi kiksi, o inštrumentalni izvedbi pa pri Helstar ponavadi ni dvoma.
Publika je bila nekako torkovsko brez energije, kakšnega hudega headbanganja ali vokalnega sodelovanja žal ni bilo in ta apatičnost se je nekoliko prenesla tudi na skupino, ki je hitro zapadla v rutino, z izjemo Rivere seveda, ki je večkrat poudaril, kako rad ima Slovenijo, da je to njegov drugi dom in od publike zahteval še nekaj pohvale za Metalsteel, čemur se je publika tudi glasno odzvala. James je klasični zabavljač, ki v svoj nastop vedno vloži vse in morebitne vokalne spodrsljaje korigira s teatralno odrsko gestikulacijo, po besedah fotografinje pa gre za pevca, ki se največkrat nastavlja pred fotoaparati in tudi v tem pogledu zasenči ostale člane skupine. Nivo energije se je resno dvignil šele ob koncu koncerta, ko sta se na setlisti znašli klasiki Run with the Pack, kjer je glasno sodelovala tudi publika, in pa še ena Black Sabbath priredba, N.I.B., po kateri se je band tudi poslovil.
Ko potegnem črto, zelo soliden koncert. Na račun koncerta Bridear, ki se je na isti lokaciji odvil večer prej, je verjetno manjkala še kaka glava več, a je bil obisk glede na zadnji obisk skupine pri nas soliden, že osivelim glavam pa se je to pot pridružilo tudi nekaj mlajših osebkov, k čemur je verjetno pripomogla tudi strateška izbira predskupine, saj so Metalsteel na odrskih deskah v zadnjem času žal bolj redek pojav.