REPORTAŽE

16. 12. 2010

Finntroll / Samael / Rotting Christ / Metsatöll / Nothnegal

Kino Šiška, Ljubljana / 7. 12. 2010

Vse je enkrat prvič. Tudi obisk Kina Šiške in to mislim tako v novi, prenovljeni ediciji tega dogajalnega prostora, kot objekta nasploh, pa čeprav sem v neposredni bližini objekta pred leti preživel dvanajst zelo hedonistično obarvanih mesecev.
Priznam, da v življenju nisem videl toliko in točno tistih koncertov, ki bi jih hotel (sem pa videl marsikaterega, ki ga nisem, a pustimo to) in da obenem nisem eden tistih ljudi, ki bi v iskanju štiridesetminutnega koncertnega nastopa svojega »omiljenega« banda bil pripravljen prepotovali pol Evrope ali celo sveta (očitno sem še vedno hedonist). Temu primerno so moje koncertne oči naravnane na razne kletne klube, kjer lahko s podobnim outputom in pristopom igrajo tako kakšne naključne staroste norveškega black metala, kot domači mulci z deviškim corpse paintom na obrazih. Skratka, hočem povedati, da je sam ambient Kina Šiške svetel, topel, čist, skorajdane sterilen in v nasprotju z mojimi pričakovanji. Koliko se takšen ambinet poda metal »sceni«, presodite sami po svojem okusu, na tem mestu izražam zgolj lastno presenečenje (in ne, pri tem res nisem aktualen). Praksa vsekakor kaže, da se tudi malo lepši prostori obnesejo prav dobro, če le obiskovalčev edini kriterij ni ta, da morajo biti stvari »fucked up«, da so lahko tudi dobre (in njega vredne). Black metal in te stvari. Da ... dolga je še pot, vem.
Kakorkoli: med zelo počasnim, ležernim in ne preveč obetavnim polnjenjem dvorane so na oder stopili Nothnegal, ki so s svojim nekoliko prisiljeno energičnim nastopom izpadli ne ravno koherentno. Ta mlad band bi izpadel kot tipičen primer prisiljenega zvezdništva ter ideologije »nastop pred glasbo«, če ne bi bilo znotraj njihovega skoraj nasilnega sunka v publiko neka glasbena kontinuiteta, ki je nastop držala skupaj. Ta komponenta je sicer precej lucidna, zagotovo pa vključuje dejstvo, da fantje poznajo svoja glasbila in da vsaj en član banda ve kako se dela s strukturami skladb, ki jih večino časa držijo skupaj klaviature. Skratka, šlo bi naj za kvazi death/black metal s klaviaturami, a na koncu zadeva izpade zgolj neka ne ravno močno definirana melodična glasba, ki se brez potrebe izdaja pod pretvezo neke agresije in energičnosti. Primer, da dva, štirje, sedem ali ničkoliko glasbenikov pač ne naredi banda.
Metsatöll, so na drugi strani prijetno presenetili, če ne drugega že s tem, da je kvartet v primerjavi s prejšnjim bandom deloval sproščeno in neprisiljeno. Storiš napako ... pa kaj, gremo dalje! To estonsko folk metal čudo je delovalo koherentno in shizofreno obenem. Skupina ne skriva svojih vplivov (ne v death niti v folk metal vodah), ne odkriva tople vode, v živo pa je bila prijetno sproščena in uigrana. Na istem mestu moram pohvaliti tudi, da se ne zatekajo k najbolj cenenim pristopom v folk metalu – hvalnicam vodki, pivu, medici, vinu, konjaku, žganju, ginu, mentolovemu likerju in tako dalje; niti ne jokajo za izgubljeno čredo ovac. Saj veste: tisto čredo ovac, ki jo je prednikom določenih folk metal zasedb iz ograde neke temne noči globoko v poganski preteklosti (recimo leta 753) izpustilo brez razloga zlohotno sosednje pleme (sledi pa pokol, tragedija; ter pozneje, v enaindvajsetem stoletju na koncertnih odrih širom sveta – tudi komedija). In vse to Metsatöll uspejo narediti brez uporabe matrice in klaviatur. Instrumenti so živi in igra jih en sam človek. Pohvalno in lepo. Če že ohranjamo neko vsaj kvazi tradicijo, naj jo ohranja človek, ki igra, ne pa programiran iz klavirja izhajajoč kos plastike, ki se igra, da igra.
Po teh nenavadnih Estoncih, ki so mi držali nasmešek na obrazu skoraj skozi ves nastop, so na oder prikorakali legendarni Rotting Christ in s tem smo dospeli na mesto, kjer moram narediti kratek intermezzo.
Verjamem, da se do sorazmerno istih občutij, doživetij in izkušenj lahko pride na različne načine in po zelo različnih poteh. Tako enostavno je in to dejstvo deluje na več ravneh. Ena izmed njih je ta, da sem tekom svojega metalskega zorenja obšel/spregledal Rotting Christ. Biti samouk pač ima svoje posledice. Nastop Rotting Christ, banda, ki je na dogodek pritegnil najbrž več obiskovalcev kot headliner, sem tako devično opazoval, poslušal sledil ... in od vsega skupaj potegnil bore malo. Prvič je zmotil sam pristop vokalista, ki je z nekakšnim »robot dance« v prvem komadu začel pohod odbijajoče karizme, ki je trajala do konca. Drugič: slab zvok. No, ne ravno slab, a neprimeren za tako težko in udarno glasbo, kakršno igrajo ti Grki. Ritem sekcija je bila perfektna; a nekoliko suhi vokali in vse prešibke kitare so naredile svoje. Plitek zvok in neposrednost bandu, ki drugače očitno zelo dobro krmari po nekoliko bolj ritualistično - invokacijskih vodah pač ne gre na roko. Rade volje pa bi jih videl v kakšni manjši, bolj natrpani dvorani s slabšo osvetljavo in bolj neusmiljenim zvokom. Komadi kot so Aealo bi se, predvidevam, v takšni obliki res odvijali v ritualnem okolju, kakršnega si zaslužijo. In – očitno – potrebujejo.
Pri Samael se je dokončno izkazal še en adut Kina Šiške: možnosti lightshowa in projekcij so izjemne. Žal se je med nastopom teh enigmatičnih švicarskih industrialcev izkazalo še nekaj: da so za metal koncert zelo tihi. No, kakorkoli; med s hipnotičnimi projekcijami podprto zvočno udarnostjo so Samael odigrali svoje v zelo udarni maniri, čeprav nekoliko moti dejstvo, da band nima popolnoma pravega bobnarja temveč kombinira med matrico in poudarki v živo. Udarnost tako nekoliko zvodeni, čeprav nikoli ni bila zares vprašljiva. Karizma rdečekrilnega vokalista Vorpha pa je bila neomajna in trdna ter v tem zelo drugačna od tega kar smo videli pri prejšnjih skupina. Človek ni ravno Nergal (Behemoth), a vseeno ...
Glavne »zvezde« večera (no, kakor za koga) Finntroll so, kot smo že vajeni, odigrali soliden in prepoznaven nastop, ki sicer ni zašel v kak eksces ali presežek, temveč z obema nogama trdno obstal v preverjenih vodah. Mislim, da je bilo tokrat petič (če ne celo šestič) kar sem videl to nenavadno in ne ravno klišejsko finsko folk metal zasedbo in počasi mi zmanjkuje idej, kaj naj še zapišem o njih. V dobri uri so Finntroll odigrali res konkreten »best of« koncert, s kar nekaj dinamike na odru; punce (ter tudi kak fant) so si lahko napasle poglede na vokalistu (ki – če slučajno koga zanima – od letošnjega Metalcampa ni postal nič grši). Z eno besedo: konkretno ... Čeprav na drugi strani moji pikolovski duši pač ne da miru vprašanje, zakaj ti troli ne igrajo tistih nekaj polminutnih komadov, ki so jih verjetno bolj za šalo kot zares vključili na albuma Jaktens Tid ter Nattfödd in kateri so po mojem skromnem mnenju nekaj najboljšega, kar je ta band kadarkoli naredili ... No ja ... vsakemu svoje. Nekatere pač čisto teoretsko zanima kako bi se slišal grind folk metal če bi ga razvijali, he, he.
Dogodek, ki je sicer imel svoje vzpone in padce, se je (celoskupno gledano) s koncem preuredil v uspešnega, čemur je botrovala tudi žanrska pestrost nastopajočih skupin in posledično obiskovalcev. Takšni brezekscesni, a konkretni nastopi so načeloma dobri, v kolikor so raznoliki. Poleg Finntroll gledati še štiri njihove klone (namesto Finntroll lahko vstavite katerikoli band koncerta) bi bil pekel, ki kar kliče po citiranju filma Ginger Snaps: »Wrists are for girls. I'm slitting my throat.« Mogoče pa sem zgolj razvajen od ekscesno - transičnih (Wolves In The Throne Room, The Devil's Blood) ali pa zelo telesnih dogodkov (Shining), s katerimi smo bili letos razvajani ... Da, najbrž bo držalo slednje.

SORODNE VSEBINE:
11. 12. 2007Rotting Christ / Novice
9. 11. 2001Finntroll / Novice
ZADNJE OBJAVE
KONCERTI & FESTIVALI
19. 10. 2019
Distoržn: Moshead, Obduction, Kholn
TrainStation SubArt, Kranj
19. 10. 2019
Crazy Thrash Night: Black Reaper, Lintver
Crazy Pub, Nova Gorica
19. 10. 2019
Red Eye Biker Fest
Snack Bar 1964, Žusterna
22. 10. 2019
A Pale Horse Named Death, Molybaron, Angor, Chaos Inside
Viper Room, Dunaj, Avstrija
24. 10. 2019
KoD Extra: Hangar 55, Deep Down Bellow, Old Bridge Cartel
Orto Bar, Ljubljana
25. 10. 2019
Metalsteel
Kavarna Sotočje, Medvode