Hard Rock Hell AOR Festival 2013 – 2. del

Nedelja, 7. 4. 2013
Kevin je imel eno nedeljsko vstopnico za HRH AOR Fest viška (en od njegovih prijateljev je odpovedal) in uspelo nam jo je zamenjati za vstopnico za HRH Prog Fest. Najprej je šel noter on, kasneje pa sem z isto zapestnico vstopil še jaz, predvsem zato, ker je me je zanimal Uli Jon Roth, ki je takrat nastopal. Zanimivo, Uli je bil bukiran istega dne tako na Prog Festu od 14:40 do 16:20 kot tudi AOR Festu od 18:30 do 19:45. Naj ponovim, oba festivala sta se odvijala v istem objektu, le na različnih koncih. Predvidevam, da je bil AOR v talilnici, Prog pa v kovačnici :)
Nekaj mi je pravilo, da bi lahko imel Uli dva popolnoma različna koncerta – prvega, psihedeličnega, na Prog Festu, drugega, na AOR, pa samo s skladbami Scorpions (ki naj bi jih, kot sem zasledil pred koncertom na spletu, igral zadnje čase). No, progresivni koncert je bil … progresiven. Če v tej dvorani (ki to ni bila, temveč le nek odprti del tovarniškega kompleksa) ne bi bilo hladneje kot zunaj, bi z veseljem pogledal celoten nastop. Razen mrazu od tega koncerta nisem odnesel kaj prida, saj se mi je mudilo na »pravi« koncert, kjer naj bi zdaj zdaj s svojim šovom začeli H.E.A.T. O Uliju Jonu Rothu moram reči le to, da se je sicer oborožil z mulci, a ti svoje inštrumente obvladajo. Najzanimivejši je bil basist, afroameričan (v bistvu ne vem, kako naj bi se dandanes pravzaprav sploh reklo nekomu z afriškim poreklom, ki živi drugje, recimo na Hrvaškem … afrohrvat?). Tip izgleda kot tisti simpatični velikan iz filma Zelena milja, ko pa je začel peti, se je iz njegovih ust razlegal glas desetletnika. Ritem in ponekod tudi solo kitaro je igral neki mulec, ki skupaj s svojim inštrumentom ne tehta 45 kg. Nastop sem sicer ujel ravno med nekim instrumentalnim delom, v katerem je dominiral klaviaturist, vanj pa je posegal bobnar z norimi ritmi. Zelo impresivno. Uli sam je pripadnik prazgodovinske šole, je eden tistih dinozavrov iz Jurskega parka. Prav smešen je v svoji opravi dvornega norčka (on verjetno misli, da je oblečen kot kralj) s svojo še bolj smešno kitaro, a njegova kitarska tehnika je še dandanes prvorazredna. Res mi je bilo žal, da njegovega koncerta nisem mogel pogledati v celoti, a tolažilo me je dejstvo, da ga bom čez dve ali tri ure tako ali tako spet videl. Uspel sem si zapomniti, da je odigral skladbo Sky Overture, za katero je Uli rekel, da jo je napisal posebej za turnejo G3 z Joejem Satrianijem in Michaelom Schenkerjem.
Do glavnega odra sem prihitel ravno, ko so H.E.A.T. začeli s svojim nastopom. Mati božja, kakšna norišnica je bila to v dvorani! Drznil bi si reči, da so imeli daleč največjo, najštevilčnejšo in najglasnejšo publiko na celem festivalu! H.E.A.T. so se s svojim zadnjim albumom, Address The Nation, nedvomno uvrstili v prvo ligo melodičnega metala, kar se vidi tudi po njihovih koncertih. Če je komu uspelo ujeti duh 80-ih (seveda s tem ne mislim sanfranciške Bay Area scene, temveč tisto, ki jo je rodil losangeleški Sunset Strip), potem so to oni. Vrhunski riffi, še boljši soli, odličen bobnar, basist, ki poje spremne vokale, pevec, odet v uniformo Napoleonove vojske (resno, tako se dandanes oblačijo mažoretke), in nadvse prekrasne, lahkospevne melodic metal pesmi (jaz sem pravzaprav navajen to zvrst imenovati »sweet metal«, ne melodični metal). Vsaka njihova skladba je metal himna v malem. Od evropskih bandov so se originalu (ameriškemu modelu) tega žanra še najbolj približali Europe in Bonfire, vendar dandanes ne eni ne drugi ne ustvarjajo nič temu podobnega, celo, ko stare zadeve igrajo v živo, to počnejo na popolnoma drugačen način. H.E.A.T. so en od legitimnih pretendentov za titulo top banda te zvrsti v tem desetletju. Glede na to, da so leta 2010 zamenjali pevca, je povsem normalno, da je bilo osem od štirinajstih skladb v njihovem koncertnem setu z njihovega zadnjega albuma, edinega, ki ga je do zdaj novi pevec Erik Grönwall posnel z zasedbo. Med drugim so igrali tudi pesem 1000 Miles, s katero so nastopili in tekmovali na švedski verziji Evrovizije. Zgodba o pevcu je še bolj zanimiva. Leta 2009 je namreč zmagal na švedski različici resničnostnega šova Idol, kjer je prepeval (le kaj neki?) Run To The Hills, Shout It Out Loud, The Show Must Go On in podobne. Komaj čakam, da jih zopet vidim na festivalu Bang Your Head in Firefestu!
Sledili so domačini Ten, eden tipičnih hard rock/metal bandov. Še vedno sem bil pod vplivom njihovega izvrstnega koncerta na Firefestu 2012. Napoleonovega vojaka je na odru zamenjal še en vojak, tokrat iz 18. oziroma 19. stoletja, saj pevec Gary Hughes ponavadi začne nastop, oblečen v vojaško uniformo iz tega obdobja. Ten so nedavno izdali svoj deseti studijski album, Heresy And Creed, dotični koncert pa je bil del njegove promocijske turneje, zato ne čudi, da sta bili prvi dve odigrani skladbi, Arabian Nights in Gunrunning, prav z nove plošče. Glavna karakteristika te skupine je, da v živo zveni veliko bolj udarno kot na CD-ju. Če sem jih označil za hard rock/metal band, potem se »hard rock« nanaša na ploščke, »metal« pa na koncertne izvedbe. Gre za šestčlansko zasedbo tipične angleške šole a la Whitesnake: vokal, dve kitari, bas kitara, klaviature in bobni. Tokrat sem jih gledal šele drugič in lahko rečem, da so v živo zares prvorazreden band. Gary Hughes na primer je bilo cenjeno ime, še preden se je skupina Ten sploh formirala, saj je imel uspešno solo kariero. Tudi ostali zvenijo fantastično, saj so odlično usklajeni in neverjetno okretni na odru, še posebej impresiven pa je basist John Halliwell s svojimi neverjetno dolgimi, bujnimi lasmi (na trenutke me je celo spominjal na Martyja Friedmana). Po drugi strani pa mi je solo kitarist Dan Mitchell deloval nenavadno, ker kitaro drži tako visoko kot kitaristi orkestra Hrvaške radiotelevizije. S to razliko, da dotični kitarist svoj inštrument obvlada in virtuozno drsi po strunah med soliranjem. Njihovi komadi so pravi koncertni epi, na katere lahko skačeš do nezavesti, po drugi strani pa se lahko pohvalijo z nalezljivimi refreni, ki publiki omogočajo sodelovanje pri nastopu. Vsakič, ko slišim pesem Red, se naježim: »… till the evil-hearted tyranny is dead and the colour of the battlefield is red …« Koncert so končali z legendarno skladbo The Name Of The Rose – največje priporočilo, nikar ne spreglejte!
Kdo igra po Ten, je bilo vprašanje, ki me je prešinilo, čim so slednji zaključili s svojim nastopom. Kdo drug kot ponovno Uli Jon Roth! Hotel sem izkoristiti čas, namenjen za pripravljanje odra, in se ulegel na itison, da bi si malo spočil hrbet, a sem že naslednji trenutek spet skočil pokonci, saj so se luči na odru že ugasnile. O Uliju Jonu Rothu bi lahko pisal v nedogled. Metuzalemi, kot sem jaz, ga pomnijo še iz zgodnje faze Scorpions, ko so ti prisegali na rožice, psihedelijo, Hendrixa in podobno. Od vseh njihovih plošč iz te faze mi je najljubši live album Tokyo Tapes, ker je bil hkrati tudi zadnji zvočni zapis, na katerem se je Uli pojavil kot kitarist Scorpions. Nekatere od pesmi iz tistih časov so naravnost fantastične, na primer In Trance, We'll Burn The Sky in Fly To The Rainbow. Koncert se je začel na enak način kot tisti v Tokiu leta 1987, z bobnarskim tušem kot uvodom v pesem All Night Long. Dobil sem mravljince, ko sem ga slišal in s tem nekako dobil potrditev, da bo to tista verzija (današnjega) koncerta s prevladujočim faktorjem Ulijevih Scorpions. Uli je po uvodni skladbi dejal, da je to turneja, s katero obeležuje 40 let od svoje pridružitve legendarnim rokerjem. Dragi moji, kako neverjetno dobro je to zvenelo! Zvok je bil fantastičen, Ulijevi soli in riffi kot na plošči, ritem sekcija pa izvrstna. A kadarkoli je prej omenjeni »velikan iz Žminja« odprl usta, se je iz njegovega grla razlegal deški glasek, kljub temu pa so me prežemala čustva, ko je pel pesem In Trance: »…I wake up in the morning and the sun begins to shine … But I'm in a trance …« Ne spomin se, kdaj sem nazadnje toliko pel, pardon, vpil neko pesem. Ne morem pa preskočiti določenega, zame precej nelagodnega trenutka, ki je izzval salvo smeha v dvorani, mene pa malo osramotil. Namreč, kot sem že omenil, je ena od mojih najljubših skladb Scorpions Fly To The Rainbow in jaz sem jo z glasnim vzklikanjem zahteval ves čas, po vsakem komadu. Ta skladba ima zelo specifično melodijo na kitari, ki se začne po besedah »I don't live today …«, in kdor jo enkrat vzljubi, se je nikdar več ne znebi iz ušesa. No in tako je Uli enkrat tekom repertoarja začel igrati neko skladbo, ki je bila počasna in psihedelična ter brez vokala, meni pa je med poslušanjem zvenela nekako znano, a se nikakor nisem mogel spomniti njenega naslova. Komad se je končal, jaz pa sem se ponovno zadrl iz druge vrste: »Fly To The Rainbow!« Potem pa šok! Uli me sliši, pogleda in reče: »Model, saj sem jo ravnokar odigral!« Kakšen hladen tuš!!! Ampak, ampak, ampak …! On je odigral samo tisti lahki instrumentalni del v sredini pesmi, kjer ni petja, zgolj naracija. Seveda to ni nikakršen izgovor zame, vendar sem se vsaj malo tolažil, da je zaradi tega nisem uspel povezati z originalno verzijo skladbe, saj sem pričakoval prej omenjeni melodični uvod na kitari in petje. Kakorkoli že, vse okoli mene je pripetljaj dodobra nasmejal, jaz pa se nisem imel kam skriti, ker sem bil ponovno oblečen v svoj hrvaški dres in sem izstopal sredi publike kot strašilo na polju. Z izjemo te »nezgode« sem užival v vsaki sekundi Ulijevega koncerta in brez pretiravanja lahko rečem, da bi ga mogel gledati še ure in ure. Nadvse mi je sedlo podaljševanje vseh komadov v obliki nekakšnih dodatnih melodij in solaž, celo glas »malega meda« mi je bil na koncu super, ko pa so začeli z zaključno We'll Burn The Sky, sem se vnel tudi jaz. Zanimivo, na koncu te pesmi je odrski upravitelj, ki je skrbel za točno časovnico nastopov, dal malemu kitaristu in klaviaturistu znak, da imajo dovolj časa še za en komad, vendar ko jima je končno uspelo to dopovedati Uliju, se temu očitno ni več dalo igrati in vsi so zapustili oder. Koncert stoletja!

Prevod: Gorjanec

Hard Rock Hell AOR Festival 2013 - 1. del
Hard Rock Hell AOR Festival 2013 - 3. del