Dead Dildo Drome

Metalska zgodba se je minuli četrtek pisala v Ljubljani, ki je na slabih 300 metrih razdalje tako v Ortu kot na Metelkovi gostila domače predstavnike scene. Kranjska ekipa je v iskanju kakšne stopinje nad ničlo več sklenila depresivno novembrsko sivino presekati z žarki odrskih luči, ki so nekaj pred enajsto uro v Gala Hali obsijali skupino Dead Dildo Drome. Samostojni koncert skupine, ki promovira pravkar izhajajoči prvenec, je bil v mnogih pogledih zelo podoben pomladni predstavitvi prvenca Neurotech v letu 2011, a zastonjska narava koncerta v kombinaciji z ljubljansko publiko dogodka žal ne uvrsti pretirano visoko po doživetju. Znameniti filmski intro vestern klasike upraviči tipografijo logota in kavbojski flajer, ki je ta večer pod oder zvabil spočetka dobrih sto poslušalcev, tekom večera pa še nekajkrat toliko mimoidočih radovednežev. Po stotinah nastopov doma in v tujini pojavnost banda ne bi več smela biti šok. Frontman Šero z začetnim odmetavanjem garderobe v nastop vnaša elemente mojstra preobleke Dr. Evila iz časov še do nedavno skupne poti Lenih Kosti. Njegov blazni pogled tekom nastopa prestreljuje sramežljivo publiko, izpod nosu pa se mu bohotijo mladi brki gibanja Movember. Delinkventni videz portretira prestrašeno vzhičenega fanta s težavnim otroštvom, ujetega v telo našminkanega moškega. Po prvem komadu je jasno, da bo moralo preteči še nekaj alkohola, preden bo aplavz dosegel dostojno raven, mešane občutke pa so pustili že skoraj roteči pozivi publiki, naj se premakne bolj v ospredje, kjer je zevala tipična praznina. Band je na srečo tekom nastopa s čedalje večjimi, na momente žaljivimi pritiski na publiko le dosegel stopnjo dobre konceptualne umeščenosti in dovolj humoren efekt, da so skupne minute v dvorani postale prijetnejše, vzdušje pa nekoliko hvaležnejše. Luknja spredaj se je z novim valom obiskovalcev tudi ustrezno zapolnila in izbruhnili so kratki momenti prerivanja približno petih oseb. Med vidnejše točke večera se uvrsti pesem All Hail Satan, kjer geste z odra neizbežno spomnijo na temno stran polpretekle zgodovine prejšnjega stoletja. Zvok in glasbena izvedba sta bila zadovoljiva, očitno pa je, da band svoje glasbeno izražanje čedalje bolj limitira proti metalcorovski zvrsti – za nekatera ušesa sporni breakdowni namreč prežemajo prav vse komade. Kljub temu, da se band sicer poslužuje raznolikih prijemov, da vokali variirajo od gromenja ter golčanja vse do čistejših linij, pri čemer ne zaostajajo niti kitare niti tolkala, pa imam po mnogih koncertih občutek, da se pesmi le s težavo prijemljejo oz. da vsaj na tem koncertu še ni šlo za poznavalsko publiko. S časoma je res preteklo mnogo alkohola in vzdušje v dvorani je šele pri koncu dobivalo pravo podobo. Po komadu Insomnia band zapusti oder, po nekaj sekundah neprijetne tišine pa se sprednji del občinstva le naleze humornosti ansambla ter peterico prikliče nazaj s kriki »Duuuuule Savič!«, kot smo jih lahko slišali v srbskem filmu Rane. Bis je zaobjemal dve pesmi, ki sta se že zvrstili tekom večera. Kljub izredno navdušeni Rocklineovi reportaži menim, da približevanje metalcoru na račun oddaljevanja od bolj ortodoksnih metalskih riffov, kot se jih je band posluževal v preteklosti, prav tako menja tudi publiko oz. jo še išče. Kljub dobri izvedbi in energiji na odru ter primernemu stanju duha sem osebno trznil na čistejše deathmetalske riffe in padal iz elementa ob prepogostih core breakdownih.