REPORTAŽE

30. 9. 2008

Brutal Assault 2008

Jožefova trdnjava, Jaromer, Češka / 14.–16. 8. 2008

Vsebina narekuje slog. Slog narekuje vsebino. Forma je tekstu pomen. Tekst je konstrukt forme.
(Opomba: Tekst se rahlo drži postmodernističnih tehnik pripovedništva.)

Prvo dejanje

Iz Ljubljane odrinemo proti Češki ob osmih zvečer. Sreda je. Avtobus je ravno prav zaseden. Vožnja je mirna. Postanek v Celju in Mariboru, kjer na avtobus pridejo dodatne okrepitve. V Murski Soboti se stvari zapletejo zaradi pijanih in neotesanih potnikov, ki se tam vkrcajo. Noč seveda ne mine brez incidentov. Pol dneva in nekaj piv pozneje se ustavimo nekje na Češkem. Ime mesta sem pozabil. Avtobus se je pokvaril, čakamo na zamenjavo in z družbo odkrivamo pivnice. Pivo je dobro, mrzlo, pitno in poceni. Nek češki šofer nas naposled pride iskat z novim avtobusom in nadaljujemo vožnjo. V Jaromer, mesto Brutal Assaulta, prispemo okrog štirih popoldne. Sonce sveti, prah sili v vse odprtine telesa. V zahvalo zamudi skoraj ni več mesta za šotore. Z družbo se izgubimo. S punco in prijateljico nam uspe najti kraj za dva šotora. Utaborimo se, dehidriram, nakar pijem borovničke in pivo.

Drugo dejanje

Sledi ogled prizorišča. Festival se nahaja v stari vojaški utrdbi, sam prostor pa že na prvi pogled izpade zanimivo, novo in inovativno. Stojnic s hrano je več kot bi si jih človek lahko predstavljal, prav tako stojnic z nakitom in cd-ji. Ne manjka niti vojaški šotor s ponudbo šiš ter šotor, v katerem so vse dni vrteli klasične old school grozljivke (a praktično kadarkoli sem šel mimo, so vrteli Nekromantik 1 ali 2). Potem zbode v oči pivo. Če se imajo Čehi za enega največjih konzumatorjev te pijače, potem mi ni jasno, kaj za vraga so organizatorji mislili s tem, da so na prizorišču postavili dva (da, 2!) šotora s pivom, v vsakem pa kakšnih pet avtomatov za točenje. Če si hotel pivo, si čakal kakšne pol ure ali tudi več. Res, hvala.
Na neki stojnici najdem za smešno nizko ceno prvo in edino izdajo prvenca Eikenskaden in proglasim to za vrhunec dneva.
Ko se udomačim, grem na prizorišče. Poleg drugih nemških zadev so Čehi od njih prevzeli vsaj tudi točnost. Bandi - v nasprotju z mojimi dosedanjimi izkušnjami na festivalih - niso zamujali več kot pet minut.
Exodus igrajo agresivno in profesionalno. Komunikacija z občinstvom je dobra, lightshow je najboljši na festivalu. Motijo politične pripombe vokalista, ki meša politiko, terorizem, pojem svobode in religijo v nekakšen kaos, ki za nobenega, ki ima v krvi karkoli pod 3 promile alkohola, nimajo nobenega smisla. V tem pogledu izpadejo Exodus patetični in smešni.
Septicflesh, ki jih prvič slišim, me močno, predvsem pa pozitivno presenetijo s svojim počasnim, a epsko pompoznim death metalom. Prepričan, da se bom v njih še poglobil, se podam po pivo. Brez piva (ali medice) v roki človek ne more razumeti skupine, ki sledi.
Fintroll. Da, priznam. Nastop Fintroll na Brutal Assaultu mi je povrnil voljo do njihove glasbe, ki sem jo izgubil leta nazaj. Med mojo nepozornostjo so zamenjali nekaj članov zasedbe in preseneti me, ko vidim, da na odru ni več nobene 'omare'. Zdaj so v Finntroll samo lepi, postavni Finci. Pogrešam Jabbo the Hut-a za klaviaturami. Prav tako niso več oblečeni v žakljovino. Vse to na stran - glasbeno so boljši kot pred leti. Dozoreli. Udarni. Igrajo 'best of' koncert, z nekaj starejšimi izjemami, ki popestrijo izkušnjo. Poizkušam pisati setlisto, pa se izgubim v finščini in letih, ki so pretekla. So pa končno spoznali, da se komad, ki je tako udaren, kot je Ursvamp, igra na koncu. To so tudi storili.
Da je shizofrenija popolna, po Finntroll nastopijo Mayhem. Gneča je nepopisna, v ozračju je nekaj težkega in napetega. Atilla poskrbi za vokalni intro, ki izpade najbolj pristno od vseh možnih intro poizkusov/posnetkov. Stvar spominja na meniško petje, a pri Atilli je zadevo treba slišati… tega se ne da obrazložiti. Koncert je težak in transcendenčen. Nekje po treh komadih ne vem več, kaj je bolj zanimivo: Mayhem ali množično (in s tem mislim res množično) odhajanje gledalcev. Skupina se je pač prelevila v profesionalne glasbenike z ogromno izkušnjami in kilometrine ter s totalnim 'fuck off' odnosom; tisti, ki so pričakovali, da bodo igrali le komade iz zgodnje dobe, so pač sami krivi za lastno neumnost in naivnost. Iz starega obdobja igrajo le Freezing moon, ki ga (verjetno) zanalašč zajebejo, Deathcrush, ki se sprelevi v nekaj bizarnega in nekaj, kar nima nobene veze več z originalnim komadom ter ultra kratko verzijo Total fucking armageddon, s katerim zaključijo nastop. Celotna izkušnja je katarzična, spiritualna. Setlista: Wall of Water; Ancient Skin; Eluminate, Eliminate; View From Nihil; Symbols of Bloodsword; Freezing Moon; Time to Die; My Death; Deathcrus;, Total Fucking Armageddon.
Nato pijemo pivo in debatiramo o Mayhem. Srečam Victorja, ki pravi, da ga je neka bogata punca, s katero sta trenutno skupaj, zvlekla na Brutal Assault. Je na nekih tabletkah in prahu in komunikacija ni ravno blesteča. Pravi, da ne razume metal glasbe, ampak mu je vseeno, dokler je pivo dobro. Posloviva se. Na poti proti šotorom ujamem še del nastopa zadnje četrtkove skupine Harmony Bay in stvar poizkušam pozabiti, kar mi žal ne uspe najbolje.
Nakar grem spat.

Tretje dejanje

Dopoldan iščemo trgovino. Namesto te najdemo zanimiv bar, kjer jim popijemo vso Beherovko. Vreme je deževno in morbidno, kakršno mora biti za metalski festival. Ugovorov glede te izjave žal ne sprejemam. Sorazmerno pozno se odpravimo na prizorišče, kjer ujamemo Soilwork in Primordial, a me nobeden ni navdušil kaj preveč. Spet je nekaj v zraku.
Ob pol devetih nastopijo Behemoth, ki izboljšajo vzdušje. Band je boljši iz leta v leto, čeprav mi njihovi zadnji izdelki ne sedejo toliko kot njihovo srednje obdobje. Igrajo profesionalno, samozavestno in skoraj perfektno. Še vedno pa je nekaj v zraku. Setlista Behemoth: Slaves shall serve; At the left hand of god; From the pagan wastelands; Antichristian phenomenon; Demigod; Conquer all; Jama pekel; As above, so below; Chant for Eschaton 2000.
Naslednji band, Anathema, me močno razočarajo. To, kar igrajo, ni več doom metal. To, kar igrajo, se je slišalo kot glasba za penzioniste, kot takšni pa so se obnašali tudi glasbeniki, ki jim je pojem energija, kot kaže, ne le tuj, ampak predstavlja čudno bitje Lovecraftovskih razsežnosti. Po nekaj komadih grem na pivo.
Cradle of Filth. Po lanskoletni polomiji na Metalcampu me celo pozitivno presenetijo. Tonski mojster je končno ugotovil, kje se nastavi reverb za ženski vokal, skupina pa celo odigra koncert do konca. Vsaj mislim, da ga je. Tudi Dani da 90% več od sebe kot lani v Tolminu in tako predstavi 91% svojih (trenutnih!) zmogljivosti. Nekje med koncertom se vprašam, ali so bili CoF sploh kdaj v svoji zgodovini sposobni odigrati koncert, kot se spodobi. Če kdaj, potem v dobi okoli albuma Midian, ko je v skupini bil edini resen in sposoben klaviaturist Martin Fowels. Z njegovim odhodom so CoF pričeli pešati, za klaviaturami pa se pojavljajo sicer luštne (pa še to ne preveč) deklice z rahlo gothic podobo, ki so na zahtevo staršev igrale klavir od svojega šestega do desetega leta, potem pa ne več. Nakar se v svojih dvajsetih odločijo da bodo malo 'ustvarjalne' in pričnejo igrati synth. Ne vem, koliko od zgoraj napisanega drži, ampak na primeru CoF nastopa vsaj izgleda tako, starejše komade pa bi zaradi groznega syntha najraje pozabil. So pa kitarsko vodeni komadi toliko boljši in npr. Principle of evil made flesh zveni tako, kakršen je, torej: mojstrovina. CoF kot rečeno manjka klaviaturist/ka z lastnimi možgani, tonski tehnik, ki ve, kaj njihova glasba zahteva ter močan premislek o sposobnostih ženskih back vokalov Sarah Jezibel Deve, ki ima močne probleme z glasom, da o nihanju kvalitete ne govorim. Govorjeno ali na pol peto besedilo še gre, medtem ko si bom, če še enkrat slišim 'aah aah' poudarke pri Her ghost in the fog, po Ojdipovsko iztaknil oči in šel živet asketsko življenje v Saharo. Pa da o tem, kaj je potrebno naredit z Danijevim vokalom ne govorim. Setlista CoF: Digre inferno; Gilded cunt; Dusk and her embrace; Cruelty brought thee orchids; Nymphetamine; Principle of evil made flesh; Her ghost in the fog; Born on a burial ground; Under huntress moon; The forest whispers my name.
Po daljši pivo-pavzi poslušamo 1349 in ugotovim, da to nikakor ni skupina za festivale takih razsežnosti, kot je BA. Čeprav je težko povedati, kaj je narobe, nekaj zagotovo je, band kaosa pa izpade neprepričljivo, čeprav se ne morem otresti občutka, da bi s popolnoma istim nastopom v kakšnem klubu ali mali dvoranici naredili popoln vtis in raztur. Žal. Tega se, kot izgleda, tudi sami zavejo in predčasno zaključijo koncert. Setlista 1349: To Rottendom; Nekronatalenhete; I am abomination; Riders of the apocalypse; Chasing dragons; Nathicana; Sculpture of Flesh.

Četrto dejanje

Ko se zbudim, iščem telefon. Nakar iščem denarnico. V šotoru seveda ne najdem ničesar. Pred šotorom mi sosedje, neki prijazni Čehi, pokažejo, kam so pred dežjem skrili denarnico in torbo za okoli pasu, ki so ju zjutraj našli pred šotorom. Seveda: v torbici ni telefona, v denarnici pa ni denarja. So pa iz meni neznanih razlogov prekleti izmečki, ki so to storili, v torbici pustili digitalni fotoaparat. Večno prekletstvo nizkotnežem, vandalom in tatovom na festivalih!
(Na tem mestu pa še razmislek o varnosti na BA. Hahahaha…kakšni varnosti? Kamp je bil popolnoma nezavarovan, tista dva varnostnika pri vhodu na prizorišče pa sta delo opravljala ne le amatersko, ampak smešno. Mene so celega pretipali, torbico za okoli pasu pa spregledali; prijateljica je imela v torbici na vrhu ženske vložke in so jo takoj spustili naprej. Kaj pa če bi pod njimi imela nož? Bombo? Živčni plin? Se zbere šest punc z razstavljenim Kališnikovim… Beda pač… varnost za okras… Stokrat raje vidim, da mi varnostnik sredi noči pride v šotor gledat zapestnico, kot da mi ponoči pokradejo pol stvari izpod glave. Pa sploh nisem bil pijan prejšnjo noč. Poleg tega se je podobna zgodba zgodila še vsaj dvema slovenskima šotoroma, vsaj v enem pa je bil izkupiček pokradenih stvari veliko večji kot moj. Ampak vseeno…)
S punco nato iščeva policijsko postajo. Prvi policaj, ki ga srečava, sicer zna nemško, a ne ve, kje je policijska postaja. Druga dva pa ne znata nobenega tujega jezika, a naju odpeljeta na postajo, kjer še eno uro čakava, da pride žena uslužbenca, ki bolj po naključju zna dovolj angleško, da lahko napišemo poročilo. Moja boljša polovica pa tačas zasači policista med opravljanjem velike potrebe. Dogodek vreden spominjanja pravi ona in jaz ji verjamem.
Zaradi vseh teh komplikacij zamudim Arkono in Code, na prizorišče pa se vrnem v katastrofalnem psihičnem stanju ter že precej okajen. Živci in alkohol, kot je splošno znano, ne gredo ravno najbolje skupaj.
Arch Enemy me ne navdušijo preveč, a treba je priznati, da sem v zadnjem obdobju videl le malo skupin, ki bi bile tako energične in (vsaj kot izgleda) s srcem pri svoji stvari, kot so to Arch Enemy. Komunikacija je odlična, ljudstvu dogaja, moje psihično stanje se izboljšuje. Tistega 'nečesa' ni več v zraku.
Nato… se pričnejo dogajati čudne stvari. Sodom izpustim iz spomina, kar si še vedno očitam in si verjetno vedno bom. Razlog? Ne vem… kar izginejo.
'Moment of clarity', kot gre reklo, pride s Paradise Lost. Čeprav nisem nikoli bil kaj prida zagnan za njihovo glasbo, so mi osebno predstavljali največje presenečenje (poudarek na 'presenečenje') BA 2008. Njihov nastop je življenjski, realen, daleč od posiljenosti. Padem v trans, ki traja dokler igrajo. Obupan nad svojimi novinarskimi sposobnostmi (kot je razvidno v opisu tretjega dne), jezen nad svojim trdnim spanjem, utrujen od dneva, pijan in od Paradise Lost k-sebi-prihajajoč, se odločim, da preskočim Carcass in Esoteric, česar mi je tudi še vedno žal. Sploh zadnjih. Njihov tempo 30 (recimo, no), se mi pod zgoraj opisanimi pogoji nikakor ne zdi najboljša ideja kako končati večer.
To noč spim mirno in globoko.

Peto dejanje

Po tako sranju kot katarzah, se naslednjega dne okoli poldneva vkrcamo nazaj na avtobus. Popravljen in naš. V kamp se po odhodu metalcev stekajo grupe romov, ki iščejo… No, pač iščejo. Stvari in to.
Manjši pivski/pijanski incidenti se nadaljujejo, a ne v tolikšni meri kot na poti tja. Poizkušam piti pivo, pa le zaspim. Vso pot nas hranijo z bednimi filmi, ki so ekskluzivni le zato, ker so letnik 2008. Poučim se o sranju, ki je torej aktualno.
Luna na obzorju je polna, krvava in žareča.
V Sloveniji odložimo potnike v obratnem vrstnem redu, kot smo jih pobrali v prvem dejanju. Zadnji izstopimo v Ljubljani. Umazan in smrdeč, a notranje nekako živ, se s punco in kolegi vrnem v naše stanovanje. Nekje v bližini eksplodira bomba. Vsaj mislim, da je bomba.
Na tem mestu ob koncu bi rad rekel le še, da se počutim kot duh popolnega neznanca - pa žal ne morem.

SORODNE VSEBINE:
24. 8. 2015Brutal Assault 2015, 1. dan / Reportaže
12. 11. 2013Brutal Assault 2013 / Reportaže
7. 1. 2013Barge To Hell 2012 / Reportaže
30. 8. 2012Brutal Assault 2012 / Reportaže
14. 9. 2006Wacken Open Air 2006 / Reportaže
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana