Na današnji dan
1982
Randy Rhoads umre v letalski nesreči, star komaj 25 let
NAGRADNE IGRE
Traja do: 10. 3. 2024
PARTNERJI
Oddaja z metal muziko
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

17. 12. 2019

Gwar / Voivod / Childrain

Kino Šiška, Ljubljana / 12. 12. 2019

Kino Šiška tudi v zadnjem mesecu tega leta ne skopari z odmevnimi imeni metal glasbe. Prejšnji teden so na svoj račun prišli ljubitelji postmetala, ta četrtek pa je bil v znamenju thrasha in progresivnega metala dveh skupin, ki sta na sceni že 35 let. Tako je to pot publika bila ustrezno generacijsko raznolika ter pestra.

Uvodni nastop je vseeno pripadal mlajši generaciji melodeath/metalcore banda Childrain iz Španije. Zanimivo, da so vsi razen bobnarja, ki je imel na sebi T-shirt, nosili majice brez rokavov. Meni čitljiva je bila le pevčeva Bring Me The Horizon.

Fantje so začeli svoj nastop pred nezavidljivim številom obiskovalcev in le redko kdo je prišel stati bliže odru kljub večkratnim pozivom pevca Iñija Childraina. Priznam, da sem tudi sam za band slišal le po imenu in se do tega trenutka, ko sem jih šel raziskovati za reportažo, spraševal, od kod jim ime: gre za skuliran odtok ali otroški dež? Upam, da sem s tem morebiti odpravil tudi vaše dvome.

Kljub prvotni slabi odzivnosti se je proti koncu njihovega sorazmerno kratkega nastopa le zbralo večje število obiskovalcev. Sicer bi se mi kar malo smilili, saj so kljub klicem občinstvu in pozivom, ki so me nekajkrat silili, da sem se malce zdrznil v zadregi, nastopili profesionalno. Glavni pevec je svojemu rezkemu kričanju in growlu dodal kdaj pa kdaj tudi kak visok screech, ki me je presenetil. Z melodičnim čistim vokalom pa ga je večkrat spremljal kitarist, ki bi s pričesko in bradico po videzu bolj spadal v kak zgoden pop rock band, pa vendar … Pri glasbi naj prednjači zvok in tega so mladi Baski postregli v dobri meri.

Verjetno se je za Voivod, ki so nastopili kot drugi, zbralo ta večer še največ ljudi. Tu se je tudi najbolj poznalo, da del poslušalstva sestavljajo dolgoletni fani, po obraznih gubah sodeč najbrž že od samih začetkov skupine. Pred menoj je recimo divje zvijajoče in po svojem ritmu, kot da so pred njo Beatli, plesala starejša gospa rdečih las. Nekako si pri tem nisem mogel pomagati, da ne bi dobil v glavo podobe prhutajoče kure, ker je tudi glavo premikala na enak način. Pa naj navržem še eno anekdoto, ki bo delno nakazovala mojo starost. V svojih avdiofilskih najstniških letih odkrivanja glasbe sem si zapekel avdio CD istoimenskega albuma Voivod in ga okrasil z (lastno)ročno izdelano naslovnico, prozorno tanko škatlo pa s seznamom in minutažo skladb. Ne spomnim se, kolikokrat sem si ga zavrtel ali zakaj sem si ga sploh zapekel. Mislim, da mi takrat celo ni bil preveč všeč, saj nisem bil strasten oboževalec skupine, pa tudi nisem je sploh kako dobro poznal. Sumim le, da sem se nekako zavedal, da gre za band z veljavo in sem jim zato moral vsaj v takšni obliki izkazati čast.

Na koncert sem, priznam, šel pripravljen le s predhodnim poslušanjem tega CD-ja, ki ga vsa ta leta nisem vstavil v predvajalnik, a mi je zdaj iskreno všeč. Tako me je gnala radovednost in želja skupino videti v živo in moram reči, da sem bil navdušen. Pevec Denis »Snake« Bélanger je bil že na začetku vidno vinjen in verjetno zato bolj počasnih kretenj, je pa bil zato prikupno norčav s svojo obrazno mimiko in poplesovanjem. V nekem hipu je v roki držal stojalo za mikrofon in z njim paradiral po odru, v naslednjem pa je z njim meril v objektiv fotografu, seveda na varni razdalji in brez zlega namena. Kitarist Chewy in basist Rocky, ki se je pridružil bandu leta 2014, pa sta bila veliko bolj živahna. Vihtela sta svoje dolge kodre in tudi tekala po odru, njuno igranje, sploh Rockyjevo, ki je z basom večkrat igral vodilno melodijo, je bilo sila doživeto in vrhunsko! Enako velja tudi za bobnanje Michela »Away« Langevina, ki poleg kitarskih melodij daje bandu oznako progressive metal.

Skupina je odigrala tudi dve skladbi z zadnjega albuma The Wake (2018): Obsolete Beings in The End of Dormancy, zaključila pa s himno Voivod z njihovega prvega albuma War and Pain, pri katerem smo vsi skupaj vzklikali njihovo ime. Za konec večera sem se odločil, da se skupini poklonim z nakupom zadnje plošče, ker kljub svojim letom še zmeraj zažigajo in to na svež in inovativen način.

Kdor se do leta 2000 še ni rodil na našem ozemlju, zna biti, da je komaj letos ob novici, da prihajajo v Katedralo Kina Šiška, slišal za zasedbo intergalaktičnih barbarskih bojevnikov, GWAR. Vsi ostali smo jih tekom njihovega obstoja srečali vsaj na TV ekranih, ko je bil MTV še glasbeni TV program. Ti v pošasti zamaskirani možje poleg električnih kitar vihtijo tudi hladno orožje, in kot smo videli na njihovem koncertu, še dvoje grotesknih lutk otroških trupel, nekakšnega psa-stvora in drobovje Donalda Trumpa.

GWAR so, kot je zanje značilno, za svoj odrski nastop postregli kakopak z litri umetne krvi, ki je špricala, brizgala in pršela iz vseh telesnih delov, pa naj je bil to tudi dvojni penis glavnega pevca Berserkerja Blotharja. Redko se zgodi, da je za glavnega nastopajočega prostor pod odrom prazen. Tja smo se postavili le najpogumnejši oz. najdrznejši (dva tuja obiskovalca v belih majicah) večina publike pa je ostala kakih štiri do pet vrst zadaj in se s tem ognila krvavemu tuširanju. Jaz sem bil premočen vse do spodnjic, ki so se pri elastiki rožnato obarvale, pod črno majico pa sem bil rdeč, huje kot če bi staknil ošpice. Pridobil sem tudi nekaj rdečkastih pramenov. Mislim pa, da je smiselno in najlepše odrski nastop GWAR opisal prav njihov pevec v nekem komentarju: »Kot bi gledal zelo melodramatičen šov profesionalnega wrestlinga, v katerem igra rock skupina. V kateri koli predstavi GWAR se zgodi, da gremo ven in poskušamo odigrati rock šov, pri tem pa nas neprestano motijo sovražniki.«

Tako sta Blotharja za mikrofonom zamenjala tudi Bonesnapper – nekakšna humanoidna mutirana žaba ali ninja želva s pretirano barbarskim oklepom, ki je odpel svojo speedy thrash vižo I, Bonesnapper ter Sawborg Destructo – kiborg z gromozansko krožno žago za roko. Tudi on je imel svoj tematski komad The Sordid Soliloquy of Sawborg Destructo z zadnjega albuma The Blood of Gods (2017). Za komad Krak Down, ki je bil prvi oz. drugi tega večera, pa so GWAR s sulico nabodli policista, ki jih je prišel aretirat zaradi zločinov proti človeštvu. No, raznoraznih skečev natikanja, vtikanja in sesanja kurcev (recimo obeh Blotharjevih s strani zamaskiranca kot čezmerno debelega Trumpa) tudi ni manjkalo. En komad pa je pripadel tudi basistu Beefcakeu The Mighty, ki je sicer nudil back vokale in bil s svojim prevelikim, po rimskem legionarju osnovanem oklepu, zares silen.

GWAR so se od nas in Kina Šiške poslovili s pomenljivim, a zgovornim komadom Fuck This Place in nas pustili dodobra oskrunjene.

SORODNE VSEBINE:
18. 12. 2019Gwar / Voivod / Childrain / Galerija
30. 6. 2014Death To All / Gorguts / Reportaže
5. 10. 2003Voivod / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
11. 3. 2024
Cryptopsy / Atheist / Monastery / Almost Dead
Reportaža
8. 3. 2024
Paranoid Live: Phil Campbell & The Bastard Sons
Reportaža
26. 2. 2024
Voltumna / Taste Of Plague
Reportaža
21. 2. 2024
Kataklysm / Fleshgod Apocalypse / Stillbirth
Reportaža
13. 2. 2024
Tribute to Paranoid 25: Eruption / Dickless Tracy
Reportaža
12. 2. 2024
KHNVM / Damnation
Reportaža
6. 2. 2024
Hoba / Woygn / Ayd
Reportaža
5. 2. 2024
Stone Horns / Terminal Disease
KONCERTI & FESTIVALI
19. 3. 2024
Enslaved, Svalbard, Wayfarer
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
19. 3. 2024
Taake, Nordjevel, Theotoxin
Boogaloo, Zagreb, Hrvaška
20. 3. 2024
Attila, Born of Osiris, Aviana, Crown Magnetar
((szene)) Wien, Dunaj, Avstrija
22. 3. 2024
Weekend Toretoure Vol. 1: Macabre Demise, Athiria, Hailstone
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
23. 3. 2024
Noise Wagon Vol. 12: Warfare, Culto Del Cargo, Cimex, Vivere Merda, Obscene Revenge
Binario 9, Viale Miramare 51, Trst, Italija
23. 3. 2024
Sovrag, Hellsword, Samperium
TrainStation SubArt, Kranj