Heavy New Year (27.12.2008)

Moram priznati, da sem prav vesel, da sem lani zbolel, ker letos drugače verjetno ne bi mogel igrati na tem festiču. Tako sem lahko doživel festival na različnih ravneh in tisto, kar sem videl, je bilo tako inspirativno, da bi izogibanje pisanja reporta bilo greh. Metalski greh, hehe. Vsekakor sem že sam bil v dvomih, ali bodo Rope in posadka sploh uspeli povezati konec s koncem - vseeno je bilo v igri 7 skupin v manj kot 6 urah, pri tem pa je bilo treba še poskrbeti za nemoteno dogajanje za odrom/na odru/pod odrom itd. Kako sem se motil in vesel sem, da so se dvomi razblinili hitreje kot slava tipičnega novodobnega metalcore banda.
In odločil sem se, da se v tem reportu (skupaj z Vaskom, ki mi je pomagal, ker več oči več vidi) osredotočim tudi na organizacijski aspekt. Torej, v Sloveniji ljudje vedno radi jamramo - ni bilo tega komada, zvok je bil tak, cena je bila previsoka ipd. Ampak, "it is so metal" tudi, če poudariš pozitivne stvari. In tukaj se bom v hipijevsko metalskem duhu (ki ne diši po finski vodkici) najprej osredotočil na trojno ceno vstopnine - super, da prisiliš folk, da pride že na začetku. Slabo za tistih par, ki jih daily grind prisili v kasnejši obisk in vstopnino. No, letos so to rešile okoliščine, ki so že ob 21. uri razprodale plac. Drugo - skulirani varnostniki. Ne morem verjeti! Tretje - odrska ekipa, ki je pomagala toliko, da je bilo joj! Pa še razporeditev časovnega značaja - vse je potekalo s samo 15-minutno zamudo! Unbeliveable! Četrto - welcome drink! No, resda je imel okus motornega olja švabskega tanka v stripu Mister No, št. 745, ampak vseeno - lepa gesta. Peto - HRANA!!! A vi veste, da smo tako bandi kot ljudje jedli DOMAČE pripravljeno hrano? In to se lahko zahvalite Sweet Sorrow in njihovim bližnjim, ki so kuhali, pekli in transportirali ter pripravljali in ponujali. IN VSE TO ZASTONJ!!! Šesto - razstava Šlosart in bogata distribucija CD-jev, majic in seveda spoti med bandi. Kdo pa le ni užival ob smešnih zgodnjih spotih Sweet Sorrow ali pa se obračal na glavo ob madafaka God Scard? Za Sabaium niti nisem vedel, da obstaja spot, hehe. Vidite? Heavy New Year 2 je res bil več kot koncert.
Vsega pa tudi ne morem zajeti v besede (zato si poglejte fotke by Chemas in Paparazzi), ampak gremo po vrsti. Najprej je bila pojedina, nato metal kino s filmom Deliverance Of The Fall zasedbe Dekadent, ki si zasluži nagrado kakšnega festa tipa Cannes. Ali ste kje videli kaj takega? Jaz od Necrophagie še zdaleč ne. Nato pa so prihrumeli kot severni veter, sneg in ves tisti vikinški romantični kič nihče drug kot Sweet Sorrow, ki so s svojim divjim in kratkim napadom sesuli vse! Totalen šus so izvajali in samo sreča mi je bila mila, da me ni obglavil Einherjarjev petstrunec. Klicatelji melodij, v katerih je poleg vikinškega staroste inkorporiran mlajši bratec Erika Rdečega, so rezale v dušo, medtem ko je grmenje severnih bogov izvajal en sam človek, ki pa mu mora vsak čestitati, da je ob tem bil še glavni organizator tega Ragnaroka. Vokalist je kljub občasnim klišejskim "hej-hej-hej" izvedel kruljenje, ki je še Valkirijam spravilo tistih nekaj mednožnih dlak pokonci. In potem še vizualizacije - možje, spot God Of War je fenomenalen. Kaj je pa bilo tako malce adijo? Komad Skol - sorry, niste Švedi. Ah, sem omejen - but - keep your folk out of my metal, hahaha. Dvigujem rog medice na zdravje teh vrlih bojevnikov. Komaj čakam sage na CD-ju. Odlično!
Za njimi so direkt iz osemdesetih v stilu Back To The Future prišli častilci visokih belih superg, smešnih čupic in Vio-lence majic, Eliminator, katerih thrash assault ne ustavlja niti Fabotova treznost. Jejhata! Ta band je z vsakim nastopom boljši. Niti najmanj ni čudno, da je njihov Toxic Waltz ves čas prisoten v naši kokoški. Pa koliko častilcev spotov od Nuclear Assault je bilo pod odrom. Totalen šus! Se spomnite tistih spotov iz 80-ih? No, Eliminator so popolna realizacija. Igrali so seveda thrash attack v stilu demota "And You Think You're Holly" (če sem se zmotil, naj se mi utrga trak na DRI kaseti v fotrovem avtu) in mi le izzvali sline (čeprav sem se šminkal v zaodrju) po njihovem studijskem izdelku. Shoooos!!!
Tretji so bili, tokrat zdravi kot dren, brežiški "puši kurac" death metalci Dickless Tracy, ki so pokazali, da je death grind v Sloveniji še kako živ in živahen. Njih publika, prišedši iz povsod, je naredila pravi kaos, ki se ga ne bi branil niti Barney Greenway na legendarni videokaseti Live Corruption. Chuffed! Tokrat z boljšim zvokom je trio hrumel skozi tisto, kar naj bi se kmalu uresničilo na tretjem albumu in z dobro dozo humorja (kljub bobnarjevemu fušanju) izzvali totalni GRINDSTORM! Kratko in sladko!!! BLAST!!!
Za njimi so prišli jezdeci alkoholokalipse, Dawn Patrol, katerih bobnar Wuko je nesebično posodil boben. Lepe barve je bil ta boben, a še lepše je bilo videti osrednje-slovensko-gorenjsko-primorsko hević navezo, ki je tako dobro šla skozi ves repertoar svojega demota in še česa drugega ter predstavila verjetno od vsakega člana himno o alkoholu. Wuko Columbus je bobnal kot Scott iz Manowar, medtem ko sta Černe in Jani kljub občasnemu nenavadnemu zvoku kitar sesuvala s svojimi "sulašcami" in seveda riffi from hell. Basistka Ana je boginja nizkih tonov tako kot Jo iz Bolt Thrower, medtem ko je Aleš Halford kot podivjan zlodej (oštja!) skakal po odru, kradel pivo publiki in pel tako, da so vsi oboževalci fru-fruja, džekijev in poceni Accept našitkov orgazmirali. Hail the number one force of heavy metal!!!
Avstrijski Doulblair so bili presenečenje večera. In to bolj obupno. Kljub temu, da Avstrija je dežela vsaj dveh legendarnih death metal bandov in enega modernega black metalskega, smo očitno dobili bolj slabo verzijo vsega, česar je severna soseda možna. V deželi, ki v death metalu ponuja Parental Advisory, Rotten Cold, Violent Devoties in nekaj jodlarskih viž, smo mi fasali najbolj tretjerazredni Six Feet Under wannabe band. Tam je dobro le to, da kar se začne, se tudi konča. Boben je bil obupen (tako po zvoku, kot po dinamiki), kitara čebelasta, basist je imel majico Die Apokaliptischen Reiter (jejhata!!!), le pevec stvar rešuje. Ne zna pa povezovati programa. Vse skupaj je bilo tako izvirno, kot Rambo 4.
Za njimi so po tipični daljši pavzi prišli Scaffold, ki resda več (na žalost) ne igrajo tako pogosto, ampak ko igrajo, igrajo ko sto mater. Scaffold so - po mojem mišljenju - najboljši tehnični brutalni death metal v Sloveniji in lahko konkurirajo čemurkoli ameriškemu. A kaj, ko je to zapaženo le v Sloveniji in malo na Hrvaškem. Vrnimo pa se k sobotnemu nastopu. Scaffold so ob monstruoznem zvoku Robijevih bobnarskih vragolij in Demšijevemu nehumanemu kruljenju ter seveda peklenskemu basu Tadeja ter prepotihih kitarah Aljota in Mačka (najbolj death metal čupica ever) prišli, odšpilali in pobili vse! Do konca! Niti hipi pred vrati KUD-a ni ostal živ. Igravši komade a la Every Force Coming Down, tisti o gorečem mesu in vprašanjih, pa še kakšna stvar tipa Under No One's Command, so nas Scaffold popeljali na tour de force. Šuus do konca! Rečem vam, da je škandalozno, da tile fanteti nimajo CD-ja. Bili so odlični. Kdor se ne strinja, je osamljen in posluša JBO!
Za njimi so stvar dokončali mračnjaki Dekadent, ki so v zvoku in sliki eden najbolj kvalitetnih bandov daleč naokoli. Ker je moja malenkost tu utrpela preveliko dozo utrujenosti, vam bo stvar opisal Vasja B.

Prednovoletno rajanje so na odru zaključili ljubljanski Dekadent. V dobro obveščenih krogih so se sicer pojavljala ugibanja, ali bodo sploh lahko nastopili, saj je mastermind zasedbe, pevec/kitarist Artur Felicijan nekaj tednov pred koncertom na zasneženih strminah utrpel poškodbo hrbtenice, a je Artur vendarle stisnil zobe. Tokratni nastop je bil poseben za zveste oboževalce, saj se je zasedbi, ki je pred kratkim dobila novega basista - Andreja Bohneca (ex Scafold …) je namreč zamenjal Nejc Vrečar - Naur (ex Sinbolic, Neurotech) - na odru pridružila še pevka in smo tako lahko slišali ženske vokale tudi v živo. Čeprav se je pevko na začetku slabše slišalo, je tonskim tehnikom vendarle uspelo zadevo urediti in je končni miks zvenel kar dobro. Tokrat je izjemno presunil Arturjev vokal, ki je bil bolj prvinski kot kdajkoli prej. K temu je pripomoglo dejstvo, da je pel in igral v opornici in z zmernimi bolečinami, ki jih je krotil z analgetiki. Brez teh okoliščin bi koncert gotovo bil daljši, a tudi tako je Dekadentom uspelo ustvariti temačno toda prijetno atmosfero in več kot kvalitetno pripeljati h koncu Heavy New Year festival v KUD-u.
Tu je besedičenja konec. Bilo je fenomenalno v vseh pogledih in da slučajno ne bom naslednje leto videl, da tega festa ni. Vse pobil do konca!!!

Ivan, Vasja B.