REPORTAŽE

1. 11. 2019

Deströyer 666 / Dead Congregation / Nocturnal Graves / Inconcessus Lux Lucis

Orto Bar / 25. 10. 2019

Metal paket z izjemno krinđ imenom, kot se za starošolski metal spodobi: Sinovi upora, je v petek na račun Umazanih dihurčkov prispel v Orto Bar. Upor proti čemu je štiri skupine, ki jih je paket vseboval, zaplodil, lahko le ugibamo.

Pri prvi, Inconcessus Lux Lucis, ki je začela igrati ob nič kaj uporniški zgodnji uri, je šlo najverjetneje za upor proti lahko izgovorljivim imenom. Angleška skupina se je po nekaj letih obstoja pod imenom Whorethorn preimenovala, v nekem intervjuju pa so pojasnili, da je bil pri poimenovanju ključen numerološki pomen števila črk, latinščino pa so izbrali, ker je latinska abeceda izvorno saturnjiska. Kaj naj bi to pomenilo, v intervjuju niso pojasnili. Ime naj bi s svojo dolžino tudi delilo metalsko skupnost na, kot pravijo v intervjuju, “pivo lokajoče metalce v kratkih hlačah” in tiste, ki so intelektualno dovolj superiorni, da se jim ime ne zdi neumno.

Nedovoljena luč luči, kakor bi se ime skupine prevedlo, pa publike ni razdelila le s poimenovanjem, temveč tudi s svojo glasbo. Njihov black metal je namreč neprenehoma preglaševala kitara s preprostimi, heavymetalskimi ali celo hard rock melodijicami. Kombinacija black in heavy metala ni delovala organsko, vse skupaj pa je bilo preveč melodično in predvidljivo za moj okus.

A kolegica Aleksandra, ki sicer tudi redno piše za Paranoid, se z menoj ne strinja:

Kot prvi se je z minimalno zamudo in okrepljen s koncertnim bobnarjem predstavil britanski black metal dvojec Inconcessus Lux Lucis, ki stavi na hitre in razgibane riffe v stilu Negative Plane in jih občasno kombinira s primesmi počrnjenega heavy/speed metala, kakršnega smo vajeni pri domačih Vigilance. Ni bilo videti, da jih dokaj razredčeno občinstvo pretirano moti, čeprav so se zaradi te turneje odpovedali priložnosti, da nastopijo na festivalu De Mysteriis Dom Invicti, ki se je ravno naslednji dan odvijal v irskem Limericku ob 20. obletnici založbe Invictus Productions, pri kateri so predlani izdali aktualni album The Crowning Quietus. Z njega so vzeli komade za vsaj tretjino seta, med drugim tudi bolj melodični At The Behest Of The Sinister Impulse in poskočnejši To Satiate Silence, zato so bili Britanci za moj okus tudi mnogo prepričljivejši ravno med prvo polovico nastopa. Ta je v dobre pol ure še prehitro minil, ko pa se je sčasoma za silo popravilo še ozvočenje, se je skupaj z nastopajočimi začelo po ritmu pozibavati tudi vse več obiskovalcev. Po predstavitvi zadnjega komada z EP-ja Crux Lupus Corona so zaključili z bolj tradicionalnim »disco« komadom Fever Upon the Firmament s prvenca, ki je šel enim bolj v uho kot drugim.

Ne glede na to, ali delite mnenje z menoj ali Aleksandro, pa je treba priznati, da je bil njihov nastop presenetljivo spodoben in se je dobro ujemal z ostalimi bandi.

Polovico naslednje skupine, Avstralcev Nocturnal Graves, sestavljajo bivši člani zvezd večera. Precejšnja glasbena sorodnost torej ni presenetljiva. Black thrash, kot ga igrajo Nocturnal Graves s svojo popadljivo agresivnostjo, ki ob thrasherskih melodičnejših delih še bolj pride do izraza, močno spominjajo na zgodnje, klasične albume Deströyer 666. Je pa pri Nocturnal Graves od prve plošče dalje vse bolj občutiti tudi vplive death metala – sploh izrazito na lani izdani plošči Titan, ki je bila med ljubitelji te skupine prav zaradi nekoliko upočasnjenega tempa in občasno bolj deathmetalsko obarvanih skladb sprejeta precej slabše kakor njihovi starejši izdelki. Ta počasnejši deathmetalski moment je sploh očiten na primer pri skladbi Ecdysis, Shedding Weak Flesh, ki smo jo lahko slišali tudi v Ljubljani. Sicer noben album Nocturnal Graves ne zveni posebej inovativno, vendar pa to pri black thrash metalu praviloma ni najpomembnejše. Namesto tega jih odlikuje oldschool pristop, odlična izvedba in redko dosežena agresivnost. Čeprav so, sploh bolj deathmetalsko obarvani deli z zadnje plošče, mestoma zveneli nekoliko generično, je bil nastop Nocturnal Graves zelo dobro in primerno ogrevanje na sonične poslastice, ki so sledile, prav ti deathmetalski prizvoki pa so poskrbeli, da je naslednja skupina zvočno odstopala manj kot bi sicer.

Dead Congregation iz Grčije so bili namreč edina skupina v tem večeru, ki ni igrala bolj ali manj black thrash metala. Vendar pa so kot edini pravi death metal band večera svoj žanr zastopali več kot odlično. Če so se nam ob Nocturnal Graves pocedile sline po temačni brutalnosti, so Dead Congregation potešili vse deathmetalske potrebe občinstva. Grki so se s svojo leta 2008 izdano mojstrovino Graves of the Archangels proslavili kot ena vodilnih novih starošolskih death metal zasedb, njihova druga plošča Promulgation of the Fall pa je pred petimi leti ta sloves le še utrdila. Njihov počasen in temačen zvok najbolj spominja na zlata leta newyorške death metal scene, torej zgodnje Immolation in Incantation – predvsem izrazito na slednje. Pri tem pa je glasba, ki so jo v nekaj več kot zadnjem desetletju proizvedli Dead Congregation, precej zanimivejša od tega, kar zadnje čase počneta omenjena newyorška banda, in morda, če ne vzamemo v ozir zgodovinskega konteksta, celo presega svoje vzornike.

Grki pa ne zvenijo vrhunsko le na posnetkih, temveč – kakor so dokazali v Orto Baru – tudi v živo. Brezhiben nastop je bil za mnoge obiskovalce vrhunec večera, sploh ko so udarili z Wind's Bane z aktalnega EP-ja Sombre Doom. Poznavalci so kot nenavadno izpostavili le, da niso, kakor to menda po navadi store, koncerta končali z apokaliptično skladbo Teeth into Red, ki je že davno pred Batushko v metal vključila nabožno ortodoksno glasbo.

Ortodoksija, a brez nabožnosti, je morda najbolj jedrnat opis zvezd večera, avstralskih Deströyer 666, ki posebne predstavitve najbrž niti ne potrebujejo. Skupina, ki je v black thrash metalu leta 1997 naredila preboj z absolutno klasiko Unchain the Wolves, je z zadnjim albumom, leta 2018 izdanim odličnim Wildfire, stopila še korak nazaj in black thrash nadomestila s še bolj starošolskim speed in heavy metal zvokom. Žal pa so genialni umetniki pogosto precej sporni liki. Vodja zasedbe KK Warslut nam je tokrat prizanesel s svojimi, milo rečeno, retardiranimi nazori o poženščenih moških in o tem, kako feministke potrebujejo le “trdega tiča”, zaradi katerih je bil band prisiljen odpovedati letošnjo turnejo po Avstraliji in Novi Zelandiji. Na srečo je bil edini vsebinski govor, ki je šel dlje od spodbujanja občinstva, posvetilo Petru Hobbsu, voditelju kultne skupine Hobbs Angel of Death, ki je preminil 21. oktobra letos.

Odličen nastop je že dodobra ogreto in vsaj delno opijanjeno publiko, v prvih vrstah sestavljeno pretežno iz Hrvatov, oboroženih z domačo rakijo, pognal v mošpit. Izbor skladb je bil precej uravnotežen, z nekoliko več poudarka na zadnjem studijskem albumu Wildfire. Nastop se je pričel z istoimensko skladbo in zaključil z Live and Burn, vmes pa smo s tega albuma slišali še Traitor in Hounds at Ya Back. Z lani izdanega EP-ja so odigrali celotno drugo polovico, torej Call of the Wild in Trialed by Fire. Album Defiance je bil, presenetljivo, izpuščen v celoti, je bil pa zato album Cold Steel zastopan z Sons of Perdition, The Calling in Black City – Black Fire. S Phoenix Rising sta v izbor prišla komada I am the Wargod in Lone Wolf Winter, z Unchain the Wolves pa prve tri skladbe albuma, torej Genesis to Genocide, Australian and Anti-Christ in Satan’s Hammer. Poleg A Breed Apart in Satanic Speed Metal z EP-jev so odigrali še coverja Slayer in Motörhead, kar je bilo morda sicer nekoliko odveč, a se je dobro vključilo v siceršnjo vse bolj opito in rajajoče vzdušje.

Od po mojem mnenju nekoliko medlega začetka dalje je bila vsaka naslednja skupina tega večera bolj zabavna. Je pa res, da to morda ni povsem nepovezano s sočasno naraščajočo količino popitega alkohola. Skratka, nedvomno je šlo za enega najboljših metalskih dogodkov v Ljubljani v dolgem času.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
23. 2. 2017Helstar / Metalsteel / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana