Ensiferum / Amoral / Profane Omen

V sklopu turneje Bearers Of The Sword Tour 2012 se je v Ljubljani ustavila trojica finskih žanrsko precej raznolikih skupin, ki so pri nas z izjemo Ensiferum morda manj znane, so pa na domačih tleh še kako prepoznavne. Finska se lahko pohvali z glede na celotno prebivalstvo najštevilčnejšo metal publiko v Evropi in večina tam seveda pozna skupine, kot so Ensiferum, Nightwish, Turisas, Lordi, pa tudi Amoral (slednje predvsem zaradi mladega pevca Arija, ki je leta 2007 zmagal v finski različici resničnostnega šova Idol). Profane Omen so prav tako še kar prepoznavni na domači sceni in očitno tudi pri nas, saj so kot prva skupina večera pritegnili kar spodbudno število obiskovalcev.
Koncert se je kljub četrturni zamudi pričel razmeroma zgodaj, kar Profane Omen sploh ni motilo. Odprli so ga s stoodstotnim performansom in publika jim ni ostala ničesar dolžna. Ponavadi prve skupine od občinstva dobivajo bolj mlačne odzive, a verjetno je bilo tokrat drugače predvsem zaradi drugačnega profila obiskovalcev, saj so bili med njimi pretežno mladi, ki so tudi bolj seznanjeni z glasbo vseh nastopajočih. Dodaten razlog za bolj živahno vzdušje v Gala Hali pa je bila tudi glasba sama, saj Profane Omen igrajo s številnimi drugimi žanri prepleten metalcore, poleg tega pa v preigravanju svojih pesmi resnično uživajo. Prav zato ni minilo veliko časa, dokler niso svoje energije, dobre volje in dinamičnosti prenesli tudi na obiskovalce. Skupina ima za seboj že dobro desetletje odrskih izkušenj, vendar je bilo očitno, da tako pozitivnega odnosa s strani publike res niso pričakovali. Karizmatični pevec je z njo nenehno ohranjal stik, pesmi pa dopolnjeval z dokaj raznolikim vokalom, ki je bil odvisen predvsem od tega, ali so igrali nove ali starejše pesmi. Njihov nastop je dodatno poživil bobnar s hitrim in dinamičnim igranjem, pa tudi s svojo pojavo, saj je zaradi neprestanega čupanja in ventilatorja pod seboj spominjal na Meduzo. Kitarista in basist so kljub vznesenemu igranju ter poskakovanju po odru vse odigrali tehnično in brez napak, se dinamično izmenjevali in, tako kot pevec, na svojstven način komunicirali s publiko. Brezskrbno in profesionalno so opravili svoje, publiko dodobra razgreli in pot utrli svojim kolegom Amoral.
Žanrsko precej drugačna glasba le-teh je sprva poslušalce precej ohladila, dokler niso tudi sami prebili ledu in za seboj pustili začetno zadržanost, ki se je najbolj poznala mlademu pevcu, a nekje proti sredini njihovega nastopa se je tudi on povsem sprostil. Resda ni vsega odpel brezhibno, a mu tega ne gre zameriti, saj je zapel nekaj zares težkih delov in med novejšimi heavy metal skupinami spada v sam vrh. Že dodobra napolnjeno dvorano je uspel kar pošteno pripraviti do sodelovanja. Če pa so Profane Omen uspeli izkoristiti ventilatorje v svoj prid, so bili Amoral z njimi precej nadležni. To leti predvsem na glavnega kitarista, ki se jim je pretirano rad nastavljal in med igranjem nenehno poziral. Njihov nastop zato ni deloval najbolj pristno; band ima pač takšen imidž in publike to ni pretirano motilo. Bobnar je igral dokaj statično in dajal občutek, kot da bi raje bil kje drugje kot na odru. Kljub vsemu so Finci svoje odigrali korektno, prav tako pa jim je bil, kot že njihovim predhodnikom, naklonjen tudi zvok.
Sprva čist in globok zvok v dvorani je proti koncu koncerta sicer začel malce pešati, saj je bil z vsako pesmijo glasnejši, tako da so mi pri Ensiferum vibrirali že vsi notranji organi. Preden so slednji stopili na oder, je tonski mojster zavrtel njihov orkestralni intro in obiskovalcem, ki so zunaj lovili še nekaj svežega zraka, pa tudi tistim, ki so notri v sprednjih bojnih vrstah nestrpno čakali na headlinerje, dal vedeti, da se bliža začetek bolj folkmetalsko obarvanega dela večera. Ensiferum so takoj, ko so zasedli oder, izzvali bučen odziv publike, ki se je dobesedno gnetla pod njim. Koncert je bil namreč razprodan in kjer si stal, si tudi obtičal. To je bil morda tudi razlog za pretirano nadležnost nekaterih obiskovalcev. Povsem razumem, da kupiš karto zato, ker bi rad videl svojo najljubšo skupino, nelogično pa se mi zdi, da se nato napiješ skoraj do onemoglosti in razgrajaš, nadleguješ preostale obiskovalce ter se nato še, kakor sem slišala kasneje, mečeš po fotografih. Jih je naslednji dan verjetno že kaznoval maček. Na srečo so Ensiferum mojo pozornost preusmerili nase, kar jim je uspelo predvsem s starejšimi pesmimi, kot so Iron, Battle Song in Lai Lai Hei. Publiko so prav tako navdušili z novejšimi komadi z zadnjega albuma Unsung Heroes ter s prejšnjega From Afar. Pevca Petrija sta s svojimi glasovi občasno podprla tudi kitarista, tako da je bil vokalni del njihovih pesmi bolj razgiban. Razgibana in povsem prepotena pa je bila tudi publika, ki je pomagala peti kakšne lažje melodije, včasih pa kar celo besedilo. Nekaj jih je tudi uslišalo pevčevo željo in uprizorilo »circle pit«, večina pa je raje le veselo poskakovala po ritmu. Podobno energijo so na odru odražali tudi Finci, ki pa so vseeno imeli zase nekaj več prostora. Resda je oder v Gali Hali majhen, vendar so klaviaturistko neupravičeno stisnili v kot, kjer je najprej nekaj časa ostala povsem neopažena. Da klaviaturskih vložkov ne predvajajo na matrici se je izkazalo šele, ko je prvič odigrala krajši klavirski intermezzo. S takimi in podobnimi vložki je obiskovalcem dala nekaj trenutkov, da so si povrnili malo sape, čeprav band kljub hitrejšemu tempu igranja med večino komadov nenasitne publike ni pretirano utrudil. Ob prvem »koncu« si je občinstvo izborilo ne le en, temveč še tri dodatne pesmi, dokler niso Ensiferum zaključili z nekakšno improvizacijo overture Viljema Tella. Po dobro uro in pol dolgem nastopu so zaključili točno opolnoči.
Da je večina prišla pogledat prav Ensiferum, je bilo več kot očitno, saj je kar nekaj obiskovalcev nosilo njihov prepoznavni »warpaint«. Več kot uspeli večer je po kakšni uri malce zmotil dež, a glede na to, da je bil koncert na torek, ga je bila morda večina celo vesela. Morda pa govorim le zase.