Dio / Firestorm

Leto 2002 bodo graški Orpheum, vsaj kar se metalskega dogajanja tiče, v največji meri zaznamovali nastopi legend heavy metala; začelo se je s Savatage, nadaljevalo z Judas Priest, Motörhead, tudi Annihilator, sredi septembra pa je svoj pečat na priljubljenem koncertnem prizorišču s svojim bandom pustil še Ronnie James Dio. Konec avgusta so Dio nastopali skupaj s še enimi legendami Deep Purple, nato pa so se odpravili še na headlinersko turnejo, brez stalne predskupine.
Kot smo v Avstriji že navajeni, pa je priložnost za ogrevanje občinstva zopet dobila domača skupina; tokrat je ta čast doletela Firestorm. Razen redkih izjem izkušnje z “lokalci” niso ravno dobre in ko so na oder prišli trije fantje in dve dekleti oblečeni v gothic/Marilyn Manson/Rammstein kostume, smo se že pripravljali na “najhujše”. Na srečo pa se to ni zgodilo. Ne vem sicer koliko koncertne kilometrine so si Avstrijci nabrali v svoji karieri, a v Grazu so pokazali zelo uigran, naštudiran nastop, v katerem je bilo videti, da točno vedo, kaj jim je početi na odru. Predvsem po zaslugi pevca/solo kitarista in ritem kitaristke so vzpostavili pristen odnos s publiko, ki jih je po vsaki odigrani pesmi nagradila z aplavzom in tudi vzkliki. Tudi glasba, nekakšna mešanica klasičnega hard rocka/metala in modernejših, futurističnih zvokov ni zvenela slabo. Poleg lastnih pesmi so odigrali eno najbolj znanih pop pesmi iz osemdesetih, Duran Duranovo Wild Boys.
Da je Dio res nekaj posebnega so pokazali koncertni veterani iz našega kraja, ki so prekinili dolgoletno koncertno abstinenco. “Ne spomnim se, kdaj sem bil nazadnje na koncertu, ej, ampak Dio, Rainbow, to legendo smo pa morali iti gledat. Še moj foter je zraven,” je pred nastopom rekel kamniški “stari” rocker.
Ob zvokih naslovne pesmi zadnjega albuma Killing The Dragon je na oder prišel “mali velikan”. Neverjetno, v kakšni formi je za svoja leta, predvsem vokalni; njegov glas ni nič manj fantastičen kot je bil pred dvajsetimi in več leti. Tudi fizično (čeprav ga ni skoraj nič skupaj) odlično prestaja napore na odru, a popolnoma razumljivo je, da bi bili ob tako dolgih turnejah, dve uri vsak večer preveč tudi zanj.
Ronnie je bil zelo dobro razpoložen, ves čas je iskal stik z gledalci, se malo šalil (ko je naznanil Long Live Rock 'n' Roll, klasiko svojega bivšega banda Elf – no, Rainbow, kot ga je “spomnil” basist Jimmy Bain), občasno je bil nezadovoljen oziroma jezen le nad zvokom. Na mestu, kjer smo stali, to ni bilo opazno, a nekateri v ozadju so se pritoževali, češ da se vokala ni dobro slišalo. A Dio je perfekcionist kar se tega tiče in tu pri njem ni popuščanja; vse mora biti popolno.
V nasprotju z zadnjo turnejo nas tokrat ni razveselil s kakšno klasiko z Dream Evil albuma, zato pa je presenetil z Egypt (The Chains Are On) in klasiko iz Black Sabbath obdobja Children Of The Sea. S Killing The Dragon so bile v set listi tri pesmi, s predhodnika Magica dve, seveda pa niso manjkale večne Holy Diver, Heaven And Hell, Man On The Silver Mountain, Long Live Rock 'n' Roll in v dodatku Last In Line ter Rainbow In The Dark. Vmes sta bili odigrani tudi dve malo daljši solo točki. Prvi je bil na vrsti bobnar Simon Wright, ki je skupaj s povratnikom Jimmyjem Bainom tvoril udarno ritem sekcijo, nato pa še novi kitarist Doug Aldrich. Ta je v svojo točko vključil tudi Hendrixovo Purple Haze in po igranju na plošči znova dokazal, da je eden najboljših kitaristov, s katerimi je Dio sodeloval po Ritchieju Blackmooru; pa tudi najprivlačnejših, kajti dve fanici si med solo točko, ko je stal na zvočniku na desnem robu odra, nista mogli upreti skušnjavi poizkusiti iz kakšnega “mesa” je grajen.
Ob vsem tem odlično vzdušje, še posebej ob klasikah, ni niti najmanj presenetljivo. Če ste od koga slišali, da s koncertom ni zadovoljen, potem tega tisti večer zagotovo ni bilo v Orpheumu.
Set lista Dio: Killing The Dragon, Egypt (The Chains Are On), Children Of The Sea, Push, Drum Solo, Stand Up And Shout, Don't Talk To Strangers, Rock'n'roll, Man On The Silver Mountain/guitar solo, Long Live Rock'n'Roll, Holy Diver, Lord Of The Last Day, Fever Dreams, Mob Rules, Heaven And Hell, Last In Line, Rainbow In The Dark.

Fotografije so poslikane s filmi Fuji.