God Is an Astronaut / Mountain

Predstavljam si, da nisem edina oseba, ki rad začne in zaključi dan z vsaj ducat komadi iz post rock žanra, ker je preprosto perfekten za sprostitev. Zato je zelo pomembno, ko pride do koncertov, da je lokacija prava in težko bi imeli boljši zaprt prostor, kot je Kino Šiška, kjer stopnice pridejo zelo prav, saj lahko celotna publika ne le posluša samo glasbo, ampak tudi občuduje predstavo na odru.
In ko se pogovarjamo o določenem žanru, je vedno en band, ki je v sami špici celotne zadeve in v tem primeru je težko ne poznati irski God is an Astronaut. Fantje so pri nas že zelo dobro poznani in so stalnica slovenskih odrov že vrsto let, s sabo pa vedno pripeljejo zelo kvalitetne predskupine. Tudi letos ni bila izjema, saj so zraven prišli naši severni sosedje z imenom Mountain.
Slednjih sam še nisem slišal v živo in moram priznati, da sem bil nad njihovim delom koncerta zelo navdušen in mislim, da nisem bil edini, saj jih je publika tudi zelo dobro sprejela s skoraj polno dvorano.
Kot pove že samo ime, je sam njihov pridih zelo povezan z naravo in imaš občutek, da skozi svojo glasbo pripovedujejo zgodbe, saj so lahko pesmi v celoti zelo tihe in počasne, vendar pa naslednji trenutek preskočijo v čisto drugo dinamiko, ki se v celoti poveže v nekakšno glasbeno zgodbo. Ideja za Mountain je bila v osnovi solo projekt Philippa Otteja, ki jo je sam oblikoval in izvajal že iz otroštva. Ker je želel to idejo v kasnejših letih nadgraditi in popeljati na višji nivo, je sestavil skupino z omenjenim imenom. Z zasedbo, ki danes šteje pet zelo talentiranih glasbenikov, so letos prvič pokazali rezultate trdega dela. Z vsemi dodatki, kot so govori pred komadi in elektronskimi vložki, mislim, da bi težko naredili še boljšo predstavo.
Koncert so nato v celoto povezali irski veterani God is an Astronaut, ki so, kot sem že prej omenil, zelo dobro poznani med slovensko publiko in se zato potrudijo, da zmeraj nadgradijo in olepšajo celotno izkušnjo. Fantje igrajo magično mešanico post rock elementov z elektronskim pridihom, ki ga spreminjajo z albuma v album in skače iz depresivnih do čistih rock odtenkov, kar daje izbiro, da jih poslušaš skoraj v vsakem trenutku.
Pri poslušanju koncerta mora biti poslušalec precej pozoren, saj je čisto možno, da se zgodi, da sploh ne začutiš konca enega in začetka drugega komada, in iz tega je razvidno, kako zelo dobro je povezan koncert. Sploh, ker imajo imajo fantje tudi nenormalno dober show na odru ter s plesom s kitarami animirajo publiko. Zaigrali so precej komadov z njihovega zadnjega albuma Helios I Erebus, ki je izšel lani. Publiki so torej pokazali svoj novejši material, vendar so še vseeno igrali vse klasike, kot sta Worlds in Collision in Suicide by Star. Zaključili so z bisom, s katerim so podaljšali koncert za še tri komade, in končali z Zodiacom, ki sem ga sam želel slišati v živo že precej časa. Na koncu smo za band naredili še ogromno fotografijo za na Facebook, kjer se dejansko lahko vidi, koliko ljudi je prišlo na koncert.
Za konec bi rad še pokomentiral, kako zelo dobro so imeli ozvočenje, saj je to za takšne koncerte res potrebno, da se lahko maksimalno vživiš. Prav tako mi je tisto dodatno vzdušje pri obeh skupinah naredil lightshow, ki je bil za vsak komad res perfekten.