REPORTAŽE

23. 6. 2011

D.R.I. / Eruption

Gala Hala, Ljubljana / 20. 6. 2011

Minuli ponedeljek ni obeleževal le nergavega začetka novega delovnega tedna, ko zaradi premetaliziranega vikenda še ne zadihamo s polnimi pljuči, pač pa predvsem divjo fuzijo pravoverne metalske drhali z nekoliko manj centralizirano in koncertno prepojeno hardcore vejo subkulture, ki gradi na nekoliko drugačnih temeljih. Okoli devete ure je del prestolnice, ki so ga oblasti zavestno odstopile alternativcem, že kazal reprezentativno podobo večera, iz ure v uro čedalje bolj odetega v videz in duh, ki je skoraj do zadnjega kotička napolnil Gala Halo. Med potikanjem med množico je bilo tako v dvorani kot zunaj nje moč slišati precejšen delež obiskovalcev s Primorske in Goriške, kjer je hardcore v naši deželici daleč najbolj razširjen, v kar sem se na lastne oči uspel prepričati pred nekaj tedni: Z Bocom, enim izmed glavnih akterjev alternativne scene tistih koncev, smo namreč opravili skupen kos poti proti Gorici. »Odloži me kar na pumi, mona, tam so sigurno,« je povedal in res smo na žgočem soncu v zgodnjem popoldnevu lahko na manjši bencinski postaji v neposredni bližini centra mesta pod znamenitimi bloki naleteli na hardcore/grind/metal živelj v obsegu kakih 50 ljudi, ki menda tradicionalno že leta oz. desetletja prakticira tako početje – vsak s svojo pločevinko ali steklenico ter zavojčkom cigaret, seveda na očeh javnosti. Poglejmo, kaj so ti ljudje ob okrepitvah tako iz celotne Slovenije kot tudi sosednjih držav zmožni prikazati v prestolnici.
Koncert so odprli domači, zvočno ameriško obarvani thrasherji Eruption, katerih nastop je slavil premierno sprejetje novega bobnarja Ivana Cepanca - Tegle, ki ga sicer poznamo iz polzajebantskih bandov Dickless Tracy in Tenacious Zhgantsi, kot spikerja na Radiu Študent, recenzenta in reporterja za Paranoid Zine ter urednika Profanity webzinea in nekaterih brežiških lokalnih tiskovin. Koncert se je začel pred delno do pretežno polno dvorano, obiskovalci pa so skoraj do konca koncerta pokazali pretirano mero vsem poznane ljubljanske zadržanosti, katere se je osvobodila peščica posameznikov. Poleg poznanih komadov s prve plošče so predstavili dve novosti, od katerih je hitrejša šla bolj v slast, počasnejša, s skorajda The Call Of Ktulu tempom, pa je zbrano množico še bolj prikovala na tla. Band je ob ostrem in razločnem zvoku odigral zadovoljivo in natančno, a je bil sam nastop daleč od energičnega – novinec na bobnih, ki je ritmično odigral, kot se šika, še ne kaže potrebne sproščenosti in vživetosti; izraz na obrazu je skozi celoten set kazal zbranost in osredotočenost, ki je potrebna za točnost udarcev, verjamem pa, da bo publiki serviral kakšen bolj metal pogled, ko komadi zlezejo pod kožo. Predvsem prehodi bi lahko bili bolj raznoliki in dinamični, kar je bila vrlina predhodnika in je skupino uvrščala stopničko višje. Dajmo času čas in upajmo, da ne bodo šli po poti Decilence (Eliminator), ki so po rošadah v zasedbi od začetne priljubljenosti prišli do tega, da so na zadnjih koncertih tako ritmično kot sicer uspeli zdolgočasiti publiko. Graja neenergičnosti gre tudi ostalim članom, delno morda na račun manjšega odra, s katerega bi vseeno lahko servirali kakšen blazen pogled, razkazovali besne čekane, čupali … Tako kot vedno je v desnem kotu blestel le Tim, ki je tisti pravi thrash metal filingaš, igra kitaro z jajci in na splošno uprizori tisto ljubezen, enotnost glasbenika in njegovega inštrumenta, kar za levi kot s strani publike ni mogoče trditi. Vokali v višini dosegajo več čistoče kot v preteklosti in tudi sicer novejši komadi pokažejo zajetnejšo mero tehničnega petja ter boljše linije, kot jih lahko slišimo na prvencu. Glasbeno skratka odlično, izvedbeno zelo osiromašeno. Prosim, ne pustite se zavajati površinskim kritikom, ki bi celoten spekter metalske raznolikosti, izražanja in simbolike želeli zreducirati le na glasbo. Je konglomerat tako žive kričeče grafike, logotipov, odrske prisotnosti, vrednot, oblek, našitkov ter poti, po katerih stopamo … Metal je širok vsaj toliko, kolikor je človek sposoben odpreti oči in predvsem druge čute.

Sledijo teksaške legende D.R.I. ali Dirty Rotten Imbeciles, ime, za katerim stoji celotna zgodba, ki jo je vredno izbrskati. Eni izmed začetnikov, inovatorjev in predvsem utemeljevalcev žanra crossover za vse naslednje generacije, ki so ga ta večer štekali eni bolj, drugi manj. Sam se štejem med slednje, saj po hardcore/crossover zvokih posežem zelo redko. Ne gre za to, da ne bi vsaj delno užival v zvokih značilnih za to zvrst, le vedno znova dobim občutek, da ko slišiš dva ali tri komade, slišiš vse. Zgolj inštrumentalno, da se razumemo. Ravno to zvrst namreč odlikujejo družbeno-osebna besedila, ki opevajo situacije posameznikov, ki so bili zaradi svoje narave primorani stopiti na stranpot družbe, v kateri se je zvrst utrdila. Iskrenost, srčnost in nobenega pozerstva. Band ob skoraj nabito polni dvorani začne podobno kot James Rivera z zadnjim nastopom pri nas – basist namreč prva dva komada igra pod demonsko masko, tokrat zelene barve. Vročina začne naraščati, skupina servira množici poznane klasike, obujajo spomine na zadnji koncert v Sloveniji in pozivajo tiste, ki so le-tega tudi doživeli, da se pofočkajo. Nastop ansambla niti ni bil pretirano energičen, vsaj v primerjavi s koncertom Municipal Waste, ki so pred nekaj leti z istim žanrom in več mladostniške energije uprizorili enega največjih masakrov, kar jih je videl ta kos Zemlje. Utrujenosti pa ni bilo zaznati v publiki, ki je od začetka do konca suvala s komolci, uprizarjala stage diving in se pošteno natelovadila vse od prve vrste pa do polovice dvorane. Ledeno hladno pivo je bilo v pičlih petih minutah segreto na temperaturo telesa, dvorano je začel polniti cigaretni dim, a zadušljivost ni motila podivjane publike. Gala Hala je bila spet prizorišče ukrivljanja zakonov fizike, saj se ne morem načuditi, kako peščica mladoletnih ujame in v zraku obdrži skoraj dvometrske, čez sto kil težke velikane, ki se s hrbtom zalučajo proti publiki s 100% zaupanjem, da se bo dobro končalo. Svoje udejstvovanje v moshu sem tako kot prenekateri kolegi zaključil z nenamernim udarcem po nosu, a to niti najmanj ne vpliva na dejstvo, da je tovrstna norija na koncertih še kako potrebna. Najbolj v spominu ostane podivjanost med Who Am I?, ki so ga tudi nepoznavalci osvojili po prvih desetih od slabih petdesetih sekund trajanja in vokalno podprli frontmana. Večji del pozornosti je požel basist, čigar linije so napovedovale vstop in uvodno melodijo v dobršnem deležu odigranih skladb tekom dvournega seta. Kljub ponavljajočim se ritmom je publika ob prvem odhodu skupine z odra ostala lačna in jih bučno priklicala nazaj, kar je fenomenalno za band, ki se glasbeno poslužuje tako malo elementov. Proti koncu so baterije vidno že pošle in z ramo ob rami smo se zbrani alternativci, združeni v tem čudovitem koncertu, podali na zrak. Navdan z občutkom zadovoljstva, kajti zadnje dni (koncert Metalsteel / Keller) ponovno opažam, da še bivam med ljudmi, ki so se jim jajca pravočasno spustila v mošnjo, in ne med pozerskimi »pičkami«, ki s tem ali onim telesnim ali mentalnim zadržkom koncerte delajo iz leta v leto bednejše, kar smo do sedaj opazovali pri severnih sosedih, pa smo z lastno svobodo izbire in neskončno ponudbo začeli doživljati pri nas. Hardcore publika je povsem druga zgodba, najverjetneje ravno zato, ker še vedno prebiva v najtemnejših porah družbe, kjer bolj kot zbirka CD-jev in tisoče majic v predalih pride do izraza srčnost in celo telesna utrjenost. Skratka, gre za vrednote, ki jih ni mogoče kupiti in so med metalci, ki se na žalost še ne zavedamo, kako močno ženemo kapitalistični stroj, žal nekoliko poniknile in upam, da ob stiku s hardcore/crossover publiko ponovno vzklijejo.

SORODNE VSEBINE:
17. 6. 2011D.R.I., Eruption / Novice
5. 10. 2013Eruption / Novice
29. 9. 2010Initiation Of The Misled Tour 2010 / Reportaže
ZADNJE OBJAVE
Reportaža
9. 8. 2019
MetalDays 2019, 5. dan
Reportaža
8. 8. 2019
MetalDays 2019, 4. dan
Reportaža
7. 8. 2019
MetalDays 2019, 3. dan
Reportaža
6. 8. 2019
MetalDays 2019, 2. dan
Reportaža
5. 8. 2019
MetalDays 2019, 1. dan
Reportaža
17. 7. 2019
Combichrist / Terrolokaust
Reportaža
16. 7. 2019
Obscene Extreme 2019
Reportaža
10. 7. 2019
Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2019
KONCERTI & FESTIVALI
21. 8. 2019
Grai, Anabioz
MC Pekarna, Maribor
22. 8. 2019
Kaltenbach Open Air 2019
Spital am Semmering, Avstrija
22. 8. 2019
TrNOVfest: Metalsteel, King Foo
CSK France Prešeren, Ljubljana
23. 8. 2019
Iron Reagan
Rock Town, Cordenons (Pordenone), Italija
23. 8. 2019
FMK Kunigunda: Noctiferia
Huda luknja, Velenje
23. 8. 2019
Metallica, Ghost, Bokassa
Olimpijski stadion, München, Nemčija