Ghost / Crimson Dawn

Švedski Ghost so se na svoji obsežni turneji, ki so jo v začetku maja pričeli po ZDA in sredi meseca nadaljevali po Evropi, nam najbliže ustavili v italijanskem Trevisu. Očitno je bilo nekaj v zraku, morda zaradi bližajočega se petka 13. in hkratne polne lune, saj smo se že na poti do kluba New Age peljali mimo dveh prometnih nesreč (od teh se je ena razvila nato še v pretep) in vso pot nam je sledil nevihtni oblak, ki je malce pred pričetkom koncerta začel neusmiljeno liti iz sebe ter vztrajal še proti polnoči, ko smo se zaradi nekajurne vožnje nazaj že kar kmalu odpravili domov. Sicer pa je celoten večer minil v prijetnem, četudi malce nenavadnem vzdušju; publika se je tokrat več kot izkazala, vendar se verjetno ne bom nikoli navadila tega, da ljudje skupaj z bandom prepevajo raznorazne bogokletne refrene, na primer »Hell Satan«. Preprosto zato, ker skoraj zagotovo v precej polnem klubu ni bil prisoten niti en satanist.
Večer je odprla milanska epic doom metal skupina Crimson Dawn, in to pet minut pred napovedanim začetkom, za naslednje presenečenje pa je poskrbela že solidno napolnjena dvorana. Obiskovalci so bili sicer razpršeni po celotnem klubu, kar veliko pa jih je že živahno spremljalo edino predskupino tega večera. Šesterica na odru se je tokrat priložnostno odela v črne in rdeče kute, pod kapuco pa je do konca vztrajal zgolj klaviaturist. K s pozitivno energijo prežetemu vzdušju so ogromno prispevali tako nastopajoči kot obiskovalci; slednje pripisujem dejstvu, da je igrala domača skupina. Koliko je le-ta znana tudi izven meja Italije, ne vem, sem pa Crimson Dawn tokrat slišala prvič, in tudi nasploh so pustili kar dober vtis, ne le pri meni. Na nekaj točkah bi lahko potegnila vzporednice s Candlemass, zaradi pogoste rabe orgel pa so občasno spominjali tudi na Powerwolf. Izpostavila bi le, da Antonio Pecere v živo s svojim vokalom precej bolj prepriča kot na studijskih posnetkih, in to veliko bolj kot Papa Emeritus II.
Po premoru, ki mu kar ni bilo videti konca, se je dvorana počasi napolnila do zadnjega kotička. Med čakanjem se je v ozadju vrtela prikladna ambientalna glasba, dvorano pa je prevevala dišava kadila z odra. Ko so Ghost končno zavzeli oder, se je nad publiko dvignil plaz telefonov in fotoaparatov. Pred mano se je nekdo odločil posneti kar celoten koncert in ker slednjega nisem želela gledati prek zaslona te ali one naprave, sem se nekajkrat raje prestavila kam drugam, od koder sem lahko vsaj kolikor toliko videla na oder. Največ vzklikov navdušenja je seveda požel frontman Papa Emeritus II, ki je nenehno vzdrževal stik s publiko. Kadar ni med komadi nakazoval raznoraznih gest, je obiskovalce nagovarjal s preprostimi frazami v italijanščini ali v angleščini z grobim italijanskim naglasom. Publika je Ghost sporadično namenjala precej bučen aplavz, nekajkrat je spredaj nekaj obiskovalcev razgrnilo slovensko zastavo, s katero pevec niti ni vedel, kaj naj naredi, ko je enkrat dospela do njega. Nekajkrat je neko dekle celo razgrnilo plakat z napisom v švedščini »Hvala, ker obstajate!«. Večino časa so obiskovalci vneto peli poleg, še najbolj soglasno ob refrenu zadnjega komada Monstrance Clock: »Come together, together as one. Come together, for Lucifer's son.« In ne le mladi, profil publike je bil zelo pisan: starejši in mladi (na koncertu je bil tudi deček, ki ni mogel šteti več kot 8 let), rockerji, metalci, hipsterji, hardcorovci, nevtralneži. Lepo je videti, da glasba združuje ljudi, tudi iz na videz nepovezanih subkultur. Tako se je počasi zaključil zanimiv večer in Ghost so poželi veliko navdušenja; k temu je veliko prispeval tudi dober zvok, četudi je na trenutke morda bila (enkrat za spremembo) preglasna bas kitara. Na splošno pa lahko rečem, da sem glede na pretekle koncertne izkušnje v Italiji pričakovala precej manj, izkusila pa precej več kot na marsikaterem domačem koncertu. Vsekakor upam, da se bodo Ghost kdaj v bližnji prihodnosti ustavili tudi pri nas.
Setlista: Infestissumam, Per Aspera ad Inferi, Ritual,Prime Mover, Jigolo har Megiddo, Con Calvi Con Dio, Elizabeth, Body and Blood, Death Knell, Here Comes the Sun, Stand by Him, Genesis, Year Zero, If You Have Ghosts; encore: Ghuleh/Zombie Queen, Monstrance Clock.