Heaven Shall Burn / Hypocrisy / Dying Fetus / Bleed From Within

Ponovila se je zgodba prejšnjega tedna, spet sem se namreč odpravil v Orpheum v Gradec. Za koncert sem praktično izvedel v zadnji minuti, a na srečo se je z organizacijo vse izšlo. Uspel mi je celo ogled predbožičnega Gradca (mimogrede – dva deci kuhanega vina tri evre, ne hvala!). Mraz je že pritiskal, zato sva se s kolegom v Orpheum zatekla že eno uro pred dogodkom. Tam se je grelo še sedem ostalih ljudi. Ker je bilo časa na pretek, sem šel preverit merchendise stojnice, želel sem si namreč nabaviti božični pulover Dying Fetus. Z velikim razočaranjem sem ugotovil, da ga nimajo. Kmalu sem zaslišal povišano jakost zvoka v dvorani, torej – gremo!
Oder so odprli Bleed From Within. Skupine nisem poznal, poslušal sem nekaj pesmi v okviru priprav na dogodek, a me niso prepričali. Ob pogledu na pevca sem se zaradi njegovega izgleda ustrašil, da sem morda poslušal napačen band in me zdaj čaka metalcore v stilu Bring Me The Horizon (identičen imidž – čupca, majica brez rokavov, tatuji povsod...). Res je bil »core«, a meni osebno znosnejša varianta – deathcore. Struktura pesmi uvod-breakdown-refren-breakdown-breakdown me ni prepričala. Morda res ni bilo toliko breakdownov kot pri npr. Carnifex, a vseeno bi lahko njihovo količino zmanjšali za vsaj še 40 %. Sicer so bili fantje posrečeni (z izjemo pevčevega kazanja iztegnjenih sredincev publiki in pljuvanju v zrak), igrali so utečeno in občasno komunicirali s publiko z »Braveheart« naglasom.
Naslednji so se predstavili Američani Dying Fetus. Marsikdo jih že dobro pozna, če ne drugega zaradi kultne pesmi Kill Your Mother, Rape Your Dog. Tokrat je žal niso igrali, a v imenu provokacije se je uvod v njihov koncert začel s pesmijo Form Womb to Waste , kjer najstnica izjavi »Ni moja krivda, da sem noseča in sem na drogah. Jebeš dojenčka, naj umre.« Nenamerna provokacija pa je bil katastrofalno slab zvok prve minute koncerta. Slišalo se ni skoraj nič. Dostojen zvok so jim organizatorji priskrbeli šele po dveh pesmih. Slučajno sem imel s sabo izpisane setliste vseh nastopajočih iz prejšnjih koncertov in ne boste verjeli, večinoma so se vsi pridno držali seznama. A na žalost je to tudi pomenilo kratek set, Dying Fetus so igrali le šest komadov. Pesmi za pokušino, bi rekel Valentin Vodnik.
Setlista Dying Fetus: From Womb to Waste; Your Treachery Will Die With You; One Shot, One Kill; Praise the Lord (Opium of the Masses); Killing on Adrenaline; In the Trenches
Zdaj pa je že šlo, recimo, zares. Veliko obiskovalcev je namreč primarno prišlo zaradi Hypocrisy. Treba je bilo čakati dlje, saj so imeli Peter in druščina poleg tonske vaje postavljeno še sceno. Nekaj prikazni iz zadnjega albuma End of Disclosure. Setlista je bila sestavljena pretežno iz novega albuma, postregli pa so tudi s klasikami, kot npr. Eraser, Roswell 47, Fire in the Sky in Killing Art. Kolega me je vprašal, kaj je narobe s pevcem (Petrom), da izgleda tako grozno. Odgovoril sem, da je bil klinično mrtev za dve minuti. Z odgovorom je bil očitno zadovoljen, saj se je takoj obrnil na oder in se ponovno prepustil glasbi. Stari mački pač, klinična smrt gor ali dol. Hypocrisy ne more nič do živega. Kar pokalo je od energije, Petrov vokal je bil večen, neusahljiv. V bližini sem slišal slovenščino, ja, tudi danes je bilo tu dosti »naših«.
Setlista Hypocrisy: End of Disclosure, Tales of Thy Spineless, Fractured Millennium, Fire in the Sky, Killing Art, Eraser, Roswell 47
Heaven Shall Burn so končno zavzeli oder. Kolega, ki jih ne pozna, me je vprašal, kaj je s pevcem, da izgleda preveč urejen za metalca. Časa je bilo le za nasmeh, odgovoriti mu nisem mogel, saj je že začelo pokati. Zdaj se je videlo, zakaj (in na koga) je publika danes zares prišla. Bratje Slovenci so v prvih vrstah držali pobudo. Akcija, akcija! Vzpostavili so mehanizem stalnega dotoka crowdsurferjev. Vsi so se ob tem zabavali, tudi varnostniki. Predvsem zato, ker je bila povprečna pot crowdsurferja dolga okoli dva metra, praktično gledano se je surfer le prestavil z enega konca ograje na drugega. A to ni važno, vsi s(m)o se imeli super. Pred pesmijo Hunters Will Be Hunted smo na zaslonu videli »reklamo« za organizacijo Sea Shepherd. Heaven Shall Burn so namreč med drugim tudi borci za pravice živali. Koncert je (spet) minil prehitro. Dokaz, da so se nastopajoči potrudili, je bila preznojena srajca Marcusa, ki je spremenila barvo iz karmin rdeče v temno rdečo. Komunikacija med bandom in publiko je potekala, razumljivo, v nemščini. Upal sem, da bom ponovno slišal koga, ki bi izjavil, da kako to, da ti Švedi znajo nemško. Očitno danes ni bilo »metal turistov«, vsi so vedeli, kdo igra. In zakaj igra. Še kdaj, Heaven Shall Burn!
Setlista Heaven Shall Burn: Counterweight, Land of the Upright Ones, Combat, Hunters Will Be Hunted, Behind the Wall of Silence, The Weapon They Fear, Black Tears (Edge of Sanity cover), Godiva, Trespassing the Shores of Your World, Awoken, Endzeit, Not My God (Hate Squad cover), The Disease, Voice of the Voiceless
Po začetnem rahlem razočaranju zaradi puloverja in organizatorjeve zavrnjene prošnje za fotografiranje se je na koncu vendarle vse dobro izšlo: če bi fotografiral, bi videl dogodek le skozi objektiv. Kar se pa tiče puloverja: z mamo sem sklenil posel, da mi naštrika podoben pulover, z rahlo spremembo. Ni se strinjala s sporočilom Dying Fetus – Kill Your Mother, Rape Your Dog, zato sva sklenila kompromis in dobim pulover Flying Fetus – Kiss Your Mother, Race Your Dog. Konec dober, vse dobro.