Crucified Barbara / SuperCharger / Junkstars

Končno konec septembra in pravega koncertnega mrtvila, živel oktober in začetek koncertne sezone! Nekako takšne so bile moje misli, ko sem se tisti četrtek odpravljal v Channel Zero na ponovno srečanje s porednimi Barbarami. Od mojega prvega srečanja z zasedbo je namreč minilo že debelih osem let in zelo me je zanimalo, kako zadeva izpade danes.
Prva stvar, ki je ob prihodu bodla v oči, je bilo pomanjkanje ljudi. Obisk je bil sprva namreč zelo skromen. Tekom večera se je situacija sicer malce popravila, a še vedno je bilo ljudi za takšen koncert odločno premalo. Doba Facebooka in YouTuba, jebiga ... Ob pol devetih zvečer so oder zasedli melodični hardcorovci Junkstars. Razmeroma zabavni trio je bil za povprečnega slovenskega poslušalca Barbar precej neprimerna glasbena izbira, in to se je odražalo tudi po zares majhnem številu poslušalcev pod odrom; še najbolj je užival dihurček Matej, ki pravi, da zadeva »sliči« na Rancid. Kakorkoli že, sam nisem preveč navdušen nad pankom, ki ni Ramones, in po nekaj komadih sem odšel na lepo ohlajen hmeljev napitek pred dvorano.
Junkstars so sledili Danci SuperCharger oziroma, kot smo jih označili med špilom, pijanska ostra verzija rojakov Volbeat. Pevec Michael dejansko izgleda kot zapita verzija frontmana največjega razočaranja letošnjega festivala Metaldays (kot smo zvedeli kasneje, je tip tudi v resnici zdravljeni alkoholik), a sekstet, ki se je na mali oder Channela zbasal le s težavo, za moje pojme zveni mnogo bolje. Umazan rokenrol, nekaj glammerskega poziranja in umazana šala ali dve so pač kombinacija, ki ob takšni publiki vedno vžge. Sama glasba je sicer precej »po reglcih«, najbolj pa me bega vključitev klaviatur, saj bi le-te ob pravilni uporabi lahko pomenile dodano vrednost skupine, a v večini primerov fant dejansko tolče eno in isto noto in pravzaprav zgolj podvaja osnovno bas linijo, s tem pa v bistvu dela zgolj gužvo na odru. Njihov zadnji single Broken Hearts and Fallaparts sta pomagala spisati tudi vodji skupin Mustach in Backyard Babies in lahko rečem, da gre za najbolj markanten komad večera. SuperCharger so se izkazali na odru, morda še bolj pa na kasnejši žurki v Kadilnici Of Death, a to je povsem druga zgodba ...
Končno pa je oder zasedla glavna atrakcija, Švedinje Crucified Barbara. Bejbe se po sceni podijo že debelih 16 let, drugo leto pa bo njihova prva plata In Distortion We Trust praznovala deseto obletnico. Vse to uvršča punce med trdožive težkokategornice, saj je očitno, da se ne šlepajo na karto »punce smo«, temveč se prebijajo s kvalitetno glasbo in suverenimi nastopi. Enemu takšnih smo bili priča tudi tokrat. Punce so na več kot uro in pol dolgem koncertu zares pokazale, kako se šopa surov rokenrol. Mia Coldheart je nekakšen ženski (in očesu mnogo bolj prijazni!) ekvivalent Blackieja Lawlessa iz zasedbe W.A.S.P. – agresivna, z odličnim vokalom in brezkompromisnim nastopom takoj pridobi dvorano na svojo stran in publika ji do konca koncerta povsem pohlevno jé iz roke. Z vso pozornostjo na Mii pa lahko ostali del zasedbe svoje delo opravi tako rekoč v miru in brez napak. A to ne pomeni, da so Klara, Ida in Nicki pohlevne mucke, saj tudi one na oder izbrizgajo ogromne količine energije. Žur v Ljubljani se je začel s komadom The Ghost Inside, nadaljeval pa z odličnim hitom The Crucifier, ki je v gibanje pognal tudi najbolj zakrnele obiskovalce. Punce niso niti za trenutek stopile s pedala za plin vse tja do dveh tretjin koncerta, ko jim je roadie prinesel stole in smo bili priča kratkemu akustičnemu setu s komadoma Jennyfer in Count Me In; tudi tu so se dekleta izkazala kot odlične glasbenice, saj je bila stvar izvedena mnogo bolje kot pri marsikaterem klasičnem rock bandu. A distorzija se Barbaram vseeno bolj dopade in preostanek koncerta je minil v stari maniri, tj. gas do daske. Prvič so se poslovile po dobrih sedemdesetih minutah, a smo jih uspeli priklicati nazaj in zahvalile so se nam še s tremi komadi, My Heart Is Black, Into the Fire in Electric Sky.
Super koncert s klasičnim problemom: premalo obiskovalcev. Glede na to, da so/ste mnogi dolgo »težili« za hard rock/glam/sleaze koncerte, je bilo to precej negativno presenečenje. Ljubitelji podobne glasbe imate popravni izpit 27. tega meseca, ko bodo v kranjskem Trainstation Squatu razgrajali Sister Sin. Se vidmo, an'!