Kulturni praznik je izvrstna priložnost za širjenje obzorij in v tem duhu je raznolika zasedba nastopajočih na Francetovo Kulturno Umetniško Ropotarnico privabila pestro mešanico občinstva. Šesterica domačih imen je s svojimi nastopi na dveh odrih Orto Bara dokazala, da se za prihodnost alternativne kulture ni treba niti malo bati.
Prvi so oder zasedli, če se smem izraziti prosto po Prešernu, etno black metalci Malorshiga. V Ljubljano so pripeljali več kot samo istrsko vzdušje, saj so oder spodnje dvorane opremili z obilico oljčnega vejevja, med svojim nastopom pa so uporabili še kar nekaj drugih rekvizitov. Za relativne novince na domači sceni imajo presenetljivo dobro dodelan koncept celostne podobe. Pred prvim srečanjem novembra lani na Svarunovi noči je bila edina oporna točka za kakršnakoli pričakovanja videospot za pesem Kvlt ov Vitis et Olea. Na podlagi slišanega sem sicer imela svoje dvome glede žanrske opredelitve, saj je ta pesem vokalno bližje death kot black metalu. V živo se je nato izkazalo, da je to samo del vokalnega repertoarja. Frontman je uprizoril zelo razgiban nastop, ki ga je popestril tudi z dnevu primernim citatom iz Prešernove Zdravljice. Na trenutke je deloval, kot da je obseden z demoni, kar je zlasti med zadnjo pesmijo prišlo do izraza v trpečih krikih, katerim pritiče velika pohvala.
V nadaljevanju smo se preselili v zgornje nadstropje Orto Bara, kjer je nastopil indie rock trio China Traffic. Ker je pri meni ta del večera pomenil predvsem prej omenjeno širjenje obzorij, sem bila prijetno presenečena nad pozitivno izkušnjo. China Traffic so uprizorili zelo intenziven nastop, ki nas je popeljal v nek oddaljen svet. Prikazani patos je na trenutke pred oči priklical podobe The White Stripes, ta občutek pa se je proti koncu nastopa le še stopnjeval. Med poskočnim zaključkom predzadnje pesmi je uglašenost nekooperativne kitarske strune po pevčevih besedah odšla v nižave, energija v Ortu pa je šla vse bolj v višave. Tehnični težavi navkljub so fantje suvereno zaključili svoj nastop na tak način, da smo se kar malo ustrašili za dobrobit odrske opreme.
Sledil je povratek v spodnjo dvorano, kjer so oder zavzeli izkušeni Vigilance. Humorni ton nagovora publike so zastavili z izjavo, da so najslabši slovenski band. Da je v tej šali bolj malo resnice, smo se lahko kar hitro prepričali. Vigilance se po nekajletnem izletu v bolj black metalsko obarvan heavy vračajo h koreninam NWOBHM. Ta občutek so podkrepili z izvajanjem dveh komadov z EP-ja Steeds of Time iz leta 2011, za občutek, kaj obetajo novi časi, pa so ponudili še dva komada s prihajajočega albuma, ki naj bi izšel v prvi polovici leta. V prijaznem, a vendar dovolj surovem zvoku kitarskih riffov smo lahko slišali vplive Iron Maiden in Thin Lizzy. Slednji so se manifestirali v več kot zgolj glasbenem navdihu, saj so Vigilance proti koncu nastopa odigrali tudi priredbo njihove skladbe Emerald.
Tempo večera se je začel resno stopnjevati in obiskovalci smo se že morali odločiti, ali bomo zamudili zadnjo pesem predhodnega banda ali prvo pesem naslednjega. Pohiteti je bilo treba v zgornje nadstropje, da bi lahko ujeli čim večji del nastopa gorenjskih death metalcev Penitenziagite. Hitenje je bilo poplačano z udarnim začetkom s komadom Burning, ki je brezkompromisno dal vedeti, kaj nas čaka v naslednji uri življenja. Demšarjeva suverena vokalna izvedba že od samega nastanka skupine postavlja izjemno visoke žanrske standarde in na tem dogodku ni bilo nič drugače. Penitenziagite so zveneli uigrano kot že dolgo ne, kar je obudilo občutek, da bi res morali biti bolj redni gostje domačih in tujih odrov. Veseli nas dejstvo, da pridno delajo na novem materialu, ki so nam ga za pokušino servirali s komadom The Dark Corners. Obravnavi resnih filozofskih tem nudi protiutež šaljiv pristop k nagovoru publike, ki se pri praktično vsakem premoru med komadi lahko nasmeji izjavam, kot je recimo napoved »jamarskega« komada Path Lain in Shadows.
Naslednji preklop v prostoru in žanru nas je soočil s klasičnimi thrasherji Eruption. Letos obeležujejo prvo okroglo obletnico njihovega prvega albuma Lifeless Paradise. Edini preostali borec iz tistega obdobja, Buco, je uprizoril izvrstno vokalno interpretacijo, za katero lahko z veseljem ugotovimo, da se je skozi leta dodobra razvila. Njegov glas je posegel tudi v onostranstvo, saj je v priredbi Long Since Dark za nekaj trenutkov ponovno zaživel duh Warrela Dana. Tudi inštrumentalni del zasedbe je nastopil rutinirano in je s svojimi teatralnimi vložki popestril dogajanje na odru. Nekateri nagovori publike morda niso izzvali najbolj angažiranega odziva, a gledano z večje razdalje težko bolj natančno sodim, kakšno je bilo vzdušje med najzvestejšimi oboževalci v prvih vrstah. Tehnično vrhunska izvedba pa kljub vsemu pušča nekoliko grenak priokus, da v že slišanih riffih odzvanjajo frustracije nekih drugih časov, s katerimi se dandanes nekateri težko poistovetimo.
Še zadnji vzpon v zgornje nadstropje nas je z zasedbo Seul Océan zazibal v zasanjane postrock melodije. Glasba, ki za prevajanje občutkov ne potrebuje besed, nas je popeljala v drugo dimenzijo. Zanimivo je bilo opazovati, kako kljub temu, da izvajajo instrumentalno glasbo, vseeno nastane vtis, da je na odru frontman. Basist je z nasmeškom na obrazu navezoval očesni stik s publiko, od koder je bilo praktično med vsakim premorom slišati dobrovoljne komentarje na ta račun. Zvok nas je preplavljal v valovih izmenjujočih se nežnih progresivnih riffov in dronovskega nažiganja. Prijetno presenečenje za zaključek večera, na podlagi katerega bo v prihodnje sigurno veljalo poskrbeti za ponovno srečanje s Seul Océan.
Ob koncu lahko ugotovimo, da tudi alternativna scena zmore zelo dostojno počastiti spomin na našega največjega poeta. Francetova Kulturno Umetniška Ropotarnica je v Orto Bar privabila številčno občinstvo, ki je lahko poleg znanih napevov bolje spoznalo tudi glasbo predstavnikov drugih žanrov, s katerimi morda ni najbolj pogosto v stiku. Prijetno kulturno udejstvovanje je nekoliko zmotila le časovnica, zaradi katere so se v drugem delu večera nastopi bandov na dveh različnih odrih prekrivali za približno eno pesem. Logistiki navkljub pa nas lahko veseli spoznanje, da je kulturna prihodnost na varnem v rokah poetov, ki zmorejo v prsih nosít al pekel, al nebo.
