Na današnji dan
2009
Lamb Of God izdajo peti album Wrath
NAGRADNE IGRE
Traja do: 26. 2. 2020
PARTNERJI
Specialisti za Metal!
Letni koncertni cikel

REPORTAŽE

1. 12. 2011

Decapitated / Aborted / Fleshgod Apocalypse / Cyanide Serenity / Archspire

Menza pri koritu, Ljubljana / 28. 11. 2011

»Another successful night, Herod?« navdušen nad videnim sredi koncerta vprašam organizatorja. »Yes, the attendance is great, especially for a Monday,« mi odgovori in z nasmeškom premeri dogajanje v polni dvorani. Death metal pod Alpami uživa veliko zanimanje, česar izplena smo poleg skupin in organizatorjev lahko veseli predvsem obiskovalci, ki na ta način doživljamo in tvorimo res dobro odzivne koncerte, pogled na živahno publiko pa bo ostal predvsem v spominu potujočih glasbenikov.
Opisana podoba večera pa žal ni veljala za prvi skupini, kar sicer ne preseneča, saj se je koncert pričel že med sedmo in osmo zvečer. Ob vseh aktualnih diskusijah o kupovanju turnejskih mest, ki nato nimajo občinstva, se lahko sramuje le publika, ki se povečini vse do nastopa headlinerjev mudi z mešanjem vina in drugih dejavnostih, kar za dotični koncert ne bi smel biti problem, saj si mimo varnostnika lahko po nakupu vstopnice brez problema odnesel cel šank. Kakorkoli, za mnoge zamujeno je izgledalo fantastično in napovedalo bistvo tega večera; na odru so se predstavili sami odlični, vrhunski, domiselni in natančni glasbeniki. Prvi so nam ob nekoliko motnem zvoku svoje spretnosti zagodli Kanadčani Archspire, ki so se izkazali v resnično blesteči tehniki obeh sedemstrunk, večprstnim tappingom na basu in rušilnimi bobnarskimi vložki, temelječimi na strojnici bas bobna. Med seboj zelo različni komadi zvočni spekter polnijo z uporabo celega kitarskega vratu, clean vložki s hitrimi solažami in mnogimi menjavami ritmov. Izkušnja je v primerjavi z nekoliko suho sproduciranim albumom precej bolj doživeta, žal pa smo si na čase linije ekstremno hitrih prstov bolj predstavljali kot slišali, saj se je zvok nekoliko izgubljal. Odlično povezovalno vlogo je opravil frontman, katerega vokalne linije sicer niso predstavljale nekega vrhunca. Skratka, eden tistih bandov, ki svoje skladbe stopnjuje na nepredvidljivosti, rezultat česar je bila osupla in glasna, sicer maloštevilčna publika.
Nasledijo jih nekoliko metalcorovsko obarvani britanci Cyanide Serenity, katerih kitarske linije so ravno tako le na trenutke pokukale iz nerazločnosti. Škoda, kajti tudi dotični ansambel se ponaša s čudovito tehniko, a so mi pesmi kazili breakdowni ter drugi corovski elementi, ki so, jasno, stvar osebnega okusa (poslušalcem te zvrsti priporočam posluh zaradi zanimivih in nenavadnih lomljen ritmov). Ostali prijemi, ki se jih poslužuje ansambel so višji screami, »diminished« riffanje in solo vložki, kot jih je utemeljila Sepultura z Refuse/Resist. Noro dobro pa se je izkazal frontman v komunikaciji tako s publiko kot ostalimi bandi, ki so za backstage vzeli kar balkonček nad odrom. Iz videnega je razbrati, da turneja poteka v odličnem sporoščenem kolegialnem duhu.
Več poslušalcev so pred oder zvabili teatralni Italjani Fleshgod Apocalypse. Čas je bandu odmeril okoli pet daljših skladb, nastop je ob pravi meri uporabe luči v prvih vrstah zares zaživel. Žal tudi tu vsi glasbeni aduti niso prišli do izraza, klaviature so namreč stopile v ospredje šele v delu pesmi, kjer se pojavijo kot solo inštrument, od tedaj pa je bil zvok masivnejši, tudi solaže so prišle bolj do izraza. Kot smo vajeni s strani italjanskih bandov je intenzivnejše poseganje po garderobi, glasbeni del pa nerazdružljivo dopolnjuje vizualni nastop, ki je izgledal zares impresivno. Popolna skladnost obeh kitaristov je prve vrste nalezla ventilatorskega obnašanja, sama oprava pa spominja na vizualno predstavo Akercocke, kar jim da »božji« izgled. Nagovori so bili v nasprotju z ostalimi bandi povsem naučeni, kar nekako pritiče tej vrsti nastopanja. Vrhunec gotovo predstavlja hit The Violation, v katerem so bili tudi clean vokali solidno odpeti, izpovedna epskost pa je bila v prvih vrstah res odraz genialnosti. Tako doživljanje je veljalo predvsem za prve vrste, saj se po premiku v zadnji del dvorane, »božji« efekt nekoliko porazgubi. Predstavili so tudi novo skladbo, ki ob počasnejšem tempu zelo spominja na Noctiferiin Grief To Master.
Band je publiki, ki je prišla po death metal ustvaril različne občutke, bodisi popolnoma navdušil ali povsem razočaral zaradi samosvojosti. Nazaj na rdečo nit pa smo se vrnili z belgijskimi Aborted, ki so tekom koncerta publiko že spoznali in uspeli odlično animirati, zvok se je zelo popravil, kančke zadržanosti pa so izkoristili za norčevanje iz obiskovalcev, a na okusen death metalski način, brez pritiska. Ne bomo pozabili pevčevega izraza na obrazu ob maloštevilnih neuspelih poskusih stage divanja, ki so res izgledali kot pijansko lomastenje po glavah obiskovalcev. Spet odlična tehnika, natančnost, rušilen vokal in nori bobni, žal pa kot tudi v večini domačih klubskih prostorov frekvence niso dopuščale, da bi značilni sub-bas efekt, ki ga uporabljajo v Meticulous Invagination in še nekaterih drugih pesmih, razvil svojo moč. Band zares zablesti v počasnejših delih, kjer zadušeno riffanje res pretrese kosti, spretno pa vključujejo v svojo glasbo tudi nekaj groove ritmov, ki kar kličejo po izbruhih mosh pita.
Sledijo tipične face vzhodnega bloka, poljaki Decapitated, ki se s konstantnimi turnejami, hitrostjo ter norimi ritmi postavljajo ob bok rojakom, velikanom zvrsti Behemoth ter Vader, a hkrati ostajajo izključno v underground sferi. Do nastopa bi si težko predstavljal, da je do tega trenutka slišano na bobnih izpod rok mojstrov prejšnjih ansamblov mogoče še nadgraditi, vendar pri Decapitated govorimo o čisto svoji kategoriji. Band nastopi kot kvartet, nisem pa prepričan ali je bila druga kitara, ki je prihajala s publikine desne, posneta na matrici ali je izmenjujoč efekt delo spretnega tonskega mojstra. Kakorkoli, skozi set desetih skladb so se prve vrste lahko pošteno natelovadile, četudi je pretežna polovica dvorane ostala opravljena v puloverje in jakne. Solo kitara se je iz zvočne slike povzdignila z wah-wah efektom, stebri, ki so poravnani vzdolž dvorane in na sredi odra pa so služili kot odlični razbijalci otokov mosha. Nasplošno cela dvorana izgleda, kot da bi protestniki zasedli oba pasova avtoceste, ki ju ločuje javna osvetljava. Highlight nastopa je za publiko, ki je sestavljena tako iz poznavalcev kot tudi tistih, ki poznajo kvečjemu nekaj hitov, najverjetneje predstavljal Day 69.
Četudi ta večer ni bil eden izmed najbolj odzivnih, morda zaradi nekoliko štoraste dvorane, pa je resnično šlo za glasbeno specialiteto, v naboru bandov pa so bili sami odličnjaki. Prav res, za ponedeljek več kot odlično.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
9. 8. 2005Kaltenbach Open Air 2005 / Reportaže
21. 3. 2012Decapitated / Novice
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
17. 2. 2020
Slipknot / Behemoth
Reportaža
10. 2. 2020
Lindemann / Aesthetic Perfection / Jadu
Reportaža
3. 2. 2020
Tomcat / Apoptosis
Reportaža
28. 1. 2020
Phantasmagoria / Cold Storm
Reportaža
27. 1. 2020
Old Night / Ghost Of Veronica
Reportaža
24. 1. 2020
Melechesh / W.E.B. / Selvans
Reportaža
23. 1. 2020
Apocalyptica
Reportaža
22. 1. 2020
Dirty Skunks Fest 2020 (Orto Bar)
KONCERTI & FESTIVALI
23. 2. 2020
Duel, Mindcrawler
Backstage, München, Nemčija
24. 2. 2020
Inhepsie, Core System
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
25. 2. 2020
The Dead-End Alley Band, Sunstain
El Covo De Jameson, Opčine, Italija
25. 2. 2020
Papa Roach, Hollywood Undead
Gasometer, Dunaj, Avstrija
27. 2. 2020
Turia, Iffernet
Klub Gromka, Metelkova, Ljubljana
28. 2. 2020
Lipstikk & Leathür: Broken Arrow, Tomcat, Street Creeps
Klub Jedro, Medvode