Kar malo nepravično je, ko se na isti dan, povrhu še v istem mestu dogajata kar dva koncerta skupin, ki veljajo za velika imena na področju metala oz. težke glasbe, in si primoran enega žal izpustiti. Tako sem se namesto Poljakov v Ortu odločil za paket Američanov v Kinu Šiška, kajti slednjih tako blizu verjetno spet nekaj let ne bo na spregled. Navkljub tej logiki so bili prej razprodani prvi. Zna biti, da si eni in drugi ravno ne delijo publike, ker je Katedrala Kina Šiške le nekaj minut pred začetkom predskupine Portrayal of Guilt bila še precej prazna. Vseeno si lahko opazil pestro mešanico ljudi, ki so bili bodisi odeti v črnino bodisi nosili bolj deathcorovsko garderobo ali pa bili v civilu, ne da bi izražali kakršnokoli pripadnost kateremu glasbenemu žanru. To niti ni tako presenetljivo, saj so Deafheaven prodrli v občo glasbeno srenjo, Touché Amoré pa jim v melodičnosti in živahnosti ter s čutnimi besedili dobro parirajo, zaradi česar si upam trditi, da so še bolj dostopni.
A vrnimo se na začetek večera s Portrayal of Guilt, ki sem jih želel najbolj videti. Prepričali so me že z lani izdanim prvencem Let Pain Be Your Guide, ki je mešal hardcore z black metalom in screamom. Zaradi svojega nelagodnega in popadljivega zvoka so zagotovo izstopali od preostalih dveh skupin tega večera. Zato mi je bilo kar škoda, da smo prvo vrsto zasedali zgolj peščica skupaj s fotografi, ki znajo biti s svojim sem-in-tja »španciranjem« malce nadležni. Vendar se je po začetnih štirih komadih za nami nabralo kar prijetno število ljudi, ki jih je moralo pritegniti kričanje pevca in kitarista Matta Kinga, izpopolnjeno blast beat bobnanje Jamesa Beveridgea in basovski riffi Blaka Givena. Zanimiva mi je bila predvsem setlista, ki so jo sestavljali zgodnji singli ter komadi z na novo izdanega EP-ja Suffering Is A Gift. Manjkal pa ni niti najnovejši single Sacrificial Rite s splita s skupino Soft Kill. Osebno bi si želel še kak komad več kot končni Your War z albuma Let Pain Be Your Guide, vendar so komadi, kakor so si sledili, delovali zelo uigrano in organsko, in čeprav noben izmed njih ni v povprečju presegel veliko več kot dve minuti in pol, je zaradi impulzivnosti in surove energije, ki jo je na odru suvereno odigral ta mladi trojec, uvodni koncert minil v zadovoljive pol ure.
Setlista: Chamber of Misery (Pt. I), The One, Humanity Is Frail, Sacrificial Rite, A Futile Light, Moral Decay, Scarcity, Dissolution, The Nihilist, Your War.
Priznam, o drugem bandu v sklopu praznovanja 10. obletnice Kina Šiška, ki prav tako obeležuje 10 let delovanja in je ob tem izdal koncertni album 10 Years / 1000 Shows vem še zmeraj bolj malo. Pred koncertom sem si ogledal zgolj nekaj njihovih nastopov na YouTubu in že nekaj časa pred tem naletel na njihov zadnji album. Več kot očitno sem bil spet v manjšini, saj je za slovensko publiko veljalo nekaj povsem drugega! Dvorana se je za Touché Amoré znatno napolnila in tudi prva vrsta je bila lepo sklenjena. Presenetilo me je, da ko je band začel igrati, so ljudje poznali njihove komade in jih peli, posamezniki in nato cela skupina ljudi so naskakovali oder in pevec Jeremy Bolm jim je zdaj tu zdaj tam pridržal mikrofon, da so lahko kričali z njim. Človek bi si mislil, da so headlinerji pravzaprav Touché Amoré!
Drugo priznanje: tudi če vam post-hardcore ni preveč všeč, premore skupina izvesti energičen live nastop s čustvi nabitimi nalezljivimi komadi, ki znajo biti vsaj tako melodični, kakor je melodičen post-metal Deafheaven in kdaj tudi iskreno brutalen kot pri Portrayal of Guilt. In če so Portrayal of Guilt kot predskupina za svoj nastop čustva izražali zgolj skozi glasbo (delno tudi obrazno mimiko pevca) in bili na odru bolj statični, so Touché Amoré to prikazali tudi preko svojih teles. Telesa pa so se porivala in treskala drugo ob drugo v mini mosh pitu (nekaj obiskovalcev koncerta je skušalo tudi crowdsurfati) ob končnem komadu, čeravno ni bil najbolj heavy sorte, pa vendar – zakaj bi komu branil veselje? Meni je sicer proti koncu nekako umanjkalo prvotnega navdušenja začetnih komadov s prvega albuma ...To the Beat of a Dead Horse, a je vmes bilo dovolj takih, ki so me, če ne že z raskavim vokalom, privzdignili s svojo melodiko kot recimo najnovejši singel Defelctor.
Pričakoval sem, da bo število obiskovalcev za nastop Deafheaven samo še naraslo, a je ostalo približno enako kot pri Touché Amoré. Skupina je odprla koncert z grammyjem nominiranim singlom Honeycomb, ki zanje značilno lepo prepleta blackgaze s heavy metalom in alt rockom. Sledil ji je Canary Yellow, prav tako z zadnjega albuma Ordinary Corrupt Human Love, s počasnim melodičnim uvodom in razmahnjenim crescendom. Skupina je dokazala, da je upravičeno postala veliko ime, ki polni koncertne dvorane vse od njihovih zgodnjih začetkov. V živo namreč ne zvenijo nič slabše kot na studijskih posnetkih in znajo zgraditi pravcato zvočno krajino, na kar se je občinstvo tudi tukaj odzvalo z moshanjem in headbanganjem. Omeniti pa je treba tudi karizmatičnega vodjo skupine Georgea Clarka, ki si je med komadi močil lase s plastenko vode in ohranjal svoje kodre, da jih je nato vehementno vrtel s headbanganjem. Zanimivo pa je bilo tudi videti, kako je tu in tam v svojo rutino plesnih gibov dodajal korake, kot da bi ubežal z videokasete vaj za aerobiko iz 80-ih, miganje z boki in sunke iz medenice. A vse to je počel z resnim in kar se da zlobnim obrazom, ki je samo dopolnjevalo njegovo blackmetalsko vreščanje. Žal pa je to bilo kar kratko v svojem trajanju in je zajemalo zgolj pet komadov, izmed katerih je bil tretji s prvega albuma New Bermuda, četrti neuvrščen Black Brick, ki velja za enega najbolj težkih komadov skupine, in peti z drugega albuma Sunbather, ki jih je tako rekoč izstrelil v sam vrh glasbene scene. Band je tako zaključil svoj set brez kakršnegakoli bisa, a pustil močan vtis.
Setlista: Honeycomb, Canary Yellow, Brought to the Water, Black Brick, Dream House.
V Kinu Šiška so znova postregli z vrhunsko alternativo za ljubitelje trših kitarskih zvokov in pokazali, da znajo slediti trendom.
Kar se mi je zdela lepa gesta tega večera, je bilo to, da je vsaka skupina najavila naslednjo oz. v primeru Deafheaven prosila za aplavz za prejšnji dve. Enako lep pa je bilo tudi komentar pevca Jeremyja Bolma, ko je med enim izmed komadov izpostavil fana iz prve vrste, ki je nosil majico Deafheaven in hkrati pel besedila Touché Amoré, sam pa sem ga predtem tudi opazil na samem začetku, prav tako v prvi vrsti, kako da povzema smisel te evropske turneje in njen povezovalni duh vseh treh skupin, ki so se ustavile tudi pri nas.
