Deathstars / Marionette

Noedtveidt – priimek, ki pri poslušalcih ekstremnejših zvrsti metala izzveni s čustvi in spoštovanjem. Seveda je govora o preminulem velikanu švedskega black/death podzemlja. A malokdo je seznanjen z delovanjem še enega Noedtveidta na sceni. Gre za Emila, Jonovega mlajšega brata, ki je po ekstremnejših devetdesetih letih točno ob prelomu tisočletja ubral mehkejšo glasbeno usmeritev in soustanovil skupino Deathstars. Kariera slednjih se je že na samem začetku zapisala med zvezde ob pomoči ene najmočnejših založb na sceni, Nuclear Blast. Bolj kot štancanje plat pa ta band zanimajo odrske deske in tako v dobri dekadi obstoja spravijo pod streho le tri studijske plošče (nova je napovedana za to leto). Intenzivna koncertna dejavnost jih je pripeljala večkrat tudi v podalpsko deželico in po turneji s slovitimi Rammstein v 2011 so se na letošnji samostojni turneji ustavili tudi v Ljubljani.
V Gala Hali je bila ura natanko pol desetih zvečer in bilo je komaj za vzorec obiskovalcev, ko je edina predskupina, prav tako Švedi, Marionette, zasedla odrske deske. Meni do tistega trenutka povsem neznana skupina z gothic/emo rock videzom, me je uspela popolnoma prevarati v mojih pričakovanjih. Seveda, slutil sem neko osladno a la HIM popevko, a dobil že v prvih minutah koncerta pošteno zaušnico. Marionette so postregli z udarno glasbo, ki jo Švedi najbolje obvladajo: göteborška šola melodičnega death metala, podprta s sempli iz matrice, ki so še toliko bolj poudarili in izrazili melodije. Da pa ne bi bili popolnoma podobni svojim »očetom« švedske šole, peterica več kot odlično vnese raznolikost v komadih s počasnejšimi baladami, ki so že tako rekoč čisti melodični doom metal in s tem naslikajo pravo nasprotje hitrim komadom z že omenjeno uveljavljeno švedsko recepturo. Marionette se ponašajo s tremi studijskimi albumi, dejavni so že od leta 2005, v Gala Hali pa so nam predstavili svoj zadnji izdelek Nerve, ki je izšel konec 2011 pri Listenable Records in si zanj prislužili nemalo recenzij z visoko oceno. Fantje so na odru delovali sproščeno in suvereno. Sprva jim je nastop skazil nekoliko slabši zvok, bas bobna se praktično ni slišalo, a se je po nekaj skladbah tonski mojster le ujel in nam postregel vrhunsko ozvočenje. Prisotna publika jih je sprejela več kot pozitivno, žal ob vzklikih »we want more« ni bilo njihove vrnitve na oder, a šov se je z odhodom predskupine šele zares pričel.
Preteklo je skoraj pol ure preden je odrski mojster uspel uglasiti in pripraviti vse potrebno za nastop težko pričakovanih zvezdnikov. Nato so se en za drugim ob glasni podpori publike pojavili na odru Deathstars in ob prvi skladbi The Mark Of The Gun se jim je na odru pridružil še karizmatični vodja Andreas »Whiplasher Bernadotte« Bergh. Nivo feromonov v dvorani se je v trenutku povzdignil v višave in nekaj zamudnic s cigarete me je malodane odrinilo na svojem brezkompromisnem pohodu bližje odru. Prve vrste so bile tako zasedene s kričečimi oboževalkami in verjamem, da je bilo fotografom njihovo delo precej oteženo. Švedom se vidi, da so vajeni tudi manjših odrov in so pravi profesionalci v tem kar počnejo. Glasba vsaj zame ni nek hud presežek. Gre za kombinacijo industriala in gothica, ki ne terja neke blazne tehnične podkovanosti, a kljub vsemu Deathstars operirajo s pravo formulo trdih riffov, spevnih melodij, karizme na odru in komunikacijo s svojimi feni. Na koncu koncev tudi dejstvo, da so pionirji svojega žanra, pripomore h končnemu rezultatu. Dvorana se je lepo zapolnila na okoli 150 duš in vzdušje je bilo res enkratno, zvok pa na vrhunskem nivoju. Glede na skromno diskografijo se Švedi niso izognili niti enemu hitu in nas tako popeljali skozi večji del svojega opusa industrialskih koračnic, če na tem mestu omenim samo New Dead Nation, The Fuel Ignites ter Blitzkrieg. V slogu slednjega se je nastop hitro bližal koncu, a brez povratka na oder ni šlo. Varovanci založbe Nuclear Blast so nas počastili še s tremi komadi, izmed katerih je bil zadnji Death Dies Hard, uspešnica z zadnje plošče Night Electric Night iz leta 2009. Tu se je izkazala publika, ki je praktično sama odpela del besedila in Deathstars so lahko suvereno v velikem slogu zaključili več kot popoln večer.